Zloglasni mainstream
Milo rečeno, ljudem je ta sistem, razen strahu in negotovosti,
prinesel le malo dobrega.
Običajno nimamo radi ljudi, ki nam rečejo Kaj sem ti rekel?, zlasti zato, ker je vprašanje večplastno in
vsebuje nevidne pasti grožnje, ki jo lahko zaznamo na ravni osebnega, vendar
tudi na objektivnem nivoju. Ja, ljudje našega časa maramo jasne in glasne
odgovore, za katere sicer dvomimo, da jih bomo kdaj dobili, a vendar bi nam
le-ti pomagali nekako obvladati kolesnice zavijajočih poti.
Kako naj med nevarnim krmarjenjem torej skrbimo še za vseprisotno prikrito
grožnjo, ki je preveč očitno skrita in zato še bolj slikovita, proizvaja pa jo
obramba (kot državna kompetenca in širše, v kontekstu svetovne politike) v vseh
svojih spektakularnih oblikah: obramba pred kriminalom, obramba pred ekonomskim
mešetarjenjem, pred terorizmom, obramba pred skrivnostno grožnjo ...
V pretežni meri gre seveda le za prikrite strategije, ob čem se resničnost
vse bolj oddaljuje in postaja vse manj pomembna. Za svojo dejavnost ta t.i.
obramba potrebuje orožje, instrumente, pristope in ljudi, ki so veliko bolj
nevarni od same nevidne grožnje. In ti so poslani med nas kot virus, izbrani
zaradi svojega mišljenja, ki jih opredeljuje in ki jih naredi nedotakljive in
močne.
Ker pa je namen izvornega meta kock moči in njenih učinkov seči čim globlje
v celotno zavest ljudi, se ustvarijo hotene družbene razmere, ki se priklonijo
politiki varovanja pred neresničnim, bolje rečeno, pred vsem. Čeprav je
zamisel, realno gledano, videti kot kakšen možganski izpah, zastrahovanje
brezhibno deluje. V svetovnem obsegu. Tudi pri nas.
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar