Recenzija: Le-bdenje - Igor Bratož

Igor Bratož, Delo, Književni listi, 2. avg. 2006

… Zuzanna Govednik Kraskova zatrdi, da ne ve, odkod in kdaj so vse te zgodbe prišle k njej, ve le to, da ji pomagajo »prodreti v skrivnost človeške duše – do dna«. V njeni knjigi zbrane zgodbe namreč razgrinjajo poskuse posameznikov, da bi se dokopali do nekakšnega zapika, do pomiritve, do vedenja, kaj bi sami s sabo in kaj hočejo. Iskanja identitete in smisla, torej avtentičnega bivanja in spokojnosti se le-ti za prihodnost oropani izgubljenci lotevajo na različne načine in med branjem se ni mogoče ubraniti občutka, da je avtorica njihovo pogosto drastično, surovo početje pospremila z neprikrito ironijo. Tako se delikventni sin odloči po rahlo neuspelem ropu dokončati zgodbo s svojim očetom, pa ne ve, da ga na drugem koncu mesta oče že pričakuje – s pištolo v roki. Političnega povzpetnika, ki je s podkupnino v kovčku ravno na poti k podobnemu izmečku, oropa njegova hčerka. Skoraj-ločenka v stiski opazuje priletno gospo z nenavadnim, žarečim nasmehom, ta nasmeh ji je najprej spodbuda, potem ga dojame kot posmeh in se odloči ženici urgentno pomagati na drugi svet, izkaže pa se, da je gospo med drugim dajala tudi pareza obraznih mišic. Hi, hi. Avtorica niza ubite človeške zgodbe, razgrinja svet ljudi, ki so ujeti in si v svoji stiski privoščijo kvečjemu nasilen izbruh, potem pa se spet molče podredijo vsakršnim vzorcem svoje zakletosti, a to počne sugestivno suvereno. Njene zgodbe o temeljnih človekovih zadevah enostavno delujejo kot zaušnica ali brca v trebuh, njihovemu nevarnemu šarmu marsikaj dodajo tudi enigmatični sklepi, kratke sklepne sentence, na katere opozarja tudi avtor spremne besedila: »Ti nični trenutki so vrhovi vseh zgodb, ki odzvenijo, potem ko je pripoved končana, še v postskriptih, nekakršnih odzadnjih naslovih. Ja, prav to: od tam nam pogled proti začetku odpre popolnoma novo videnje.« Da je o usodnih naključjih Zuzanna Govednik Kraskova zmožna izpisati tudi rahlo čustvene, a nič manj močne pripovedi, dokazujeta antologijski Rdeče solze in Pasji čut. Avtorica, skratka, ki je s svojo temotno zgodbeno zbirko vehementno pokazala, da jo bo treba precej resno upoštevati pri vsakršnih pregledovanjih literarne sezone. Njena knjiga da misliti.

V ogledalu je nekaj narobe (kolumnistika)


Spremna beseda - Majda Kne

Zuzanna G. Kraskova piše o tem, kako se obnese novi, objektivni red pravičnosti, ki smo ga sprejeli/prekopirali, ko smo ustanovili novo državo. Kako smo jo nato umeščali v svet in kako to umeščanje naše inštitucije pravzaprav razumejo. V katerem od možnih ogledal smo se hoteli/želeli videti, ogledovati, in zakaj se je ta slika, ali to ogledovanje kljub temu, da smo imeli velike možnosti izbire, zalomila, zataknila, zameglila, zamaknila, zdrobila.

Kaj in kako je  predvsem s tistimi inštitucijami, ki naj bi pomagale deprivilegiranim (če benevolentno razumemo, da so bile s takim namenom in ciljem ustanovljene), ali znajo, hočejo, morejo, ali sploh smejo to početi? In posamezniki?Avtorica popiše in reflektira tudi svoj angažma.

Pregled naslovov je sistematičen pohod skozi večino nevralgičnih točk družbe. Tudi tistih, ki se šele pripravljajo na vzpon in tistih, ki so/smo se jih naveličali, ob katerih smo (skoraj) obupali. Nekatere se bodo zagotove vrnile, nekatere so za dolgo potonile, a se bodo pojavile v drugih inkarnacijah. Zato je smiselno ohraniti dobro napisano kolumno o katerikoli aktualni, a nerazrešeni temi tudi v knjigi. Časopis je pač enodnevni, kvečjemu nekajdnevni vladar, distanca, tudi če je sposoben, ni njegov osnovni namen, cilj oz. domet.

V knjigi zbrana besedila imajo svojo dramaturgijo. Ni samo nabirka, seštevek. Od pesnice, pisateljice, dramatičarke, likovnice z občutkom za sorazmerja, ki se tu kaže še kot angažirana strokovnjakinja, teoretičarka in praktičarka, se seveda to tudi pričakuje.

 

Igor Bratož: Delo; Književni listi; 18. september, 2012 (Predstavitev: V ogledalu je nekaj narobe)

Pisateljica in pesnica slovaškega rodu tokrat ponuja v branje svojo aktualno kolumnistiko v Delu, spletnem Delu in v časopisu Kralji ulice. Majda Kne razlaga, da Zuzanna G. Kraskova piše o tem, "kako se obnese novi objektivni red pravičnosti, ki smo ga sprejeli/kopirali, ko smo ustanovili novo državo", piše torej o zdajšnjosti, o "družbenih tokovih", ki naplavljajo take in drugačne izgubljence in margnalce, od brezposelnih in brezdomcev, do zapornikov, ki naj bi se ponovno vključili v družbo. Avtorica opozarja na imenitne norosti tukajšnje socialne zakonodaje, na diskriminacijske prakse, ki zadevajo, na primer, duševno bolne, ranljive na trgu dela in vse druge, ki smo obsojeni na vse večjo plimo domislekov neoliberalistične ideologije, predvsem pa v svoje ogledalo lovi temeljno zagato sodobne slovenske družbe; nemoč tistih, katerih reprezentanti (kako so bili izvoljeni, je drugo vprašanje, "tega spoznanja pa se v smislu psiholoških procesov ne da zaobiti ...") pristajajo na politiko zastrahovanja, svetovno diplomacijo strahu, predvsem pa na  (po vsiljivih politikantskih špekulacijah) vsiljeno ideologijo varčevanjakot edinega pravega zdravila za zavožen evropski bančni sistem.






Roman PRE-VEČNOST

Spremna beseda; Majda Kne

Zuzanna G. Kraskova  nam v Pre-večnosti predstavlja romansirano študijo, literarni esej, uzgodbeni katalog nevralgičnih točk našega časa, današnjega dne. Situacijo skokovitega razvoja, ki terja družbene žrtve, ki pa jih narekuje načelo nove liberalne politike na eni strani in navidezno družbeno resigniranost na drugi. Pritajeno sprijaznjenost nam avtorica v svojem izjemnem slogu izriše v številnih vprašanjih; kam smo pokopali, kdaj ponovno obudili in na novo investirali v svoj družbeni kapital ter kje so  učinki teh procesov najbolj vidni. Preveč česa ali koga, kakšna večnost, če sploh? Roman ponuja paleto primerov, kjer so pojavi družbenih deviacij najbolj izraziti. Na tistih mestih, kjer so se zajedli najbolj, tam, kjer (ne)vidno načenjajo psihosocialno področje človekovega življenja.

Zgodba romana steče  od izgube službe glavne junakinje, najprej v ospredju, nato pa v oddaljujočih se koncentričnih krogih za najbližje, komaj bližnje, komaj znane, do neprestanih bojev z višjim jazom, z vestjo.  Nasprotja z nadjazom so najprej nepomembna, neresna, celo pobalinska, stopnjujoča se v vse bolj nadležne, skoraj usodne spopade.

Avtorica dogajanje oriše pretanjeno, skozi odnose junakinje z nekdanjim možem, odraslima otrokoma, s starimi in novimi, pravimi in/ali navideznimi prijatelji, skozi pobitost, ki se preriva z ambicioznostjo, z različnimi poskusi umika, bega, zanikanja, angažmaja in distance obenem.

Roman predstavlja rahločutne »slike iz življenja udarnice«, neizogibne samoslepitve, z odtenkom  malce čudaških dejanj in pričakovanj. Zablode, hotenja in nepredvidene odločitve želi junakinja romana  doumeti na skupinski terapiji. Varno razrešiti preskušanja lastne živosti, četudi z vstopanjem v kočljive situacije in razmerja, ki terjajo vse hujši propad in razpad, a vendarle tudi odriv od dna, ponoven vdih na površju. Za trenutek, za dolgo, za zmeraj?

Recenizja PRE-VEČNOST; Igor Bratož

Igor Bratož; Delo; Književni listi; 26. marec, 2013 (recenzija;  Pre-večnost)

... Spremna beseda navaja romansirano študijo o temni strani neoliberalizma oziroma njegovih katastrofalnih posledicah, o likih, ki postanejo odvečni in izgubijo zaposlitev in sodeč po avtoričini napovedi, besedilo naj razgrne pred bralca vso lažnivost ideologije, ki v navidezno demokracijo vgrajen sistem vrednot izrablja za posebne pridobitne cilje in v hlastanju po več denarja in več vpliva prodaja javnosti meglo  o možnostih za vsakogar. Seveda ni nikdar tako, sistem ves čas proizvaja tako imenovane "zgube", ne dovolj učinkovite, predane, ambiciozne posameznike, ki jih je zaradi njihove, povsem arbitrarno določene odvečnosti zlahka, povsem brez zadrege mogoče izločiti, zavreči, odstraniti, odpisati, zamenjati, nadomestiti (in to zagovarjati s poceni zvenečimi in poniževalnimi neoliberalističnimi floskulami o samoregulacijski moči trga in neugodnih okoliščinah) - ti izločenci, razočaranci, se morajo po soočenju z aktom izločitve nujno odpraviti na "pot dolge vrste procesov, ki jih na človekovem psihičnem, duševnem in socialnem področju sproži izguba finančne varnosti". Postkapitalistično pisanje o temeljnih sodobnih nespodobnostih, torej, ki naj bralcu ponudi eno od mogočih interpretacij takih zgodb, polnih "spodrsljajev in zmot", formulirano na poseben način: "Vseskozi pa z navzočim vprašanjem o prisotnosti prave resnice. In iskanjem smisla bivanja, v družbi, ki nas čedalje bolj oddaljuje od tega smisla."

... Ampak zgodba zavije, znajdemo se v svetu razžaljene posameznice, ki se sooča z vsem, kar razpihuje posameznikovo stisko in strah, s preživetjem, brez zaposlitve, obiskovanjem skupinske terapije za brezposelne, z različnimi prebliski, ki naj bi tako ali drugače omilili njeno stanje. Med terapijami si omisli svoj svet in ga po svoji logiki naseljuje s svojimi vsebinami, v zgodbo pa kot primere vključuje izpovedi drugih razžaljencev. S takimi kompozicijskimi ukrepi avtorica sicer zgodbo širi, a jo hkrati oddaljuje od najprej začrtane  - loteva se ne le samega vrenja, ampak tudi posledic -, ki fazo tukajšnjega kapitalizma odslikava z vpogledom v siromašnost in usode ljudi, ki se po svoji volji umikajo na rob, nekateri v stres, nekateri v bolj drastično in dokončno . Razumljiv paradoks: prevečnost iz naslova je kajpak čezmernost, ponuja nam "vse, da ne bi imeli ničesar".

Knjiga Zuzanne G. Kraskove, slovensko pišoče pesnice, pisateljice slovaškega rodu, ki slovenski prostor že lep čas reflektira s svojimi kolumnami, v tem smislu ponuja kritično vsebino, kakršna se razliva iz njene aktualne kolumnistike, a tokrat v literarni obliki in tematsko drugače, ker jo pač vodi želja po zaobjetju širokega spektra norosti, ki so zapolnile zdajšnji čas. Pre-večnost je torej dokument časa.