20. jan. 2012

Recenzija: Le-bdenje - Jonatan Vinkler

Jonatana Vinkler, Nova revija, Ampak, januar-februar, 2007


Med bralce je prišla zbirka štirinajstih kratkih zgodb Le-bdenje, ki prihajajo izpod peresa v Sloveniji živeče Slovakinje Zuzanne Govednik Kraskove. Zbirka prinaša štirinajst filigransko natančno izrisanih vpogledov v neskončni in nedefinirani kozmos človeške psihe. Snov vseh tekstov so psihološke preobrazbe protagonistov, pri čemer so sižeji razviti od kratke zgodbe do strukture novele s psihološko snovjo. Glavni komunikat v besedilu ni niti posebej razvita metaforika, niti dinamična polifonija besednih pomenov (čeprav bi mogel kdo na prvi pogled zaradi rabe nekoliko specifičnih zloženk soditi prav slednje) temveč sama zgodba, ki s svojim razvojem odstre protagonistovo čustveno , mentalitetno, sploh bivanjsko genezo. Kraskova v svojih pripovedih ves čas naleteva na freudovsko »črno kamrico duše«, o kateri Marcel Proust v Swannovem svetu pripoveduje, da jo ima slehernik, da pa je nihče prav rad ne razkriva zvedavim pogledom okolice. Vendar avtorica – zdi se – verjame, da je ni reči, ki bi je senzibilnost pisca ne mogla priklicati pred bralca. Zgodbe se tako končujejo z likovno izrazito zaključno maksimo (natisnjeni v drugačni tipografiji, kot so teksti kratkih zgodb), ki želi biti povzetek ali komentar zgodbe, vendar se zdi, da za tovrstno redundanco ni pravega knjižnostrukturnega in estetskega vzroka; tekst kratke zgodbe je svoj najboljši napovednik, razlagalec in avtokomentator.
Le-bdenje kliče po bralcu, ki tovrstne literature ne jemlje v roke zgolj za lahkotno (in bolj ali manj postmoderno neobvezujoče) konzumiranje, temveč je pripravljen tudi na reflektiranje: vsaj na spoprijem z dejstvom, da je avtorica omenjene zbirke na nek način izrazito nepostmoderna. Je namreč trdno prepričana v obstoj in zavezujočnost nekaterih končnih resnic in sporočil, kar zagotavlja konstatacija, da človek nikoli ne ubeži temu, kar je. Zbirka pomeni s svojim jezikom, književnimi strukturami in komunikati uspelo razširitev opusa slovenske književnosti v žanru kratke zgodbe, dejstvo, da avtoričina pisava in njena materinščina , pa sploh odpira pomenljiva vprašanja spoznavnih svetov in stavi pred slovenskega bralca neprecenljivo dragocen (samo)pogled skozi »izposojene oči«.

Ni komentarjev:

Objavite komentar