Med bralce je prišla zbirka štirinajstih kratkih
zgodb Le-bdenje, ki prihajajo izpod peresa v Sloveniji živeče Slovakinje
Zuzanne Govednik Kraskove. Zbirka prinaša štirinajst filigransko
natančno izrisanih vpogledov v neskončni in nedefinirani kozmos človeške
psihe. Snov vseh tekstov so psihološke preobrazbe protagonistov, pri
čemer so sižeji razviti od kratke zgodbe do strukture novele s
psihološko snovjo. Glavni komunikat v besedilu ni niti posebej razvita
metaforika, niti dinamična polifonija besednih pomenov (čeprav bi mogel
kdo na prvi pogled zaradi rabe nekoliko specifičnih zloženk soditi prav
slednje) temveč sama zgodba, ki s svojim razvojem odstre protagonistovo
čustveno , mentalitetno, sploh bivanjsko genezo. Kraskova v svojih
pripovedih ves čas naleteva na freudovsko »črno kamrico duše«, o kateri
Marcel Proust v Swannovem svetu pripoveduje, da jo ima
slehernik, da pa je nihče prav rad ne razkriva zvedavim pogledom
okolice. Vendar avtorica – zdi se – verjame, da je ni reči, ki bi je
senzibilnost pisca ne mogla priklicati pred bralca. Zgodbe se tako
končujejo z likovno izrazito zaključno maksimo (natisnjeni v drugačni
tipografiji, kot so teksti kratkih zgodb), ki želi biti povzetek ali
komentar zgodbe, vendar se zdi, da za tovrstno redundanco ni pravega
knjižnostrukturnega in estetskega vzroka; tekst kratke zgodbe je svoj
najboljši napovednik, razlagalec in avtokomentator.
Le-bdenje kliče po bralcu, ki tovrstne literature
ne jemlje v roke zgolj za lahkotno (in bolj ali manj postmoderno
neobvezujoče) konzumiranje, temveč je pripravljen tudi na reflektiranje:
vsaj na spoprijem z dejstvom, da je avtorica omenjene zbirke na nek
način izrazito nepostmoderna. Je namreč trdno prepričana v obstoj in
zavezujočnost nekaterih končnih resnic in sporočil, kar zagotavlja
konstatacija, da človek nikoli ne ubeži temu, kar je. Zbirka
pomeni s svojim jezikom, književnimi strukturami in komunikati uspelo
razširitev opusa slovenske književnosti v žanru kratke zgodbe, dejstvo,
da avtoričina pisava in njena materinščina , pa sploh odpira pomenljiva
vprašanja spoznavnih svetov in stavi pred slovenskega bralca
neprecenljivo dragocen (samo)pogled skozi »izposojene oči«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar