Ker vemo, da se razvitost
posamezne družbe meri zlasti po tem, koliko je močan njen najšibkejši člen, bi
nas državljane EU moralo močno zaskrbeti. Kajti na celotnem področju evropskega
prostora je tako na makro, kot na mikro družbeni ravni mogoče v zadnjih nekaj
letih zaslediti porast števila posameznikov, skupin, ali celo subkultur, ki jih
trg in naraščajoč vpliv globalizacije vse bolj potiskata na rob družbe – v
socialno revščino, in s tem se le-te izključuje iz družbenega – zlasti
gospodarskega in socialnega prostora. Gre za pripadnike socialno ogroženih
skupin, ki z »izločevanjem« postajajo vse šibkejši členi družbe. Tem
posameznikom je »odvzeta« moč aktivne participacije, tako na gospodarskem in
socialnem, kot na osebnostnem in družbenem nivoju.
Izhodišča za oblikovanje in
razvoj evropskega ekonomskega modela vidi EU v povečani socialni koheziji med
posameznimi družbenimi skupinami in njihovo aktivnejšo participacijo k državi
blaginje in socialni državi. Vendar in na žalost o slednji ne moremo govoriti
vse dotlej, dokler so nekatere družbene skupine izključene.
V teoriji in praksi je mogoče
zaslediti vrsto izrazov (marginalne skupine, socialna izključenost, socialna
deprivacija, ipd.), s katerimi označujemo posameznike, ki so zaradi različnih
oviranosti prikrajšani tako pri aktivnejši participaciji v družbene tokove, kot
njenimi produkti oz. storitvami. Da bi se izognilo nadaljnji stigmatizaciji se
je zanje uveljavil izraz ranljive skupine.
Res je, izraz je milejši, z empatičnim pridihom, vendar močno asociativen, kar
hitro nas namreč pripelje k implicitnemu
izključevanju, saj nedvomno kaže na šibkost in (z njo pogojeno)
insolventnost predstavnikov teh skupin.
Na področju državnih fiskalnih
politik posameznih članic EU (med katere sodi tudi Slovenija), zlasti na
področju oblikovanih in vzpostavljenih mehanizmov njihovih socialnih politik,
je bilo že v preteklosti sprejetih več strateških dokumentov, ki podajajo
smernice razvoja enotnejših socialnih politik. S smernicami Evropske komisije
in z Amsterdamsko pogodbo (1999) so bili med drugim predlagani tudi ukrepi, ki
naj zagotovijo enakopraven dostop do dela. Eden pomembnih sprejetih strateških
ciljev sestanka Evropskega sveta (Lizbona, 2000) pa je bil poleg doseganja
polne zaposlenosti ter ustvarjanja več in kakovostnejših delovnih mest, tudi
cilj pospeševanja socialne vključenosti.
Temu primerno so bili s smernicami zaposlovanja dopolnjeni
4 stebri politike zaposlovanja. Že steber I. – povečanje zaposljivosti prebivalstva usmerja v zniževanje
brezposelnosti in preprečevanje dolgotrajne brezposelnosti, medtem ko je IV
steber v celoti namenjen izenačevanju možnosti zaposlovanja.
Ranljive skupine na trgu dela
Znotraj opredeljenih kategorij
ranljivih skupin lahko dolgotrajno brezposelne pogosto najdemo v skupinah: oseb z neustrezno, oziroma nizko izobrazbeno
strukturo, oseb z zdravstvenimi težavami in kroničnimi obolenji, starejših
brezposelnih, zasvojenih od drog in alkohola, prvih iskalcev zaposlitve,
pripadnikov drugih narodnostnih in etničnih skupin, invalidov in oseb s
posebnimi potrebami, azilantov in beguncev ter žensk.
Vse večji (in še naraščajoči)
delež brezposelnih, zlasti pripadnikov ranljivih skupin potrjuje, da je
strategija EU (Lizbona 2000) vsekakor pomembna za trg dela in zaposlovanja, kot
enega pomembnih sektorjev in pokazateljev razvoja socialne države. Zato se
večina razvojnih strategij trga dela v evropskih državah usmerja v razvoj
človeških potencialov. Države članice EU so si enotne, da je predstavnikom
ranljivih skupin na tem področju potrebno nameniti možnosti večjega
vključevanja. Vendar od leta 2000 do leta 2011 ni zabeležena rast zaposlovanja,
denimo žensk (iz 51% na 60% - ravno nasprotno) kot je to strateško načrtovala
lizbonska pogodba.
V Sloveniji že nekaj časa
prevladuje mnenje, da je potrebna temeljita prenova in usmeritev v iskanje,
oblikovanje in vzpostavitve modelov aktivnejše
politike zaposlovanja in socialnega vključevanja ranljivih skupin v trg
dela. Pri slednjem je poleg ustreznih programov potrebno oblikovati, vzdrževati
in ohranjati socialna partnerstva med
posameznimi institucijami, tako na nacionalni, regijski, kot tudi na lokalni
ravni.
Toda, kakšni pogoji določajo
uresničitev teh namer? Kaj to pomeni za težje zaposljive posameznike? Razmerja
med ekonomsko in socialno politiko, fleksibilnostjo in varnostjo, ter
zaposljivostjo in prilagodljivostjo delovne sile vnašajo v trg dela neravnovesje,
ki se poleg vse večjega razkoraka med »pomlajevanjem« tehnologije in »staranjem delovne sile«, oz. funkcionalno
zmanjšano usposobljenostjo brezposelnih, kažejo v dolgotrajni brezposelnosti
posameznikov, ki so zaradi svoje oviranosti manj konkurenčni pri vključevanju v
trg dela.
Oviranosti z vidika zaposlovanja brezposelnih
Z vidika zaposlovanja se za
dolgotrajno brezposelno osebo šteje tista brezposelna oseba, ki je v evidenci
brezposelnih evidentirana najmanj 12 mesecev. Zaradi oviranosti pri zaposlovanju
se smatra in vodi v kategoriji tistih strank, ki potrebujejo nadaljnjo
obravnavo in/ali vključitev v dodatne storitve zavoda, oziroma specialistične
storitve, obravnave, oziroma programe. Z vidika prakse pa si upamo trditi, da
dolgotrajno brezposelna oseba pri nas to pozicijo obdrži takorekoč v last
oz.trajno.
Med dolgotrajno brezposelnimi se
kažejo različne vrste oviranj. Lahko celo rečemo, da izhaja večina dolgotrajno brezposelnih iz tako imenovanih ranljivih
skupin, ki znotraj operativnih in veljavnih tržnih kriterijev na trgu dela
ne dosegajo pogojev vključevanja. Skupna značilnost posameznikov, ki sodijo v
to skupino označuje torej predvsem zmanjšana zmožnost pridobitve in ohranitve
zaposlitve. Posledično jih opredeljuje vrsta pokazateljev, kot so: težave pri
navezovanju socialnih stikov, odklanjanje dodatnega izobraževanja ali
prekvalifikacije, nizka raven delovnih izkušenj, za potrebe trga neuporabno,
zastarelo znanje, splošni negativni odnos tako do življenja, kot napredka,
odpor do sprememb, ipd., kar je glede na njihov status do neke mere tudi
razumljiv.
Možnost zaposlitve se poleg
ustaljenih standardnih pristopov ponuja tudi s slovito aktivno politiko
zaposlovanja (APZ), ki je sprejeta na ravni države in EU, ponuja pa
strateški razvoj trga dela za časovno obdobje 2007-2013. Program APZ naj bi
prinesel celo paleto pozitivnih učinkov. Pa jih? Po dobrih štirih letih še ne
vemo točno. Politika javnih del sicer nekako teče, samozaposlitve in druge
ugodnosti, ki jih program nudi pa se pri nas niso pokazali kot primer dobre prakse.
Prepoznavnost
oviranosti
Da bi lahko posameznika
klasificirali kot dolgotrajno brezposelnega ni dovolj prepoznavnost le na
podlagi časa trajanja v evidenci brezposelnih. Tudi osebe, ki so dalj časa brez
redne zaposlitve in so že dalj časa vpisane v evidenco brezposelnih, so
neposredno lahko zaposljive (npr .pogodbeno delo, honorarno delo,...), kar,
žal, postaja nekakšna ustaljena praksa.
Kajti, pogodbeno oz. honorarno delo vzbuja pri posamezniku nemoč, dvom in negotovost
ter nasploh slabo vpliva na njegovo psihofizično zdravje.
Prepoznavnost oviranosti se
nanaša torej predvsem na svetovalčevo zmožnost in sposobnost prepoznavanja
opravilne nesposobnosti bodisi v svetovalnem razgovoru bodisi v intervjuju, ki
ga opravi s stranko (npr. pred morebitno zaposlitvijo). Pri tem mora biti
svetovalec/analitik pozoren zlasti na nekaj pomembnih kazalcev: na opis subjektivnega doživljanja
brezposelnosti stranke, njegovo socialno podporno mrežo, emocionalno stisko,
opise zdravstvenih težav in kroničnih obolenj, daljše bolniške odsotnosti,
vedenjske in manj prilagoditvene težave, neaktivnost in zmanjšano lastno
participacijo pri iskanju zaposlitve in odklanjanje ponujenih ukrepov za
izboljšanje zaposlitvenih možnosti.
Naj sklenem z mislijo klienta, ki
je nekoč med tretmajem zamišljeno sedel in strmel v tla, ko pa sem ga po
daljšem spoštljivem molku le vprašala, ali mu lahko kako pomagam, je odkimal:
»Veste, veliko skrbi imam … to je
kot da se trudim, ampak se ne …«
Zelo podobno kot se pri nas
dogaja uresničevanje programov na področju psihosocialne politike in vse to v
okvirih socialne države …
Ni komentarjev:
Objavite komentar