20. jan. 2012

Recenzija: Alohton - Majda Kne

Majda Kne, Delo, Književni listi, 17. sep. 2008

Literarna zgodovina Zuzanne G. Kraskove pove, da se je le-ta preizkusila v skoraj vseh zvrsteh: V štirih zbirkah poezije pod skupnim naslovom ENA TISTIH ŽENSK, z dramo V SENCI ESENC, z dvema zbirkama kratke proze (Za zgodbo E-sence je bila leta 2005 nagrajena za kratko prozo) in SENCeSENC ter romanom EU-ROPA. Sežetost je ena njenih velikih oblik, pesmi bi torej drugačne komaj smele biti.

ALOHTON: Allos – drugi, chthon – zemlja, iz stare grščine, inozemski, drugozemski, skratka: je tu, a ni od tu. Že če je samo htonski, dandanes zastrižemo z ušesi, kako bi šele morali, ko se nam ponudi alohtonsko. Pa še večini naših slovarjev tujk ni mar.

TELO KNJIGE: Mogočnejše, trše, debelejše kot so ponavadi knjige pesmi. Nepopustljivo zamolklo sive platnice (v kakšni svetlobi tudi zamolklo višnjeve, antracitne ali svetlo črne)), brez poslikave. Samo strogo oblikovan svetlo siv napis, ki pa ne gre k belemu. Namig na »ustvarjalni pesimizem«, s katerim se končuje zadnja pesem v knjigi s petimi cikli in s kratko spremno besedo J. Staneka. Ta izpostavi srečanje, preplet ali spopad moškega in ženskega v tej poeziji (karkoli že to je), širše torej mnogoterih nasprotij v najrazličnejših kombinacijah. Tako kot v pesmi POGUM: Ne pojenja/ko sredi ciklona/ulovim vonj/ tvoje groze/ki se zakljinja/ v ljubezen/računa name/dopolni bridkost/da ji lažje zrem v oči/v namenu zmage/brez glasu/v trhlem čolnu/drsim v poslovitev.

BREZBOŽNA je vzorčna: Bog trpinu/ne zaceli rane/vanj pa je zagledan/kot pajek v muho/pravi Romeo/v naročju slavljen/zakaj bi zapustil raj. Pogoste jezikovne in slogovne spretnosti, ki so jih, več kot očitnih, polne njene prejšnje knjige, in ki uspešno razbijajo prepričanje, da so nezavezujoča literarna zabava, se v tej zbirki pesmi ponosno neočitne povežejo z drugimi slogovnimi izrazili.

NEUBRANE MISLI: Prva pesem v knjigi je skoraj klasično, tradicionalno programska, z njo si lahko zelo dobro pomagamo pri branju cele knjige. Je pa hkrati zelo težko ne videti v njej tudi popolnoma prvinske, žive zgroženosti. Na taki gugalnici med lepo pripovedjo/izpovedjo in neusmiljenostjo do premnogih in premnogega, do bojevite angažiranosti bomo v knjigi do konca: Beseda steče/poskuša vriniti smeh/v nek grozen prizor/in otrpne/v tujem spominu/v vprašanju//V naglosti/s katero obsoja/jo zbegan strah/stopnjuje v žejo/po lastni krvi/preblizu osuplim//kar sem želela/a ne morem reči/je linč v odgovoru. Kolikšna je torej pesimističnost ustvarjanja oziroma kako močan je avtoričin ustvarjalni naboj je treba pogledati nazaj po knjigi, nazaj od zadnje trditve v zadnji pesmi KOT DA SE PRIBLIŽAM: Vzdolž prostora/ki ga živim brodi/moj ustvarjalni pesimizem. Morda pa in predvsem v pesmi ALOHTON.

ALOHTON je prva pesem tega cikla. Pravi: V glavno pristanišče/zdavnaj priseljen/v svet/črvji vitez/v drobljivem oklepu/z vsem/v očesu/zemljevid obetov/kliče/prinesem/pošljem/Srečo/zaželi ljubljeni/da je obema/neprijetno. Koliko analitičnega dela nam ponuja ta skoraj drobna pesem, če se že nočemo prepustiti ljubezni na prvi pogled in njenim nerodnim nasledkom. Politično, socialno, psihoanalitično, intimno, zasebno … Vsega se hoče dotakniti. In tudi se!

Ni komentarjev:

Objavite komentar