»Kaznivo dejanje je protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi
svoje nevarnosti določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake in
kazen zanj.« Ta definicija je zapisana v 7. členu Kazenskega zakonika RS (KZ
RS). Torej, ko se zaporna kazen izvrši nad storilcem, je le-ta soočen z
dejstvom, da namen zaporne kazni služi varnosti družbe, z drugimi besedami, da
je pač moral biti iz nje odstranjen, umaknjen . Sicer on še vedno biva. A ne
živi. V zaporu ne živiš, le obstajaš. Med obstajanjem pa se nenehno, intenzivno
spreminjaš. Moraš se, saj te v to silijo okoliščine; zaporniške uredbe in
pravila med samimi obsojenci. Sicer v
zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) se obsojencem omogoča pomoč pri
soočanju s svojimi dejanji, prizadevanje je z namenom lažje integracije v
družbo po odpustu, a dostikrat to ne zadostuje. Kajti, vsak obsojenec mora
najprej sprejeti in ozavestiti dejstvo biti
kriv, saj se merila kaznivega dejanja od države do države razlikujejo, pa ne samo merila, tudi dejanje samo, primer; Bližnji vzhod, kakor tudi Azija nasploh so države, značilne po izjemno represivnih
vzgojnih ukrepih in dolgih zapornih kaznih glede psihotrpnih snovi , Kitajska
nasilno obravnava večino kaznivih dejanj , najvišje kotira državljanska nepokorščina, v državah
Južne Amerike so kriminalna dejanja povezana z mamili uvrščena v višji rang
kaznivosti , v ZDA so na lestvici najstrožjih kazni teroristična dejanja itn. Kako torej naj obsojenec objektivno obravnava
svoj zločin? Tako, da se mu o slednjem omogoči
pogovor na širši ravni. Da se strokovni delavci v zavodu z njim pogovarjajo ne
vedno in le na subjektivnem nivoju, se pravi, da ne obravnavajo le njegovega
zločina in kazni, ampak tudi pojem
kaznivega dejanja in kriminalitete nasploh.
Oboje, zločin in kazen mu je potrebno
predstaviti strukturirano (a
razumljivo), z vidika človekove narave, vendar
tudi podkrepljeno s primeri dobre
prakse, konkretno, s primeri, kako jasna predstava o zločinu in posledično
kazni vpliva na zmanjšanje povratništva. Vendar tega pristopa v zavodih za
prestajanje kazni zapora ni moč zaslediti. Ne, tam je obveljalo splošno,
predpotono mnenje, da so zaporniki preprosto zločinci, da so ljudje nagnjeni
kaznivemu dejanju ne glede na vse, (
o tem pa sodijo po zastarelih lestvicah izpred nekaj stoletij) in kot take, se
pravi, kriminogena bitja, globlja razprava o zločinu in kazni ne utegne
zanimati (verjame se celo, da večkratni povratniki niso niti zmožni poglobljenega
razmišljanja). Iz tega je razvidno le eno – prevladujoče splošno mnenje o
obsojencih je, da so hudobni, zviti,
manipulativni in koristoljubni. Seveda,
ob tem ni začrtane jasne meje med dejansko duševno bolnimi in ljudmi, ki so
kaznivo dejanje storili pri zdravi pameti.
Le kaj bi o teh manipulacijah znala reči tista dobra tretjina svobodnih,
ki bi morali biti notri. Pa niso …
Ni komentarjev:
Objavite komentar