8. apr. 2012

KAZEN NAJ BO VZGOJNA ...



»Kaznivo dejanje je protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi svoje nevarnosti določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake in kazen zanj.« Ta definicija je zapisana v 7. členu Kazenskega zakonika RS (KZ RS). Torej, ko se zaporna kazen izvrši nad storilcem, je le-ta soočen z dejstvom, da namen zaporne kazni služi varnosti družbe, z drugimi besedami, da je pač moral biti iz nje odstranjen, umaknjen . Sicer on še vedno biva. A ne živi. V zaporu ne živiš, le obstajaš.  Med obstajanjem pa se nenehno, intenzivno spreminjaš. Moraš se, saj te v to silijo okoliščine; zaporniške uredbe in pravila med samimi obsojenci.  Sicer v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) se obsojencem omogoča pomoč pri soočanju s svojimi dejanji, prizadevanje je z namenom lažje integracije v družbo po odpustu, a dostikrat to ne zadostuje. Kajti, vsak obsojenec mora najprej sprejeti in ozavestiti dejstvo biti kriv, saj se merila kaznivega dejanja od države do države razlikujejo,  pa ne samo merila, tudi dejanje samo, primer;  Bližnji vzhod, kakor tudi Azija nasploh so  države, značilne po izjemno represivnih vzgojnih ukrepih in dolgih zapornih kaznih glede psihotrpnih snovi , Kitajska nasilno obravnava večino kaznivih dejanj , najvišje  kotira državljanska nepokorščina, v državah Južne Amerike so kriminalna dejanja povezana z mamili uvrščena v višji rang kaznivosti , v ZDA so na lestvici najstrožjih kazni  teroristična dejanja itn.  Kako torej naj obsojenec objektivno obravnava svoj zločin? Tako, da se mu o slednjem  omogoči pogovor na širši ravni. Da se strokovni delavci v zavodu z njim pogovarjajo ne vedno in le na subjektivnem nivoju, se pravi, da ne obravnavajo le njegovega zločina in kazni, ampak tudi  pojem kaznivega dejanja in kriminalitete nasploh.  Oboje, zločin in kazen mu je potrebno  predstaviti strukturirano  (a razumljivo), z vidika človekove narave, vendar  tudi podkrepljeno s primeri  dobre prakse, konkretno, s primeri, kako jasna predstava o zločinu in posledično kazni vpliva na zmanjšanje povratništva. Vendar tega pristopa v zavodih za prestajanje kazni zapora ni moč zaslediti. Ne, tam je obveljalo splošno, predpotono mnenje, da so zaporniki preprosto zločinci, da so ljudje nagnjeni kaznivemu dejanju ne glede na vse, ( o tem pa sodijo po zastarelih lestvicah izpred nekaj stoletij) in kot take, se pravi, kriminogena bitja, globlja razprava o zločinu in kazni ne utegne zanimati (verjame se celo, da večkratni povratniki niso niti zmožni poglobljenega razmišljanja). Iz tega je razvidno le eno – prevladujoče splošno mnenje o obsojencih je, da  so hudobni, zviti, manipulativni in koristoljubni.  Seveda, ob tem ni začrtane jasne meje med dejansko duševno bolnimi in ljudmi, ki so kaznivo dejanje storili pri zdravi pameti.  Le kaj bi o teh manipulacijah znala reči tista dobra tretjina svobodnih, ki bi morali biti notri. Pa niso …

Ni komentarjev:

Objavite komentar