PROBLEMI BIVANJA

Problem nastanitve po prestani zaporni kazni je tesno povezan z vprašanjem povratništva. Pomoč glede nastanitve po odpustu iz zavoda za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) bivšim obsojencem  nudijo centri za socialno delo (CSD). Toda vodenje evidenc o osebah  s problemom nastanitve po preteku zaporne kazni zelo pomanjkljive, ali pa evidenc sploh ni, čeprav statistični podatki nedvoumno kažejo na dejstvo, da ima večina bivših obsojencev po odpustu težave pri urejanju bivanja.  Saj, če že takole od daleč viziramo, za spodobno bivališče ti ljudje nimajo niti najosnovnejših pogojev: so brezposelni, brez denarja, kar pa bi je še večji problem – so brez kakršnihkoli priporočil. Zato jih niče noče, ne v službi, ne pod streho.  Saj ne da bi tukaj namigovali, da bi morali CSD-ji bivšim kaznjencem  pisati (lažna) priporočila, a štelo bi veliko že to, da bi si delavci centrov »vzeli čas« in skupaj z njimi potrkali na vrata stanodajalcev in jim tako pomagali do strehe. Vendar tukaj, jasno, gre za sprejemanje odgovornosti, te pa se CSD-ji na vse mogoče načine otepajo. Primeri dobre prakse iz nekaterih držav EU (Avstrija, skandinavske države …) kažejo, da socialni delavec nima kaj delati osem ur v pisarni – gre na teren in pomaga svojim klientom, ki so pomoči potrebni.  Pri nas pa ne. Saj socialna politika tega ne zahteva. Čemu bi potem. Zakaj se večina bivših obsojencev ne more vrniti v svoje avtohtono  okolje je CSD-jem popolnoma jasno, saj je veliko kaznivih dejanj storjenih v primarnem okolju , v domačem kraju, v skupnosti, kjer bivši obsojenec ni več zaželen.  Tako pa se bivši kaznjenci morajo znajti  v mejah danih (z)možnosti. Po svoje. Po svoje pa vemo, kaj pomeni in kakšne konsekvence to praviloma ima oziroma potegne za sabo. Slučaj, ki mi je znan je praktično vzorčni  primer zgoraj napisanega: Nace je bil najstnik, ko je bil pogojno odpuščen iz zapora, tam pa je bil zaradi kaznivega dejanja – nasilnega vedenja  oziroma napada na  očeta (z nevarnim predmetom)  konkretno, zaradi povzročitve hude telesne poškodbe. Po odpustu se domov tudi če bi hotel, ni mogel vrniti,  kar mu je  oče s prepovedjo približevanja nazorno pokazal. Glede službe in bi vališča mu s strani državnih institucij, se pravi konkretno  ni pomagal nihče, le z nasveti. Moledoval je in prosil, da naj mu vsaj ponudijo konkretne, realne možnosti, ne le listke z naslovi, še bolj je prosil za kakršno koli priporočilo, ki bi nedvomno pomagala. Nič. Nihče in nič.  Nihče se ni odzval in nič se v tej smeri ni premaknilo. Razen nasvetov drugačne pomoči ni bil deležen. Zato so mu na pomoč »priskočili« tovariši z ulice. V dobrem mesecu se je zapletel v hujša kazniva dejanja (med drugim in najprej v kraje, pozneje v rop, nasilje, napad na osebo …). Ker je poleg kriminalnih dejanj kršil še pogojni odpust, je bila kazen  tokrat višja – dobil je sedem let. No, ampak nekdo bo rekel,  zdaj o tem, kaj je storil lahko vsaj na toplem premleva …  Škoda. Pa tako malo je bilo potrebno preprečiti ta velik korak nazaj. Onemogočiti razočaranje , zakaj so v ZKZP z dvojnimi (vzgojnimi) merili dvignili njegova pričakovanja  …