Od nezdružljivosti ciljev do osuplosti nad ravnodušjem
O konfliktu interesov, ki je eden najpomembnejših
dejavnikov za razredno delitev družbe, in o tem, kako razbiti malodušje
.
Nič zunanjega nas ne more rešiti. Le sami se bomo! Za
to potrebujemo družbeno dinamiko in njene procese.
Ne bi rada ravno tolkla po peklenskih vratih, a ne morem si kaj, da glede
konfliktne perspektive današnje sodobne družbe ne bi podvomila o tem, da je pri
stvarjenju človeka sodelovalo le eno božanstvo, kajti ne verjamem, da bi en sam
bog ustvaril bitje in mu dal še možnost misliti. Kmalu pa tudi sebi, takrat, ko
je Adam vse izgubil, ne zaradi Eve, ampak zaradi jabolka. In sprožil vrsto
ukrepov božjega srda.
Ta navzkrižja v današnji družbi poznamo pod pojmom konflikt interesov, ki so
eden najpomembnejših dejavnikov za razredno delitev družbe. Povedano drugače:
danes za izkoriščanje in ohranjanje družbenih privilegijev ni nujen le zasebni
kapital, zadostuje že institucionalna avtoriteta, moč, ki jo daje pomemben
položaj. Dober primer (a ne primer dobre prakse) so tranzicijske države srednje
in vzhodne Evrope v procesu osamosvojitve. Ta tranzicijada, katere postopki so,
absurdno, legalni (in zakoniti), se dogaja še danes, po dobrih dveh desetletjih
samostojnosti.
To me spominja na izjavo mojega klienta, ki mi je med terapijo na vprašanje,
zakaj je ropal, odgovoril takole: »Hja, odkar sem v srednji šoli oropal
trafiko, nisem več nikoli brez denarja.« Razlika je le v tem, da je moj klient
za svoja dejanja plačal z zaporom, gospodarski kriminalci pa se še naprej
bogatijo, ker nikoli niso končali v zaporu.
Pomembno je dodati, da pri lastniških prevzemih ni pomemben le kapitalski
konflikt interesov, so še vmesna nasprotja, na primer regionalna navzkrižja,
konflikti med proizvajalci in potrošniki, konflikti med spoloma ..., a vse
daleč prekaša konflikt interesov med delom in kapitalom.
Ciljna nasprotovanja
Rudarske stavke so bile vedno zgodovinsko prelomne, tisti skrajni ukrep, ki
mu sledijo veliki družbeni premiki. In simbolne – v poštenju, trdoživosti,
tovarištvu in pogumu. O tem priča historični upor rudarjev leta 1920 v rudniku
Kreka, ki se je zgodil kot odgovor na nasilje oblasti nad vsesplošno
stavkajočimi rudarji v BiH. V uporu je sodelovalo veliko slovenskih rudarjev;
te je oblast kot odgovor na vstajo z družinami izselila iz državnih stanovanj
in poskušala izgnati ter tako domače rudarje prisiliti k delu, a solidarni
rudarji so se skupaj umaknili v mesto Husino in ustanovili stavkovni odbor.
Upor je žandarmerija krvavo zatrla, sodni procesi pa so dobili epohalni pomen,
saj so obsojeni bili deležni podpore po vsej Evropi in oblast je bila primorana
ublažiti sankcije ter ugoditi zahtevam rudarjev. Skratka, rudarji so vedno bili
vzor poštenja.
Letošnje leto so tudi pri nas zaznamovale rudarske stavke v rudnikih
Trbovlje-Hrastnik in Velenje. Prvi so stavkali zoper zaprtje rudnika in
posledično zoper odpuščanje – to je po končanih pogajanjih kljub vsemu sledilo.
Velenjski rudarji pa so se uprli zaradi neizplačanih plač in kršenja kolektivne
pogodbe, ki zagotavlja dogovorjeno višino dohodka, odvisno od cene premoga.
Rudarji so pred dvema letoma privolili v petodstotno znižanje plač in to v
dobri veri, da bodo svoji materi, kot je Holding Slovenskih elektrarn (HSE) v
odnosu do Premogovnika Velenje poimenoval njen generalni direktor, pomagali
zapolniti finančno luknjo. Vodstva HSE, Premogovnika Velenje in Termoelektrarne
Šoštanj pa so odločila, da HSE ni pogajalski partner, saj so predmet pogajanja
tržna razmerja med prodajalcem in kupcem – premogovnikom in termoelektrarno.
Poleg navzkrižja interesov lahko nenavadne pogajalske prijeme razumemo tudi v
slogu starega latinskega pregovora: Ni
krčmarja, ki ne bi znal ostriči gosta. Vodje tovrstnih pogajanj vedno
hočejo več kot le dogovor, hočejo moralno zmago, potrdilo o svoji poštenosti,
zato o problematiki govorijo v nekakšnem univerzalnem, globalizacijskem jeziku,
celo tako, da so videti v položaju šah-mat. Vendar niso, saj dobro vedo, da je
za pogajanja potrebno zavlačevanje, medtem ko stavkajoči preživljajo negotov
čas in jih je strah, da se bo zdaj zdaj vse skupaj končalo s kompromisom – na
njihov račun.
Stavkajočim kot bonus za pogum pripada izvirni met kocke, vse drugo pa gre v
prid vodstvu, ki ima moč. Čeprav je jasno, da bi morali obveljati zgolj pravi
argumenti. A ta želja je le delček pogumne fantazije v objektivni stvarnosti
delavskega razreda, kjer so družbeni spodrsljaji najbolj vidni. Hkrati pa
naznanjajo konfliktno perspektivo družbe.
Osupli, ker nam je vseeno
Socialno gospodarstvo, ki ga poznamo tudi pod pojmom tretji sektor in
predstavlja prostor nevladne, neprofitne dejavnosti, bi ljudem moralo vliti
upanje, a moč političnih lobijev oz. hobotnic, ki znajo izžeti vse
pomanjkljivosti zakonodaje (na primer črpanje sredstev za projekte, ki bi
morali biti namenjeni le nevladnim organizacijam, pa niso), je tako velika, da
nas, preden se sploh zganemo, brž opozori, da sicer živimo v isti državi, a ne
v istem svetu. In v kali zatre vse zamisli.
Treba je omeniti dejstvo, da državljani trenutno nimamo oziroma ne vidimo
vzornega voditelja. Manjka nam pokončni, moralni lik. To bi moral biti – že po
funkciji – predsednik države, vendar ni, saj njegovo odločanje glede državotvornih
postopkov in političnega dogajanja državi bolj škodi kot koristi.
Klene, načelne drže ne najdemo niti med drugimi pomembnimi eminencami, moralnost
pa, tako v širšem kot v ožjem smislu, družba nujno potrebuje. Tudi zdaj, po
volitvah, državljane vendarle preveva upanje, da bo šel voz končno le naprej,
da teh novih obrazov v državnem zboru ne bo zapeljal temačen šarm 'politikanstva',
ki se skriva za politično funkcijo.
Vsi, ki smo volili, lahko vsaj upamo na to, v nasprotju s tistimi, ki so
volitve ignorirali, saj je bila volilna udeležba le nekaj čez 50 odstotkov, kar
nazorno kaže na brezbrižnost državljanov do politike, politikov. Kot da bi šlo
za osebno zamero, kar sicer ne preseneča glede na dvajsetletno politično
zgodovino sumljive narave.
Pa ne da bi z moralnim primanjkljajem želeli upravičiti družbeno malodušje,
nasprotno, tudi sami smo zaradi lastnega malodušja zaprepadeni. Z razlogom, saj
je v psihološkem smislu malodušje mazohistično stanje duha. A osuplost nad tem,
da ničesar ne spremenimo, morda tiči v Kafkovi misli: da je treba priti do
točke, s katere ni vrnitve.
Ta korak bi morda za sabo pustil drastične posledice, a bi nedvomno sprožil val
sprememb, po katerih kliče družba. Za spremembami pa stoji pripravljenost na
aktivno delovanje.
Zavestna (pa tudi nezavedna) težnja ljudi sloni na težnji po izboljšanju
življenjske ravni, sploh tistih, ki živijo pod pragom revščine ali na njenem
pragu; po statističnih podatkih je teh približno 15 odstotkov. Prikrite
revščine je, domnevamo, vsaj še enkrat več, gre za revščino tistih, ki so,
čeprav so na trgu dela, revni.
Naša obubožana družba torej ne potrebuje političnega prepričevanja, niti
nastopaškega prizadevanja delavskih voditeljev, niti prepričevanja razumnikov –
potrebuje lastno idejo, podprto z mnenji strokovnjakov, a izhajajočo iz osebnih
izkušenj, saj nas te najbolj izučijo.
Modrec bi morda pripomnil, da starega volka vznemiri tudi vrabec, saj so
empirična stališča najpomembnejši dejavnik pri sleherni usodni odločitvi, a
pomaga, če se zavemo, da nas nič zunanjega ne more rešiti. Le sami se bomo! Za
to potrebujemo družbeno dinamiko in njene procese.
Torej anonimnost ne sme biti naša prva obrambna linija, ampak novi vidiki
reševanja družbenih težav. In ozaveščanje resnično prisotnih vidikov
stvarnosti. Dejansko prisotnost resnice. Ki ni medla. Ob njej nas zaskeli, nato
pa zmrazi. Potem se vname, a najprej v srcu.
Napisala