30. maj 2018

PRIMER USPEŠNE RESOCIALIZACIJE


Vlado je odraščal v družini brez očeta, vzgajala ga je mati samohranilka, ki je priložnostno delala, tudi dve službi hkrati, da bi prehranila njega in mlajšo sestro. V najstniških letih je Vlado materino odsotnost večinoma izkoriščal tako, da se je izogibal pouku, se pozno v noč potepal, popival, kadil travo in sem ter tja s prijatelji, ki so nekateri izhajali iz povsem solidnih družin, in le nekateri iz disfunkcionalnih, ušpičil kakšno »kaznivo dejanje«, ki se njemu takrat, pravi, sploh ni zdelo tako kaznivo; »saj je večinoma šlo le za vlome v avtomobile, kraje koles ipd«. Čeprav je odraščal v okolju, kjer je bila klima za razvoj asocialne osebnosti prava, je Vladu uspelo končati srednjo šolo, to pa zato, ker ga je dedek, ko je njegovo ponočevanje vzel skrajnje resno, privil in z vztrajnostjo dosegel, da je Vlado uspešno zaključil šolanje. A navada je železna srajca, si je najbrž rekel Vlado in druženja z nekdanjo družbo ni prekinil, še več, med poletjem, po končani srednji šoli se je to še okrepilo. Vesel šolskega uspeha, se je odločil nekaj dni »žurat«, saj si je zaslužil, je menil. S prijatelji je popival in se zakajal, nekega dne pa so se odločili, da bodo drznejši, zakaj ne, da bodo preizkusili svoj pogum in vlomili v bližnjo zlatarno. To jim je tudi uspelo, a ne brez žrtev; sredi belega dne so zlatarno oropali in lastnika hudo poškodovali. Že naslednji dan so jih policisti aretirali, saj so za sabo, opiti in zakajeni, pustili nedvomne sledi. V priporu so se izgovarjali na to in ono, valili krivdo eden na drugega, razen Vlada, on je vse lepo priznal. V zaporu je potekalo vse tako, kot to mora v prevzgojni ustanovi potekati; najvišjo vrednost je imela disciplina in samodisciplina, ki jo je bil Vlado navajen še ob dedkovi vzgoji – večkrat je bil zaradi vzornega vedenja izbran celo za zapornika tedna. Skratka, Vlado se je resocializiral in bil eno leto prej pogojno odpuščen. Vendar je bil zapor praktično dopust, v primerjavi s tem, kar ga je čakalo zunaj. Okolica ga ni in ni sprejela, saj se je o njem marsikaj šušljalo, in zanj končno obveljalo, da je bil (gotovo) glavni krivec, saj bi samo cepec vso krivdo zvalil nase. Vendar to ni bilo vse, to ni bilo v primerjavi nič z dejstvom, da ga je dedek, tako mu je rekel, odpisal in z njim ni želel imeti nikakršnih stikov več. Ker sta s sestro in mamo živeli pri njem, je ta problem Vlada postavil pred dejstvo – da je ostal brez strehe nad glavo. Tisto poletje je preživel na ulici in si iskal delo, da bi si lahko najel stanovanje. Svetle trenutke je predstavljala le mama, ki mu je občasno stisnila v dlan nekaj denarja. Jeseni je že skoraj obupal: ni bilo ne dela ne priložnosti zanj. In tako je pristal, da bo šel s skupino uličnih »frendov« v akcijo (mišljeno rop), saj tako, je menil, ne bo šlo naprej. Tistega dne je deževalo in ko jo je tako ves premočen ubiral proti zbirnemu mestu, se je znašel pred zavetiščem. Vstopil je. Pravi, da še danes ne ve, zakaj. Vodji zavetišča je vse razložil, se z njim dogovoril, da se bo redno udeleževal skupin za samopomoč in da mu bo pri vodenju zavetišča brezplačno pomagal, če tam lahko prenočuje. Pozneje je dobil službo in si najel stanovanje. A v zavetišču dela še danes.
Le upamo lahko, da bo veliko nekdanjih obsojencev, povrhu brezdomcev, nekega deževnega dne pred sabo in pravočasno zagledalo vrata odrešitve. Ali prijazno roko svetovalca na področju psiho-socialne pomoči.

Napisala


30. apr. 2018

IZZA REŠETK TAKO IN DRUGAČE



Blaž izhaja iz povsem povprečne, urejene delavske družine; oba starša sta zaposlena, je starejši od dveh sinov v družini. Ko je bil deček, je bil oče nanj ponosen, saj je kazalo, da mu učenje ne bo predstavljalo nikakršnih težav, osnovno izobraževanje je zaključil z odliko, brez posebnega napora. V prvem letniku srednje šole pa se je zataknilo. Blaž je naenkrat ugotovil, da ga je začelo zanimati preveč stvari, in vse prej kot učenje, ki ga tako ni bil vajen. Dneve in večere je prebedel za računalnikom, saj je očeta z lahkoto prepričal, da spletne aktivnosti potrebuje za šolske naloge, mama pa mu je brezpogojno zaupala, kajti njegove ocene so bile še vedno dobre, ne več odlične, a za starša sprejemljive. Sam je sicer opažal, da mu resnično življenje nekako polzi skozi prste, toda ni videl razlike med sabo in sošolci, ki so ravno tako praktično soživljali z internetom. Vsaj tako se je njemu zdelo, sodeč po pogovorih, ki so jih imeli med odmori. Na začetku drugega letnika je Blaž naletel na zanimiv forum, ki je vabil v članstvo vse, ki bi radi v kratkem času veliko zaslužili, brez posebnega truda, in kar je zanj bilo bistvenega pomena, brez visokega vložka v igro, pogoj so bili kontinuirani manjši denarni vložki, ki naj bi se najmanj petkratno obrestovali. Takoj se je registriral, saj je bila ponudba izjemno mamljiva, Blaž pa bi v rekordnem času, še pred vozniškim izpitom, prišel do sanjskega avtomobila, tistega, po katerem je hrepenel, nakup pa si je določil kot prioritetno življenjsko nalogo. Ker sam ni imel veliko denarja, je igro predlagal sošolcu in skupaj sta začela vlagati v en avto; računala sta, da ga lahko prodata in si potem kupita dva cenejša, nadaljevala bosta z igro, spet zaslužila in tako dalje. Na forumu so ju sprejeli z odprtimi rokami, bili z njima posebno prijazni in jima dajali napotke, kako igrati čim dlje. Tako sta nič hudega sluteč nakazovala na določen račun vso žepnino, vendar te zahteve nista razumela kot napačno, saj ima želja po avtomobilu tudi svojo ceno, sta si rekla. Tako sta nekaj tednov nakazovala žepnino na ta določen račun in vročično čakala dan, ko bosta na zaslonu, med izbranimi vlagatelji zagledala svojo kodo. Toda tega niti po treh mesecih nista dočakala. Denar pa sta morala nakazovati vsak teden, in vložek je bil s časom višji. Ker denarja nista imela, sta se odločila za manjše tatvine; najprej sta se v šoli osredotočila na mobilne telefone sošolcev, tablične računalnike in vrednejše predmete, pozneje pa so se njune akcije sprevrgle v večje; vlamljanje v avtomobile, saj sta imela že stalnega odjemalca za naropano blago. Po nekaj mesecih so ju prijeli na delu; oba sta pristala v zaporu za mladoletnike in takrat je Blaž spregledal. Dal si je besedo, da ne bo nikoli več storil nič podobnega. Pa se je motil. Ker je bilo kaznivo dejanje le v kategoriji tatvin, brez nasilja, je bil hitro pogojno odpuščen. In neprilagojen. A spremenjen. Najbolj zato, ker mu starša nista več verjela in ker so se ga sošolci izogibali; slednje je bilo zanj tako boleče, da je zamenjal celo šolo. Domače okolje pa ni bilo nikoli več takšno kot prej. Oče se je z njim le redko pogovarjal, mama pa je vse svoje upe polagala v mlajšega brata. Nekoč, v četrtem letniku, se je v razredu na novi šoli zgodila tatvina; izginil je mobilni telefon, strokovna delavka, ki je bila seznanjena z njegovo preteklostjo, je, sicer res po ovinkih, a vendar pokazala nanj, mu jasno dala vedeti, da je osumljen. Čeprav ni bil kriv, je breme preteklosti in družbene odgovornosti začutil tako žgoče, kot da bi bil telefon zares izmaknil. Še več, še težje je bilo, ker se mu je ob tem godila krivica. In kaj naj, poklical je nekdanjega sošolca – saj mu je ta edini brezpogojno verjel. Ker ga je poznal. Verjel je, da tega ni storil, a da z lahkoto bi, in tudi bo, če bo imel dovolj razlogov za to. Duševna bolečina pa je pogost vzrok, da človeka, s spodkopano samozavestjo in nizko samopodobo pahne v zločin. Tako sta nadaljevala s krajami, ki so postajale čedalje bolj drzne in nasilne. In znova pristala v zaporu, tokrat za polnoletne.

Napisala Zuzanna G. Kraskova




7. apr. 2018

V ZAPORU ŽIVIM 2



Nadaljevanje …

V Zavodu za prestajanje kazni zapora za ženske na Igu sem obsojenke vodila skozi nastajanje in urejanje časopisa Žarek, nekatere pa sem obravnavala tudi na psihoterapiji. Med njimi je Marina, s prestajanjem dolgoletne zaporne kazni, ki je danes uglajena, pomirjena dama, ki izžareva samozavest, notranje ravnovesje. Tako je danes, pred leti pa je bilo povsem drugače. Dolga leta se je namreč spraševala, ali je zaradi nje in njenih takratnih prijateljev, torej njej podobnim, se pravi, neprilagojenih, res moral umreti človek, pa ne le umret, zapreti oči in umret, moral je zgoreti, nekaj časa goreti in šele potem umreti. Do smrti zgoreti … Strašen spomin, strašna dilema, grozljivo spoznanje, ki terja obvezujoč, neusmiljen odgovor. Zato vprašam Marino, ali je dobila odgovor na tako težko vprašanje.
 Marina: »Odgovora dolgo nisem dobila, a po letih terapij, samorefleksije in hudega notranjega treninga, sem končno dojela – za drugačne, za ljudi z asocialnimi vedenjskimi simptomi in drugimi duševnimi motnjami, zločin predstavlja nadzor, je nekakšna kontrola nad lastnim življenjem, neke vrste samo-dokazovanje, potrjevanje lažne moči, premoči in prepričevanje svoje vesti v pravilnost lastnega ravnanja. In vse to zaradi tega, ker v ozadju teh oseb ždi duševna poškodba, motnja, ki bi potrebovala nego, zdravljenje, tako kot vsaka druga fizična bolezen. Spoznala sem še eno pomembno dejstvo, in sicer, v takšnih, duševno motenih okoliščinah ni mogoče spoštovati življenja, ne svojega, še manj pa življenja koga drugega, zato je zločin zlahka izvedljiv, lahko sprejemljiv in hitro pozabljen. A to le za ljudi, ki imajo v svojem genskem zapisu organsko duševno motnjo – disocialnost. Če nekdo v skupini lumpov, odvisnikov, nasilnežev v genih zapisa nima, ta bo slej ali prej spoznal svoje napake, grehe in divji dnevi mu bodo šteti, saj ne bodo v sovpadanju z njegovim notranjim delovanjem. Ne vem, ali naj temu rečem sreča, usoda ali kazen, ampak osebno sem spoznala, da nisem kriminogena oseba, da posedujem sočutje, da zelo dobro ločim dobro od zla, da se znam ravnati po z družbenim redom določenih pravilih. Zakaj tega pred leti, ko se je zločin zgodil, nisem vedela in u-videla, in, ali nisem čutila, ali preprosto nisem hotela ničesar čutiti, verjetno nikoli ne bom dognala; sicer je res, da sem bila v adolescenci bolj ranljiva in hormonsko nestabilna, zato najbrž tudi uporna, svojeglava, ampak takšni so  v obdobju odraščanja vsi, zakaj potem vsi ne prestopijo praga etičnega in moralnega kodeksa …« Zamišljeno me je pogledala in obmolknila.
»V obdobju odraščanja je poleg genetike vitalnega pomena primarna družina in socialno okolje,« pripomnim, »vendar to ne pomeni, da je potrebno zvaliti krivdo izključno na starše, šolo ali zunanji svet, naravnanost mladostnika je odvisna tudi od postavljanja lastnih vrednot, prioritet in notranje motivacije. Kolikor vem, vse našteto si ti akceptirala, predvsem pa ponotranjila  v Zavodu, seveda po dolgem, mukotrpnem delu glede soočanja s kaznivim dejanjem in njegovimi posledicami. Kdaj si se odločila, da boš naposled naredila pravi korak, korak naprej v svojem življenju?. Je bilo to potem, ko si se soočila s krivdo?«
Marina: »Dolgo sem se soočala z občutkom krivde in vprašanjem – zakaj  sem/smo to storili, kaj nas je gnalo … jasnega odgovora nisem dobila, dojela pa  sem, da so globlje ravni v človekovem umu, preko katerih prideš do spoznanja, zakaj se odločiš tako ali drugače. Ko sem to ugotovila, sem dolgo delala na sebi (nasmeh). Toda najtežje je bilo sprejeti krivdo za smrt tega človeka nase.  Še danes me zaskeli, ko pomislim na tisto noč, čeprav je ta misel zdaj lažja kot nekoč in tudi ni več obsesivna, kar je olajšanje, no … Potem, po dolgem času, nekega dne, nepričakovano, ob delu na zaporskem vrtu, me je spreletelo preprosto spoznanje – Marina, sem si rekla, tukaj v zaporu si, ker služiš kazen za storjen zločin, ne odkupuješ jo, saj je tvoje življenje zaprto tukaj, da nekaj dojameš – da boš z dobrim delom, s kakovostnim življenjem izrazila rešpekt, spoštovanje do nesrečno umrlega, nekako bo to pomenilo, da tista smrt ni bila zastonj – in čeprav se na prvi pogled zdi absurdno, meni je ta hranilna misel dala moč, veliko moči; tako sem se najprej lotila srednje šole in jo dokončala, potem sem se odločila študirati socialno delo in zdi se mi, da sem uspešna (sem  pri koncu tretjega letnika), tako tudi bolje razumem človekovo naravo in njegove napačne odločitve. Delo z ranljivimi skupinami, z marginalci, mi bo v veselje, kajti hoditi po robu je svojevrsten izziv, saj nikoli ne moreš vedeti, kdaj te bo nagnilo čezenj …«
Izpoved predstavlja primer dobre prakse – primer uspešne resocializacije, ki je bila mučna, trajala dolgo, a bila uspešna. Z resnično perspektivnim finalom. Je tudi dokaz, da ni tako le v filmih …

Napisala