14. mar. 2024

PSIHOTERAPIJA

 PSIHOTERAPIJA

Psihoterapija je naučeno, celostno, zavestno in načrtovano obravnavanje psihosocialno in psihosomatsko pogojenih duševnih motenj in bolezenskih stanj z znanstveno utemeljenimi psihoterapevtskimi metodami v interakciji ene ali več obravnavanih oseb, z enim ali več psihoterapevti. Cilj obravnave je olajšati ali odpraviti simptome, spremeniti moteča prepričanja, stališča in vedenjske vzorce ter podpirati osebnostno rast in zdravje obravnavanih.

Psihoterapija pomeni zdravljenje s pogovorom, s ciljem premagovanja različnih težav in boljšega poznavanja sebe. Psihoterapevt je usposobljen, da nam pomaga začutiti in primerno izraziti svoja čustva, spremeniti manj funkcionalna vedenja, reševati težave ali naučiti se, kako obvladati čustva kot so stres, tesnoba, žalovanje, strah, žalost in druga.

Psihoterapevt nam pomaga, da ozaveščamo skrite vzroke naših težav in jih postopno odpravljamo.

 

Napisala

 



3. mar. 2024

ZLOGLASNI MAINSTREAM

 

Zloglasni mainstream

Milo rečeno, ljudem je ta sistem, razen strahu in negotovosti, prinesel le malo dobrega.

Običajno nimamo radi ljudi, ki nam rečejo Kaj sem ti rekel?, zlasti zato, ker je vprašanje večplastno in vsebuje nevidne pasti grožnje, ki jo lahko zaznamo na ravni osebnega, vendar tudi na objektivnem nivoju. Ja, ljudje našega časa maramo jasne in glasne odgovore, za katere sicer dvomimo, da jih bomo kdaj dobili, a vendar bi nam le-ti pomagali nekako obvladati kolesnice zavijajočih poti.

Kako naj med nevarnim krmarjenjem torej skrbimo še za vseprisotno prikrito grožnjo, ki je preveč očitno skrita in zato še bolj slikovita, proizvaja pa jo obramba (kot državna kompetenca in širše, v kontekstu svetovne politike) v vseh svojih spektakularnih oblikah: obramba pred kriminalom, obramba pred ekonomskim mešetarjenjem, pred terorizmom, obramba pred skrivnostno grožnjo ...

V pretežni meri gre seveda le za prikrite strategije, ob čem se resničnost vse bolj oddaljuje in postaja vse manj pomembna. Za svojo dejavnost ta t.i. obramba potrebuje orožje, instrumente, pristope in ljudi, ki so veliko bolj nevarni od same nevidne grožnje. In ti so poslani med nas kot virus, izbrani zaradi svojega mišljenja, ki jih opredeljuje in ki jih naredi nedotakljive in močne.

Ker pa je namen izvornega meta kock moči in njenih učinkov seči čim globlje v celotno zavest ljudi, se ustvarijo hotene družbene razmere, ki se priklonijo politiki varovanja pred neresničnim, bolje rečeno, pred vsem. Čeprav je zamisel, realno gledano, videti kot kakšen možganski izpah, zastrahovanje brezhibno deluje. V svetovnem obsegu. Tudi pri nas.

Napisala



1. feb. 2024

BITI SVOBODEN ALI PUSTITI BITI

 

BITI SVOBODEN ali PUSTITI BITI

Osnovna človekova težnja je biti svoboden. V zaporu pa postane ta tendenca le miselni vzorec, saj je zapor ustanova, ki zajema vse življenjske vidike, se pravi, sleherno delovanje in hotenje posameznika se dogaja na enem, prostorsko omejenem kraju, ki je varovan in nadzorovan. To pa je v nasprotju s človekovo naravo. Zato ni ravno presenetljivo, da zapor ljudi spremeni le redkokdaj na bolje. Slehernik, ki se je tam znašel pa se poleg bivalnega in gibalnega omejevanja nenehno sooča še s svojo vestjo. Hoče-noče. In mora, saj ga na kaznivo delanje spominja, če ne kaj drugega, že sama ustanova. Spopadati se z odgovornostjo do krivde  same je za vsakogar že samo po sebi težko, sprejeti obsodbo, se pravi neke vrste poraz, je še težje. Sodobna družba tveganja pa se naslanja na tisti del človekove narave, ki rad zmaguje. Pogosto za vsako ceno. V današnji postmoderni družbi je že za dostojen obstoj potreben izjemen napor in veliko spretnosti, tisti posameznik, ki teh spretnosti ne poseduje, se kaj hitro znajde na strani poražencev. Zmagovalci, poraženci, individualizacija, tekmovalnost, to so termini, s katerimi se med drugim, v današnjem žargonu  opredeljuje ne-sposobnost slehernika. Torej imeti posebno pravico biti kriv – mišljeno iz fenomenološkega vidika, se niti ne sliši tako abstraktno. Le da je krivdo potrebno znati zdržati, bi rekel marsikateri obsojenec, ki običajno pred odpustom z vzdihom olajšanja pogleduje v nebo, medtem ko ga spreletava prijeten občutek, da se bo kmalu znašel na oblaku. Ali pa v njem. V meglenem oblaku predstav o tem, kje se bo nastanil potem, ko za njim zaloputnejo železna vrata vzgojne ustanove, ki mu je, kakorkoli obrne, nudila bivališče. Sicer z dvignjenim kazalcem pa vendar streho.

Ni malo tistih obsojencev, ki postanejo po odpustu praktično brezdomci. Za to je kar nekaj razlogov: nefunkcionalne ali razbite družine, brezposelnost kot posledica gospodarske krize itn- Najhujši problem pa prestavlja socialno okolje, v katero se bivši obsojenec ne more vrniti zaradi stigmatizacije. Ta vzrok je najbolj žalosten, najmanj razumljiv in vsekakor strah zbujajoči, saj je kriminaliteta sestavni del vsake družbe. Ta vzor je eden poglavitnih razlogov  za odtujenost in skrajnje otežujoč resocializacijo oseb po prestani kazni zapora.
Sicer za nastanitev bivših obsojencev imajo javno pooblastilo centri za socialno delo (CSD), vendar mnogi obsojenci jim služenje kazni, raje kot ne, zamolčijo, saj bi tako izgubili socialno podporo. Zato morajo pristojnemu CSD-ju iz istega razloga prikriti tudi odpust. Z zatajitvijo tvegajo in s raje obsodijo na brezdomstvo, mnogokrat na prikrito, ki je dandanes zaskrbljujoče naraščajoč problem.

Tisti bivši obsojenci, ki ničesar ne prikrivajo in bi pomoč radi sprejeli pa je ne morejo, ker sodelovanje med zavodi za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) in CSD-ji ne poteka ravno usklajeno. Pogost primer neusklajenosti je pri predčasnih ali pogojnih odpustih. Takrat se obsojenca pospešeno pripravlja na življenje zunaj iz drugih, najpogosteje psihosocialnih vidikov. Delavci v zavodu sicer obsojencu pomagajo tudi pri iskanju nastanitve, a zgolj informativno, kar v največ primerih ne obrodi pozitivnih rezultatov. Torej imajo pri nastanitvi bivših zapornikov v rokah škarje in platno CSD-ji, ki obsojencem naredijo slabo uslugo, če dogovore opravijo po telefonu, kar ni redko. Če se po vsem tako radi zgledujemo po razvitih državah EU, bi bilo fino, če bi se tudi glede dela socialnih mrež, kajti socialnega delavca, denimo v sosednji Avstriji ali Nemčiji, ne boste pogosto našli v pisarni, ampak na terenu, kjer bo pomagal uporabniku njegovih uslug reševati probleme, v našem primeru, nudil bo postpenalno pomoč pri iskanju nastanitve.

Brezdomstvo kot oblika socialne izključenosti je značilnost urbanega okolja, ki se širi in stalno narašča. V nasprotju z naravo: raziskave, na primer, razkrivajo zaskrbljujoč podatek, da  domačemu vrabcu grozi izumrtje. Če malce pomislimo, ta selektivnost niti ni presenetljiva, saj se z izginjanjem rastlinja v mestih življenjski prostor vrabca krči, pa še, on ni ptica selivka, da bi lahko odletel stran, morda v kak prijaznejši svet. Mogoče pa po svoje varuje rodno grudo. Kdo bi vedel …

Tako kot mestne ptice so tudi brezdomci na barikadah, čedalje bolj in čedalje v večjem številu. Z napovedanim poglabljanjem gospodarske recesije se bo število še višalo, tudi zaradi težav z nastanitvijo oseb po prestani zaporni kazni.

Znameniti pesnik, Gregor Strniša je nekoč dejal, da je revščina častna. To drži, vendar le v primeru, če nisi vsak dan prisiljen prositi za skorjo kruha. Kajti nekega dne ti zmanjka poguma in v tem primeru si tudi ob svobodo.

Napisala




31. dec. 2023

NOSILCI SAMOZAVESTI

 

Nosilci samozavesti

Kaj je zdrava samozavest? Od česa je odvisna in zakaj jo danes tako nujno potrebujemo?

 

V današnjem času je pogosto slišati besedo samozavest. O njej govorimo, ko se posameznik vede negotovo, ko ne zmore izraziti svojih zahtev in stališč, ko ni zmožen sprejemati ali uresničiti pomembne življenjske odločitve.

Kaj torej je zdrava samozavest? Od česa je odvisna in zakaj jo danes tako nujno potrebujemo?

Samozavest je tista moč v človeku, ki mu omogoča prevzeti nadzor nad svojim življenjem, ki mu pomaga zaupati vase in je zlasti učinkovita pri obvladovanju različnih stresnih ali distresnih stanj. Kar pa je za človekovo optimalno delovanje nadvse pomembno, je dejstvo, da zdrava in trdna samozavest prebuja in spodbuja njegovo ustvarjalnost.

Za doseganje stabilnega osebnostnega razvoja obstajajo načini in metode, ki posamezniku pomagajo oz. omogočajo doseči in ohraniti notranjo moč in izgraditi čvrste temelje samozavesti. Eden način je program, ki je sestavljen iz modulov in se osredotoča na uporabo načel, le-te pa gradijo in ohranjajo občutek sposobnosti, vrednosti in celovitosti, in sicer:

1. Spodbujanje samo-zavedanja (zavedati se sebe v lastni celovitosti in avtonomnosti, ki jo pridobimo s samim rojstvom).

2. Sprejemanje samega sebe (sprejeti sebe z vsemi osebnostnimi in karakternimi lastnostmi in dejanji, ki jih prinaša vsakdanje življenje).

3. Prevzemanje odgovornosti (sprejeti popolno odgovornost za svoje odločitve in dejanja).

4. Uveljavljanje individualnih potencialov (znati uporabiti lastne zmogljivosti za doseganje optimalnega položaja v družbi).

5. Usmerjanje svojega delovanja proti zastavljenemu cilju (usmeriti notranjo moč proti zadanemu cilju in vztrajati ne glede na morebitne ovire, čeprav se morda dozdevajo kot nepremostljive).

6. Delovanje za osebno integriteto (aktivno delovati na psihofizičnem ravnovesju oz. si prizadevati za notranjo skladnost, ki pogojuje skladnost z zunanjim svetom).

Osebno pozornost je potrebno nameniti razvijanju moči in učinkovitosti pri delu, kakor tudi v zasebnem življenju in vseskozi delovati na osebnostni celostnosti in ubranosti, kajti duševno zdravje je več kot le dobro počutje.


Napisala




30. nov. 2023

OD NEZDRUŽLIVOSTI COILJEV DO OSUPLOSTI NAD RAVNODUŠJEM

 

Od nezdružljivosti ciljev do osuplosti nad ravnodušjem

O konfliktu interesov, ki je eden najpomembnejših dejavnikov za razredno delitev družbe, in o tem, kako razbiti malodušje .

 

Nič zunanjega nas ne more rešiti. Le sami se bomo! Za to potrebujemo družbeno dinamiko in njene procese.

 

Ne bi rada ravno tolkla po peklenskih vratih, a ne morem si kaj, da glede konfliktne perspektive današnje sodobne družbe ne bi podvomila o tem, da je pri stvarjenju človeka sodelovalo le eno božanstvo, kajti ne verjamem, da bi en sam bog ustvaril bitje in mu dal še možnost misliti. Kmalu pa tudi sebi, takrat, ko je Adam vse izgubil, ne zaradi Eve, ampak zaradi jabolka. In sprožil vrsto ukrepov božjega srda.

Ta navzkrižja v današnji družbi poznamo pod pojmom konflikt interesov, ki so eden najpomembnejših dejavnikov za razredno delitev družbe. Povedano drugače: danes za izkoriščanje in ohranjanje družbenih privilegijev ni nujen le zasebni kapital, zadostuje že institucionalna avtoriteta, moč, ki jo daje pomemben položaj. Dober primer (a ne primer dobre prakse) so tranzicijske države srednje in vzhodne Evrope v procesu osamosvojitve. Ta tranzicijada, katere postopki so, absurdno, legalni (in zakoniti), se dogaja še danes, po dobrih dveh desetletjih samostojnosti.

To me spominja na izjavo mojega klienta, ki mi je med terapijo na vprašanje, zakaj je ropal, odgovoril takole: »Hja, odkar sem v srednji šoli oropal trafiko, nisem več nikoli brez denarja.« Razlika je le v tem, da je moj klient za svoja dejanja plačal z zaporom, gospodarski kriminalci pa se še naprej bogatijo, ker nikoli niso končali v zaporu.

Pomembno je dodati, da pri lastniških prevzemih ni pomemben le kapitalski konflikt interesov, so še vmesna nasprotja, na primer regionalna navzkrižja, konflikti med proizvajalci in potrošniki, konflikti med spoloma ..., a vse daleč prekaša konflikt interesov med delom in kapitalom. 

Ciljna nasprotovanja 

Rudarske stavke so bile vedno zgodovinsko prelomne, tisti skrajni ukrep, ki mu sledijo veliki družbeni premiki. In simbolne – v poštenju, trdoživosti, tovarištvu in pogumu. O tem priča historični upor rudarjev leta 1920 v rudniku Kreka, ki se je zgodil kot odgovor na nasilje oblasti nad vsesplošno stavkajočimi rudarji v BiH. V uporu je sodelovalo veliko slovenskih rudarjev; te je oblast kot odgovor na vstajo z družinami izselila iz državnih stanovanj in poskušala izgnati ter tako domače rudarje prisiliti k delu, a solidarni rudarji so se skupaj umaknili v mesto Husino in ustanovili stavkovni odbor. Upor je žandarmerija krvavo zatrla, sodni procesi pa so dobili epohalni pomen, saj so obsojeni bili deležni podpore po vsej Evropi in oblast je bila primorana ublažiti sankcije ter ugoditi zahtevam rudarjev. Skratka, rudarji so vedno bili vzor poštenja. 

Letošnje leto so tudi pri nas zaznamovale rudarske stavke v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Velenje. Prvi so stavkali zoper zaprtje rudnika in posledično zoper odpuščanje – to je po končanih pogajanjih kljub vsemu sledilo. Velenjski rudarji pa so se uprli zaradi neizplačanih plač in kršenja kolektivne pogodbe, ki zagotavlja dogovorjeno višino dohodka, odvisno od cene premoga. Rudarji so pred dvema letoma privolili v petodstotno znižanje plač in to v dobri veri, da bodo svoji materi, kot je Holding Slovenskih elektrarn (HSE) v odnosu do Premogovnika Velenje poimenoval njen generalni direktor, pomagali zapolniti finančno luknjo. Vodstva HSE, Premogovnika Velenje in Termoelektrarne Šoštanj pa so odločila, da HSE ni pogajalski partner, saj so predmet pogajanja tržna razmerja med prodajalcem in kupcem – premogovnikom in termoelektrarno.

Poleg navzkrižja interesov lahko nenavadne pogajalske prijeme razumemo tudi v slogu starega latinskega pregovora: Ni krčmarja, ki ne bi znal ostriči gosta. Vodje tovrstnih pogajanj vedno hočejo več kot le dogovor, hočejo moralno zmago, potrdilo o svoji poštenosti, zato o problematiki govorijo v nekakšnem univerzalnem, globalizacijskem jeziku, celo tako, da so videti v položaju šah-mat. Vendar niso, saj dobro vedo, da je za pogajanja potrebno zavlačevanje, medtem ko stavkajoči preživljajo negotov čas in jih je strah, da se bo zdaj zdaj vse skupaj končalo s kompromisom – na njihov račun.

Stavkajočim kot bonus za pogum pripada izvirni met kocke, vse drugo pa gre v prid vodstvu, ki ima moč. Čeprav je jasno, da bi morali obveljati zgolj pravi argumenti. A ta želja je le delček pogumne fantazije v objektivni stvarnosti delavskega razreda, kjer so družbeni spodrsljaji najbolj vidni. Hkrati pa naznanjajo konfliktno perspektivo družbe.

Osupli, ker nam je vseeno

Socialno gospodarstvo, ki ga poznamo tudi pod pojmom tretji sektor in predstavlja prostor nevladne, neprofitne dejavnosti, bi ljudem moralo vliti upanje, a moč političnih lobijev oz. hobotnic, ki znajo izžeti vse pomanjkljivosti zakonodaje (na primer črpanje sredstev za projekte, ki bi morali biti namenjeni le nevladnim organizacijam, pa niso), je tako velika, da nas, preden se sploh zganemo, brž opozori, da sicer živimo v isti državi, a ne v istem svetu. In v kali zatre vse zamisli.

Treba je omeniti dejstvo, da državljani trenutno nimamo oziroma ne vidimo vzornega voditelja. Manjka nam pokončni, moralni lik. To bi moral biti – že po funkciji – predsednik države, vendar ni, saj njegovo odločanje glede državotvornih postopkov in političnega dogajanja državi bolj škodi kot koristi. 

Klene, načelne drže ne najdemo niti med drugimi pomembnimi eminencami, moralnost pa, tako v širšem kot v ožjem smislu, družba nujno potrebuje. Tudi zdaj, po volitvah, državljane vendarle preveva upanje, da bo šel voz končno le naprej, da teh novih obrazov v državnem zboru ne bo zapeljal temačen šarm 'politikanstva', ki se skriva za politično funkcijo.

Vsi, ki smo volili, lahko vsaj upamo na to, v nasprotju s tistimi, ki so volitve ignorirali, saj je bila volilna udeležba le nekaj čez 50 odstotkov, kar nazorno kaže na brezbrižnost državljanov do politike, politikov. Kot da bi šlo za osebno zamero, kar sicer ne preseneča glede na dvajsetletno politično zgodovino sumljive narave.

Pa ne da bi z moralnim primanjkljajem želeli upravičiti družbeno malodušje, nasprotno, tudi sami smo zaradi lastnega malodušja zaprepadeni. Z razlogom, saj je v psihološkem smislu malodušje mazohistično stanje duha. A osuplost nad tem, da ničesar ne spremenimo, morda tiči v Kafkovi misli: da je treba priti do točke, s katere ni vrnitve.

Ta korak bi morda za sabo pustil drastične posledice, a bi nedvomno sprožil val sprememb, po katerih kliče družba. Za spremembami pa stoji pripravljenost na aktivno delovanje.

Zavestna (pa tudi nezavedna) težnja ljudi sloni na težnji po izboljšanju življenjske ravni, sploh tistih, ki živijo pod pragom revščine ali na njenem pragu; po statističnih podatkih je teh približno 15 odstotkov. Prikrite revščine je, domnevamo, vsaj še enkrat več, gre za revščino tistih, ki so, čeprav so na trgu dela, revni.

Naša obubožana družba torej ne potrebuje političnega prepričevanja, niti nastopaškega prizadevanja delavskih voditeljev, niti prepričevanja razumnikov – potrebuje lastno idejo, podprto z mnenji strokovnjakov, a izhajajočo iz osebnih izkušenj, saj nas te najbolj izučijo.

Modrec bi morda pripomnil, da starega volka vznemiri tudi vrabec, saj so empirična stališča najpomembnejši dejavnik pri sleherni usodni odločitvi, a pomaga, če se zavemo, da nas nič zunanjega ne more rešiti. Le sami se bomo! Za to potrebujemo družbeno dinamiko in njene procese.

Torej anonimnost ne sme biti naša prva obrambna linija, ampak novi vidiki reševanja družbenih težav. In ozaveščanje resnično prisotnih vidikov stvarnosti. Dejansko prisotnost resnice. Ki ni medla. Ob njej nas zaskeli, nato pa zmrazi. Potem se vname, a najprej v srcu.


Napisala