STAVKA O VARNOSTI

Ko je nedavno na referendumu, sicer ne naravnost a zanesljivo padel predlog o Družinskem zakoniku, se je ta pad nekako zlil z različnimi dogajanji o še drugih, bolj drastičnih spremembah in posegih v družbo in pravice ljudi, ki jih, z varčevalnimi ukrepi v bodoče načrtuje vlada, nam vsem pa je bilo jasno, da se bo dinamika nezadovoljstva preselila, ne more biti drugače, kot naravnost na cesto. Zakaj? Ker mi socialno državo, se pravi, socialno državo kot tako zapisano v Ustavi - imamo, a kaj pomaga, če se tega le redki zavedajo. In zdi se, da je ulica edini prostor, kjer to poimenovanje zasije v pravem sijaju in na pravi način.

Seveda ne moremo mimo dejstva, da je varčevati treba, ampak podatki, koliko varčevanje stane (mimogrede, po sledeh analitike, tako zasnovano varčevanje, brez kontrapunkta na razvoju gospodarstva lahko le poglobi in podaljša krizo), nas utegnejo pahniti najmanj v daljšo depresijo. Oklestiti ne-potrebne izdatke in vrniti čast delu, kličejo v en glas sindikalni vodje, s čimer se večina dogovarjalcev pa tudi simpatizerjev strinja, a znati poenoti te klice ljudstva se bodo morali sindikalisti še priučiti. Mnenja sem, da dober sindikalni vodja popelje narod na ulice le in samo v izredno zašiljeni nuji, v vsakem drugem primeru pa mora spretno krmariti s kompetencami vlade in jih skušati, še bolj spretno, za vse sprejemljivimi rešitvami pregovoriti. Drugače se vse konča pri populizmu in merjenju moči takšnih in drugačnih vladarjev …

Okej, na splošno velja, da so sindikati še vedno zakon, v zadnjem času se to ptrjuje tudi v praksi in dobesedno, a omenjeno nekako zaobide policijske, ne sicer sindikate ampak njihov revolt, kajti tu se nam ponuja povsem druga slika, že glede pozicije; kje stoji policija in kje stoji družba. Če omenimo le vidik, da so policisti na stavkah prisotni kot nasprotniki raje. Torej, policisti, kot druga veja oblasti predstavljajo predvsem moč, vsaj tako človek s prostim očesom lahko zaznava uniformiranega človeka.  Zato ne vem kakšnega sočutja si s strani ljudstva ne morejo obetati (mišljeno iz vidika referenduma, denimo :). Nevarnost se zrcali tudi v dejstvu protiargumentov, se pravi odkrivanja dejstev o kršitvah oz. zlorabe položaja ali lenarjenja na račun proračuna (npr. pikado pa nogomet ipd.), ki jih vlada z veseljem obelodanja, še huje,  o nepravilnostih se je najbolj razgovoril ravno njihov vodja, ki bi ja moral znati bolj spretno snažiti lastno skledo. Tako da se z naštetim obeta, za policiste neobetaven odgovor na vsa vprašanja, in sicer, ne glede na dejstvo, da imajo policisti vsekakor nadvse argumentiran vzrok za stavko, jim zaradi zgoraj naštetega ne kaže upati v neko drastično izboljšavo lastnega položaja. Ampak le v majhno, tudi zato, ker se, kot je znano, v vrste varuhov naroda prijavijo le najbolj korajžni posamezniki. Junaki pa prenesejo dosti več (predvidevamo tudi krivic) kot mi navadni državljani ...

Vsa ta dejstva se zrcalijo tudi v epizodah iz vsakdanjega življenja, primer, prav lahko se zgodi, da bodo nepridipravi mirno lahko ropali našo srebrnino ne le v času stavke ampak tudi sicer zato, ker (roparji morajo že zaradi svojega poklica morajo) natančno, do podrobnosti spremljajo določila in odredbe policijskega vodstva, in vedo, da jih policisti pri ropu še zdaleč ne bodo vznemirili, saj se bodo v Maribor, kjer se bo, denimo rop dogajal, vozili iz Kozine, ta pot pa ni ne kratka in ne lahka. Lahka pa ni iz več razlogov; poleg utrujenosti zaradi prevoženih kilometrov (ki se, mimogrede, dogajajo dvakrat na dan), si to pot morajo delno pokriti sami, iz osebnega dohodka, višina katerega nas civilno ljudstvo malce postavlja pred zadrego. Torej, lahko stavku o junaštvu mirne duše dodamo še pomembno opombo – res je, za ta poklic potrebuješ biti skorajda in zares nekakšen pravljični junak. In na srečo, pri nas še so. Potem se nam ponoči najbrž vseeno ne bo treba bati …

BITI SVOBODEN

Osnovna človekova težnja je biti svoboden. V zaporu pa postane ta tendenca le miselni vzorec, saj je zapor ustanova, ki zajema vse življenjske vidike, se pravi, sleherno delovanje in hotenje posameznika se dogaja na enem, prostorsko omejenem kraju, ki je varovan in nadzorovan. To pa je v nasprotju s človekovo naravo. Zato ni ravno presenetljivo, da zapor ljudi spremeni le redkokdaj na bolje. Slehernik, ki se je tam znašel pa se poleg bivalnega in gibalnega omejevanja nenehno sooča še s svojo vestjo. Hoče-noče. In mora, saj ga na kaznivo delanje spominja, če ne kaj drugega, že sama ustanova. Spopadati se z odgovornostjo do krivde  same je za vsakogar že samo po sebi težko, sprejeti obsodbo, se pravi neke vrste poraz, je še težje. Sodobna družba tveganja pa se naslanja na tisti del človekove narave, ki rad zmaguje. Pogosto za vsako ceno. V današnji postmoderni družbi je že za dostojen obstoj potreben izjemen napor in veliko spretnosti, tisti posameznik, ki teh spretnosti ne poseduje, se kaj hitro znajde na strani poražencev. Zmagovalci, poraženci, individualizacija, tekmovalnost, to so termini, s katerimi se med drugim, v današnjem žargonu  opredeljuje ne-sposobnost slehernika. Torej imeti posebno pravico biti kriv - mišljeno iz fenomenološkega vidika, se niti ne sliši tako abstraktno. Le da je krivdo potrebno znati zdržati, bi rekel marsikateri obsojenec, ki običajno pred odpustom z vzdihom olajšanja pogleduje v nebo, medtem ko ga spreletava prijeten občutek, da se bo kmalu znašel na oblaku. Ali pa v njem. V meglenem oblaku predstav o tem, kje se bo nastanil potem, ko se za njim zaprejo železna vrata vzgojne ustanove, ki mu je, kakorkoli obrne, nudila bivališče. Sicer z dvignjenim kazalcem, a vendar streho.

Ni malo tistih obsojencev, ki postanejo po odpustu praktično brezdomci. Za to je kar nekaj razlogov: nefunkcionalne ali razbite družine, brezposelnost kot posledica gospodarske krize itn- Najhujši problem pa prestavlja socialno okolje, v katero se bivši obsojenec ne more vrniti zaradi stigmatizacije. Ta vzrok je najbolj žalosten, najmanj razumljiv in vsekakor strah zbujajoči, saj je kriminaliteta sestavni del vsake družbe. Ta vzor je eden poglavitnih razlogov  za odtujenost in skrajnje otežujoč resocializacijo oseb po prestani kazni zapora.

Sicer za nastanitev bivših obsojencev imajo javno pooblastilo centri za socialno delo (CSD), vendar mnogi obsojenci jim služenje kazni, raje kot ne, zamolčijo, saj bi tako izgubili socialno podporo. Zato morajo pristojnemu CSD-ju iz istega razloga prikriti tudi odpust. Z zatajitvijo tvegajo in s raje obsodijo na brezdomstvo, mnogokrat na prikrito, ki je dandanes zaskrbljujoče naraščajoč problem.

Tisti bivši obsojenci, ki ničesar ne prikrivajo in bi pomoč radi sprejeli pa je ne morejo, ker sodelovanje med zavodi za prestajanje kazni zapora ( ZPKZ) in CSD-ji ne poteka ravno usklajeno. Pogost primer neusklajenosti je pri predčasnih ali pogojnih odpustih. Takrat se obsojenca pospešeno pripravlja na življenje zunaj iz drugih, najpogosteje psihosocialnih vidikov. Delavci v zavodu sicer obsojencu pomagajo tudi pri iskanju nastanitve, a zgolj informativno, kar v največ primerih ne obrodi pozitivnih rezultatov. Torej imajo pri nastanitvi bivših zapornikov v rokah škarje in platno CSD-ji, ki obsojencem naredijo slabo uslugo, če dogovore opravijo po telefonu, kar ni redko. Če se po vsem tako radi zgledujemo po razvitih državah EU, bi bilo fino, če bi se tudi glede dela socialnih mrež, kajti socialnega delavca, denimo v sosednji Avstriji ali Nemčiji, ne boste pogosto našli v pisarni, ampak na terenu, kjer bo pomagal uporabniku njegovih uslug reševati probleme, v našem primeru, nudil bo postpenalno pomoč pri iskanju nastanitve.

Brezdomstvo kot oblika socialne izključenosti je značilnost urbanega okolja, ki se širi in stalno narašča. V nasprotju z naravo: raziskave, na primer, razkrivajo zaskrbljujoč podatek, da  domačemu vrabcu grozi izumrtje. Če malce pomislimo, ta selektivnost niti ni presenetljiva, saj se z izginjanjem rastlinja v mestih življenjski prostor vrabca krči, pa še, on ni ptica selivka, da bi lahko odletel stran, morda v kak prijaznejši svet. Mogoče pa po svoje varuje rodno grudo. Kdo bi vedel …

Tako kot mestne ptice so tudi brezdomci na barikadah, čedalje bolj in čedalje v večjem številu. Z napovedanim poglabljanjem gospodarske recesije se bo število še višalo, tudi zaradi težav z nastanitvijo oseb po prestani zaporni kazni.

Znameniti pesnik, Gregor Strniša je nekoč dejal, da je revščina častna. To drži, vendar le v primeru, če nisi vsak dan prisiljen prositi za skorjo kruha. Kajti nekega dne ti zmanjka poguma in v tem primeru si tudi ob svobodo.    

KRALJI IN OSTALI

Zapor kot totalna ustanova ima funkcijo discipliniranja. In nalogo prevzgoje, pa kralji gor ali kralji dol. Toliko v uvodu.

Pred časom sem bila med iskanjem podatkov za diplomsko nalogo deležna zanimivih pojasnil, ki se mi še danes zdijo protislovna in v resničnem življenju neuporabna. Gre za izdelan individualni tretma za vsakega obsojenca z namenom preprečevanja brezposelnosti po prestani zaporni kazni. V program je vključena vrsta javnih institucij: centri za socialno delo, zavod za zaposlovanje, upravni organi za stanovanjske zadeve in javni zavodi s področja zdravstva in izobraževanja. Za optimalno družbeno reintegracijo je po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. RS 22/2000) potrebno obsojenca pripraviti vsaj tri mesece pred iztekom kazni. S pomočjo omenjene obravnave naj bi le-ta »spoznal svoje možnosti in sposobnosti, si pridobil znanja in spretnosti ter sprejel odgovornost za svoje ravnanje«. Zavod za zaposlovanje mora potem na podlagi ocene delovne sposobnosti podati mnenje o poklicnem usposabljanju telesno, duševno ali socialno prizadetih oseb (ZIKS, Ur.l. čl. 22/2000)). Toda vse našteto se lahko izvede le v primeru, če obsojenec pomoči ne odkloni, kar pravijo, da ni redko. In zaradi slednjega sem zastrigla z ušesi. Kajti zakonska določila, ki so obsojencem že na začetku prestajanja kazni pa tudi med bivanjem v zaporu, podana v vednost in so jim dobro znana, močno omejujejo možnosti sodelovanja z Zavodom RS za zaposlovanje, saj obsojenci ne morejo koristiti pravic kot iskalci zaposlitve (sredstva za pre-kvalifikacijo in izobraževanje pa sploh ne), na uradih za delo pa tudi ne morejo biti prijavljeni kot iskalci zaposlitve. Ko pridejo iz zapora pa zaradi tega, ker imajo prednost tisti, ki so dlje časa prijavljeni kot iskalci zaposlitve, nimajo prednosti pri obravnavi. In še, zaradi nasičenosti na trgu dela, vse težje redne zaposljivosti ter nižje izobrazbe, so postpenalne osebe vse težje zaposljive. Časa za temeljito pripravo na resocializacijo pa imajo tri mesece (govora je namreč o obsojencih na prestajanju daljše zaporne kazni), ki je prekratek. Praktično vratolomen. Zato se ne zdi ravno čudno, da obsojenci programa ne jemljejo tako resno, kot se to od njih pričakuje. Da se morajo soočiti s svojo vestjo, če naj bi živeli svobodno in ne ogrožali družbe, vedo tudi sami. Seveda, pri tem so izvzete duševno prizadete osebe, le-te zdravstveno-strokovne službe obravnavajo posebej. Govorimo o tistih »navadnih« obsojencih, ki so glede reintegracije po odpustu več ali manj prepuščeni sami sebi. Seveda, na razpolago imajo še slovito APZ – aktivno politiko zaposlovanja, ki ponuja strateški razvoj trga dela, ki je sprejet  na ravni države in EU, za časovno obdobje 2007-2013 in domnevno prinaša paleto pozitivnih učinkov. Pa jih? Po dobrih treh letih ne vemo še točno. Javna dela se sicer nekako dogajajo, kaj pa postpenalci in samozaposlovanje? Ni znano. Čeprav ne gre ravno za samozaposlovanje so primer dobre prakse nedvomno Kralji ulice s Posredovalnico rabljenih predmetov. Spodbudno. In nadvse šarmantno.

Je pa še 100ti člen ZIKSa (Ur.l. 22/2000), ki me sili v približno takole pozo – kot če bi mi, lačni, dopovedovali, da nimam denarja. Ta člen »dovoljuje«, da pomoč obsojencem organizirajo nevladne organizacije, društva za samopomoč in druge oblike civilne družbe, ki lahko zaprosijo za nepovratna sredstva. Vendar do danes ni zabeležen niti en primer organizacije, ki bi (strateško) zaposlovala osebe v postpenalni obravnavi. Zakaj ne? Vemo, zakaj. Ker za tak projekt ni bilo in ni mogoče dobiti sredstev, so ljudje opustili ambicije o tovrstnih razpisih. Preprosto, oblast ni pripravljena sodelovati. Računa pa na civilno družbo. Za začetek torej civilna družba – mimo razpisov lahko uporabi sredstva iz proračuna (ki ji po APZ-ju pripadajo) za strateški razvoj trga dela in ustanovi Postpenalno agencijo. Poleg tolikšnega števila agencij, ki jih imamo, se še ena ne bo niti poznala. Resno, že ime spominja na sumničav (in sumljiv) profil agenta - na Nietovega Ruskega vohuna.

Torej, jedro problema zaposlovanja obsojencev je še nedotaknjeno. Nihče jih noče, ker veljajo za najbolj trdoživ stereotip - poosebljajo podzemlje in kriminal. A osebe v postpenalni obravnavi so mnogo več kot le prestopniki. To lahko trdim tudi zaradi sodelovanja pri kreativnem delu v slovenskih ZPKZ. Tukaj pa je še zgodba: ko je nekoč v nekem nemškem zaporu obsojenec zaupal spis z lastnimi impresijami svojemu psihiatru in ga je ta potem, skupaj s tekstom M. Heideggerja, dal študentom v primerjavo, so ti avtorja tekstov zamenjali. To dejstvo ne nasprotuje Heideggerjevi filozofski veličini, poudari pa širino duha obsojenca.

Stigma čez noč ne bo izginila, bo pa postala manjša, če bomo obsojence vrednotili kot sebi enake. Kajti nihče ni višje in nihče ni nižje. Vsi smo natanko tu.    

       

KAZEN NAJ BO VZGOJNA ...

»Kaznivo dejanje je protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi svoje nevarnosti določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake in kazen zanj.« Ta definicija je zapisana v 7. členu Kazenskega zakonika RS (KZ RS). Torej, ko se zaporna kazen izvrši nad storilcem, je le-ta soočen z dejstvom, da namen zaporne kazni služi varnosti družbe, z drugimi besedami, da je pač moral biti iz nje odstranjen, umaknjen . Sicer on še vedno biva. A ne živi. V zaporu ne živiš, le obstajaš.  Med obstajanjem pa se nenehno, intenzivno spreminjaš. Moraš se, saj te v to silijo okoliščine; zaporniške uredbe in pravila med samimi obsojenci.  Sicer v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) se obsojencem omogoča pomoč pri soočanju s svojimi dejanji, prizadevanje je z namenom lažje integracije v družbo po odpustu, a dostikrat to ne zadostuje. Kajti, vsak obsojenec mora najprej sprejeti in ozavestiti dejstvo biti kriv, saj se merila kaznivega dejanja od države do države razlikujejo,  pa ne samo merila, tudi dejanje samo, primer;  Bližnji vzhod, kakor tudi Azija nasploh so  države, značilne po izjemno represivnih vzgojnih ukrepih in dolgih zapornih kaznih glede psihotrpnih snovi , Kitajska nasilno obravnava večino kaznivih dejanj , najvišje  kotira državljanska nepokorščina, v državah Južne Amerike so kriminalna dejanja povezana z mamili uvrščena v višji rang kaznivosti , v ZDA so na lestvici najstrožjih kazni  teroristična dejanja itn.  Kako torej naj obsojenec objektivno obravnava svoj zločin? Tako, da se mu o slednjem  omogoči pogovor na širši ravni. Da se strokovni delavci v zavodu z njim pogovarjajo ne vedno in le na subjektivnem nivoju, se pravi, da ne obravnavajo le njegovega zločina in kazni, ampak tudi  pojem kaznivega dejanja in kriminalitete nasploh.  Oboje, zločin in kazen mu je potrebno  predstaviti strukturirano  (a razumljivo), z vidika človekove narave, vendar  tudi podkrepljeno s primeri  dobre prakse, konkretno, s primeri, kako jasna predstava o zločinu in posledično kazni vpliva na zmanjšanje povratništva. Vendar tega pristopa v zavodih za prestajanje kazni zapora ni moč zaslediti. Ne, tam je obveljalo splošno, predpotono mnenje, da so zaporniki preprosto zločinci, da so ljudje nagnjeni kaznivemu dejanju ne glede na vse, ( o tem pa sodijo po zastarelih lestvicah izpred nekaj stoletij) in kot take, se pravi, kriminogena bitja, globlja razprava o zločinu in kazni ne utegne zanimati (verjame se celo, da večkratni povratniki niso niti zmožni poglobljenega razmišljanja). Iz tega je razvidno le eno – prevladujoče splošno mnenje o obsojencih je, da  so hudobni, zviti, manipulativni in koristoljubni.  Seveda, ob tem ni začrtane jasne meje med dejansko duševno bolnimi in ljudmi, ki so kaznivo dejanje storili pri zdravi pameti.  Le kaj bi o teh manipulacijah znala reči tista dobra tretjina svobodnih, ki bi morali biti notri. Pa niso …

PROBLEMI BIVANJA

Problem nastanitve po prestani zaporni kazni je tesno povezan z vprašanjem povratništva. Pomoč glede nastanitve po odpustu iz zavoda za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) bivšim obsojencem  nudijo centri za socialno delo (CSD). Toda vodenje evidenc o osebah  s problemom nastanitve po preteku zaporne kazni zelo pomanjkljive, ali pa evidenc sploh ni, čeprav statistični podatki nedvoumno kažejo na dejstvo, da ima večina bivših obsojencev po odpustu težave pri urejanju bivanja.  Saj, če že takole od daleč viziramo, za spodobno bivališče ti ljudje nimajo niti najosnovnejših pogojev: so brezposelni, brez denarja, kar pa bi je še večji problem – so brez kakršnihkoli priporočil. Zato jih niče noče, ne v službi, ne pod streho.  Saj ne da bi tukaj namigovali, da bi morali CSD-ji bivšim kaznjencem  pisati (lažna) priporočila, a štelo bi veliko že to, da bi si delavci centrov »vzeli čas« in skupaj z njimi potrkali na vrata stanodajalcev in jim tako pomagali do strehe. Vendar tukaj, jasno, gre za sprejemanje odgovornosti, te pa se CSD-ji na vse mogoče načine otepajo. Primeri dobre prakse iz nekaterih držav EU (Avstrija, skandinavske države …) kažejo, da socialni delavec nima kaj delati osem ur v pisarni – gre na teren in pomaga svojim klientom, ki so pomoči potrebni.  Pri nas pa ne. Saj socialna politika tega ne zahteva. Čemu bi potem. Zakaj se večina bivših obsojencev ne more vrniti v svoje avtohtono  okolje je CSD-jem popolnoma jasno, saj je veliko kaznivih dejanj storjenih v primarnem okolju , v domačem kraju, v skupnosti, kjer bivši obsojenec ni več zaželen.  Tako pa se bivši kaznjenci morajo znajti  v mejah danih (z)možnosti. Po svoje. Po svoje pa vemo, kaj pomeni in kakšne konsekvence to praviloma ima oziroma potegne za sabo. Slučaj, ki mi je znan je praktično vzorčni  primer zgoraj napisanega: Nace je bil najstnik, ko je bil pogojno odpuščen iz zapora, tam pa je bil zaradi kaznivega dejanja – nasilnega vedenja  oziroma napada na  očeta (z nevarnim predmetom)  konkretno, zaradi povzročitve hude telesne poškodbe. Po odpustu se domov tudi če bi hotel, ni mogel vrniti,  kar mu je  oče s prepovedjo približevanja nazorno pokazal. Glede službe in bi vališča mu s strani državnih institucij, se pravi konkretno  ni pomagal nihče, le z nasveti. Moledoval je in prosil, da naj mu vsaj ponudijo konkretne, realne možnosti, ne le listke z naslovi, še bolj je prosil za kakršno koli priporočilo, ki bi nedvomno pomagala. Nič. Nihče in nič.  Nihče se ni odzval in nič se v tej smeri ni premaknilo. Razen nasvetov drugačne pomoči ni bil deležen. Zato so mu na pomoč »priskočili« tovariši z ulice. V dobrem mesecu se je zapletel v hujša kazniva dejanja (med drugim in najprej v kraje, pozneje v rop, nasilje, napad na osebo …). Ker je poleg kriminalnih dejanj kršil še pogojni odpust, je bila kazen  tokrat višja – dobil je sedem let. No, ampak nekdo bo rekel,  zdaj o tem, kaj je storil lahko vsaj na toplem premleva …  Škoda. Pa tako malo je bilo potrebno preprečiti ta velik korak nazaj. Onemogočiti razočaranje , zakaj so v ZKZP z dvojnimi (vzgojnimi) merili dvignili njegova pričakovanja  …