23. jan. 2019

DRŽAVE Z NAJHUJŠIM ZAPORNIŠKIM REŽIMOM - VENEZUELA



Države z najhujšim zaporniškim režimom – Venezuela

Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova

Zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) že kot totalitarna ustanova zbuja v ljudeh strah in neke vrste strahospoštovanja. Ta vidik dojemanja služi svojemu namenu že s tem, da je zaporniku življenjski prostor določen oz. strnjen, gibanje pa skrajnje omejeno, kar ne sovpada s človekovo težnjo po svobodi.  Zaradi tega paradoksa se državljani že podzavestno izogibajo kaznivemu dejanja, kar je pravzaprav tudi smoter totalitarnih ustanov. Pri nas v Sloveniji je sistemsko urejeno tudi za pravice zaprtih oseb, ki jih nedvomno imajo, vendar se ta načela pogosto razlikujejo in so v vsaki državi prilagojena državni ureditvi. Nekateri južnoameriški zapori tako slovijo po anarhični kazenski politiki, ki ni sicer sistemsko določena, a glede na prostorsko stisko, s katero se te države z visoko stopnjo kriminalitete spopadajo, se je menda rešitev ponudila sama. V Venezueli na primer, v zaporu La Sabaneta se jih na prostoru, določenem  za 15000 zapornikov gnete tudi do 30000. Varovanje obsojencev je zaradi omejenega števila varnostnikov v takšnem primeru, milo rečeno, pomanjkljivo; konkretno, 150 obsojenih oseb varuje oz. zanje skrbi en paznik. Zato se je v ustanovi razvila posebna hierarhija med samimi zaporniki; premožnejši si lahko kupijo boljšo celico, tudi dve, če so na vrhu hierarhične lestvice in jo potrebuje za svoje, denimo jim, podrejene. Zaradi skupin, najpogosteje pa pripadnosti različnim tolpam (saj se zaprti obsojenci, ki pripadajo isti tolpi v zaporu družijo še bolj), življenje v tem zaporu skorajda nima cene; saj pripadniki tolp med seboj rešujejo probleme, najpogosteje z umori, pohabljanjem, krutim pretepanjem ipd. Če pa te ne ubijejo v spopadu, zelo velika verjetnost je, da umreš od kolere (letno umre za to boleznijo čez 100 zapornikov), ki, z manjšimi zajezitvami, razsaja v ustanovi, kajti kakovost prehrane in higienske razmere so na najnižji možni stopnji; če so zaporniki, tisti v nekakšnem odprtem režimu (običajno so to obsojenci s krajšo zaporno kaznijo, ker niso storili najhujšega kaznivega dejanja, kot je umor, poskus umora in oborožen rop),  prisiljeni spati na tleh po hodnikih, pravih kopalnic in stranišč ni (izločanje se opravila v vrečko), takšni pogoji so torej optimalni za nastanek nalezljivih bolezni, ki jih pod takšnimi pogoji  ne bo mogoče povsem zajeziti.  Če torej, tako od daleč, primerjamo naše zapore z omenjenim, ne moremo drugače, kot da se nam utrne misel, da naši obsojenci gredo v zapor pravzaprav na premislek (kot radi rečemo, na prisilni dopust ali počitek.  Zanimivo je torej vprašanje, zakaj potem iz zapora bežijo …



1. dec. 2018

Države z najhujšim zaporniškim režimom - ZDA



Kazenska zakonodaja je glede na svetovne smernice različna in odvisna od političnega režima posamezne države. V rubriki Izza rešetk bodo v naslednjih številkah predstavljene države z najhujšim zaporniškim režimom. Danes bo to zapor v Kaliforniji (ZDA). Pogosto se zgodi, da zapori, ki so nastali oziroma zgrajeni stoletja nazaj implicitno vplivajo na odločitve kazenskih organov in v takšnih zaporih še danes prestajajo kazen obsojenci, ki so obsojeni za kazniva dejanja, ki se v teh totalitarnih ustanovah  tradicionalna in tipična. Takšen je primer kalifornijskega zapora San Quetin., kjer prestajajo kazen najhujši posiljevalci in morilci, število zaprtih ni veliko, oscilira okoli številke 700. Ti obsojenci (v veliki večini) čakajo na usmrtitev. V preteklosti so smrtno kazen izvajali v plinski celici, danes pa to storijo z injekcijo, kar je že nekaj časa zelo sporno, saj je nekaj obsojencev zaradi počasnosti delovanja smrtonosnega koktajla, kjer je najusodnejša sestavina kalij klorid, ki ustavi bitje srca, med dolgotrajnim umiranjem zelo trpelo, zato iščejo bolj ustrezne solucije oz. sistemske rešitve. Ko sem med gostujočim predavanjem v ZDA sem obiskala ali se seznanila z delovanjem nekaj zaporov, sem ta zapor – če bi na lestvico rigoroznosti izumila lestvico - oštevilčila s številko deset. Kajti dinamika in struktura dela v ustanovi zahteva in terja od zaposlenih visoko profesionalnost na  vseh področjih, saj je obsojence potrebno nekako pripraviti na dan usmrtitve, opremiti jih je potrebno s stabilnim duševnim stanjem in psihosocialnimi vidiki v smislu uporabe časa, ki je obsojenemu ostal še na razpolago. Nedvomno zahtevno in odgovorno delo za zaposlene, ki sami niso dovolj ali sploh niso opremljeni z veščinami empatije, ki je bistvena lastnost, potrebna, da vsak dan sobivaš z zaprto in na smrt obsojeno osebo. Že omenjeno dejstvo je dovolj obremenjujoč za strokovno osebje v zaporu, sledijo pa jim druga nič manj zaskrbljujoča dejstva, ki lahko vplivajo na duševno stanje zaposlenega v omenjenem zaporu, zaporu, ki je edini v ameriški zvezni državi Kaliforniji zadolžen za izvrševanje smrtne kazni. Navsezadnje je prisoten tudi najtežji vidik, vidik nedolžnosti, saj je napačna presoja pravosodja bila in je možna in tudi v ameriški družbi prisotna. Je pa prisotna tudi nekakšna naravna rešitev, olajšanje, saj dejansko statistično stanje priča, da veliko število obsojenih umre prej naravne smrti, kajti čakalna doba na usmrtitev, torej – ameriški vidik kesanja, je zelo dolga, traja tudi desetletja. Tako lahko z gotovostjo pritrdimo, sicer v običajnem življenju floskuli, a v tem primeru – veliki resnici – da je smrt resnično odrešitev …

Se nadaljuje
Napisala


27. okt. 2018

MLADOLETNI PRESTOPNIKI



V Republiki Sloveniji se mladoletni storilci kaznivih dejanj obravnavajo po naslednjih stopnjah: 1. mlajše mladoletne osebe (od 14 do 16 leta starosti), 2. starejši mladoletniki (od 16. do 18. leta) in 3. mlajši polnoletniki (od 18 do 21. leta). Ta razvrstitev je pomembna glede vrste pre-vzgojnih ukrepov in kazni.
Otroci do 14. leta za kaznivo dejanje niso odgovorni, kar natančno pomeni, da se takšni primeri ne obravnavajo na sodišču. Te primere prevzamejo centri za socialno delo (CSD), ki svetujejo staršem in otroku možne socialno varstvene storitev. Ko mladostnik dopolni 14 let je kazensko odgovoren za storjeno kaznivo dejanje. Tožilstvo po prejemu ovadbe, ki ga poda policija, zahteva pripravljalni postopek, pri katerem sodelujejo CSD-ji, ki morajo podati podatke o zrelosti mladostnika, o okoliščinah in razmerah, v katerih živi ter drugih okoliščinah glede mladoletnikove osebnosti. Dalje organ pregona (tožilstvo) opravi pogovor s starši in mladostnikom – to je t.i ugotovitveni postopek, nato pa  pripravi poročilo za sodišče. CSD izrečene vzgojne ukrepe izvaja, jih spremlja in po določenih časovnih intervalih obvešča sodnika. Vzgojni ukrepi se izvajajo z namenom vzgojno vplivati na mladostnika, zato je izrednega pomena, da pri postopku sodelujejo starši, ki otroka najbolje poznajo, saj v primeru, ko pride do prekinitve šolanja, je mladostnik posebno ogrožen, saj svoje nezadovoljstvo in potrebe skuša zadovoljevati na neustrezen način, in sicer z izvrševanjem kaznivih dejanj, zlorabo alkohola in ilegalnih drog ipd. Zato se tekom obravnave skuša uporabiti vsa pravne načine in mladostnika usmerjati, da svoje potrebe zadovoljuje na bolj primeren način. Eden od načinov je tudi družbeno koristna dela, ki s v naši zakonodaji vpisana kot možnost izvrševanja kazni mladoletnih oseb, a se ta možnost ne izrabi v optimalni obliki, gotovo pa ne v zadostni meri. Kar je škoda, saj bi se mladostniku ob, denimo, urejanju zelenic  po urbanih naseljih lahko porodila ideja, zanimanje za svoj bodoči poklic, ki bi bil lahko botanik, vrtnar, hortikulturist, krajinski arhitekt ... Vse je možno, otrok potrebuje le intenco, ta pa notranjo, in v konkretnem primeru – zunanjo motivacijo, ki bi mu bila dolžna ponuditi družba …  


Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova


30. sep. 2018

IZZA REŠETK NA ISLANDIJI


Izza rešetk na Islandiji

V skladu s cilji Sveta Evrope, ki so varovanje in uveljavljanje človekovih pravic po vsej evropski celini, kamor je umeščena tudi Islandija, je tudi njena kazenska zakonodaja. Islandija je država s 330 000 prebivalci, ki skrbno varuje okolje, naravo, živali in sodržavljane. S približno enako mero vneme pa skrbijo tudi za poštenost in družbeni red, zato ne preseneča, da ta otoška država nima visoke stopnje kriminalitete. Za primer vzemimo obsojene bankirje oz. »banksterje«  kakor so jih v javnosti poimenovali; Islandci so raje dopustili bankrot propadlih bank in z denarjem, ki bi morali banke sanirati so raje pomagali razvoju države in ljudem. Tako so bankirje praktično obsodili ljudje, saj so se uprli odplačevanju dolga »zavoženih bank«, predsednike uprav in nadzornih svetov pa je sodišče zaradi finančnih špekulacij, pranja denarja in nerealnih posojil v tujini obsodilo skupaj na 46 let zapora. Med poslovnim obiskom Islandije sem se o razmerah v islandskih zaporih pogovarjala z odvetnikom  iz Reykjavika, zagovornikom obsojenega preprodajalca prepovedanih substanc, ki je poudaril, da v zavodih za prestajanje kazni zapora vlada hierarhičen red, v le-tega pa je vpeto delo oz. vsakdanja do osem urna zaposlitev  – na zaprtih oddelkih imajo obsojenci za vsak dan določeno delo, dejavnost ali nalogo, na polodprtih in odprtih oddelkih - s prostim izhodom pa vsem obsojence priskrbijo zaposlitev(za to so subvencionirana določena podjetja), vsi pa so, poleg športnih in kreativnih dejavnosti, deležni skrbne psihosocialne obravnave, katere se morajo udeleževati, bolj intenzivna socialna obravnava je pri koncu prestajanja kazni, da se obsojene osebe lažje vrnejo v družbo. Dosmrtne kazni nimajo (imeli so jo v preteklosti, ko so bili v političnem »zavezništvu« z Norveško). Povratništvo je v upadu, opažajo pa porast huliganstva in agresivnega vedenja pri adolescentih, ki pa ni ravno skrb vzbujajoče, saj je na Islandiji brezposelnost ena najnižjih na evropskem območju pa tudi v svetovnem merilu, zato imajo mladi možnost zaposlitve takoj po končanem izobraževanju. Islandija je dežela redu, preudarnega sobivanja z naravo in izkoriščanja naravnih virov, na primer geotermalno ogrevanje je edinstvena poraba naravnega toplotnega vira in ogreva »zastonj« praktično ves vulkanski otok. Tudi zapore. In zapornike. Morda torej zaradi tega na Islandiji ne poznajo uporov ali stavk v njihovih kazenskih ustanovah ...  

Napisala