29. apr. 2017

Mednarodni pravni vidiki o preprečevanju mučenja v (slovenskih) zaporih



Danes je mučenje absolutno prepovedano, kar izhaja iz različnih mednarodnopravnih dokumentov kakor tudi iz nacionalnih ureditev; prim. 18. člen Ustave Republike Slovenije (URS). Mednarodno kazensko sodišče, kakor tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je izoblikovalo pomembna stališča glede prepovedi, obsega in vsebine mučenja, okrutnega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kar je bilo podlaga za oblikovanje in sprejetje zavezujočih dokumentov, npr. Uredba sveta (ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabila za izvršitev smrtne kazni, mučenja ali drugega okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja. Toda kljub pravnemu značaju prepovedi mučenja se le-to uporablja še v mnogih državah, celo tistih, ki so ratificirale temeljni mednarodni dokument in sicer Konvencijo Združenih narodov  proti mučenju iz leta 1984 (KPM). Po 11. septembru 2001 je mučenje dobilo nove razsežnosti, še posebej v povezavi z Guantanamom ter Abu Ghraibom. Slovenija je sicer že leta 1991 v URS določila, da ne sme biti nihče podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Prav tako pa je bilo določeno, da je na človeku prepovedano delati medicinske in druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve. Toda kljub temu, da je prepoved mučenja in izvajanja znanstvenih poskusov zapisana v istem členu pa gre za dve popolnoma različni zadevi: medicinski in znanstveni poskusi se na človeku izvajajo le z njegovim soglasjem, za mučenje pa tega nikakor ne moremo trditi, kajti prepoved mučenja se nanaša na vertikalno razmerje med posameznikom in državo in ima absolutni značaj. Povedano drugače: če se v kazenskopravnem bolj ohlapnem (npr. totalitarnem ali kvazidemokratičnem) sistemu izvrševalcem kazenskega pregona zazdi nekdo sumljiv, da je na primer terorist, ga ne bo obvarovala nobena mednarodna listina. Niti biblija …  

Napisala