1. maj 2019

DRŽAVE Z NAJHUJŠIM ZAPORNIŠKIM REŽIMOM - FRANCIJA



Zapor naj bi obsojence na novo socializiral, tako, da bi po odpustu delali v dobrobit družbe. Vendar je veliko primerov, ko obsojeni po odsluženi kazni uberejo enako pot, ki so jo bili vajeni pred služenjem kazni. Pri tem gre za disocialne osebnosti (kamor sodita psihopatija in sociopatija), ki so na bazični čustveni ravni poškodovani in so nezmožni empatije. Toda, če v zavod za prestajanje kazni prispejo osebe, ki nimajo lastnosti disociativnosti, kaznivo dejanje pa so storili naključno, po nesreči ali nehote (npr. obsojenci, zaprti zaradi prometnih nesreč ali če se je kriminalno dejanje zgodilo nenaklepno, ipd.), takšne osebe  v zaporu skorajda nimajo možnosti resocializacije, niti preživetja. Zapor La Sante v Parizu je eden tistih zaporov, ki slovi po največjem številu samomorov, na leto jih je tudi čez 100. Zaporniki imajo možnost preživetja izven celice le do 4 ure, kar nikakor ne ustreza vidiku resocializacije, zato se temu primerno v tem prostem času dogajajo nasilje in brutalno obračunavanje med obsojenci. Dostop do kopalnice pa je možen le dvakrat na teden,  bolni obsojenci, niso deležni primerne nege, denimo, bolniki s pljučnimi boleznimi so nastanjeni v neprimernih celicah, režim v zaporu nasploh je krut in obsojencem nenaklonjen, primer; dovoljeno je kaznovanje obsojenca z odtegljajem vode, kar lahko poleg dehidracije, povzroči različne duševne težave, v obliki duševnih motenj, kot je depresija, anksioznost ipd., saj so elektrociti, ki jih dobimo z vodo prvenstvenega pomena za delovanje organizma. Statistični podatki kažejo na enormno količino zbeganih obsojencev, kar v ekstremnem primeru pripelje do samodestruktivnosti. Če pa vzamemo v obzir, da je bil obsojenec obsojen po krivici, ne preseneča visoko število samomorov.

Napisala