29. apr. 2017

Mednarodni pravni vidiki o preprečevanju mučenja v (slovenskih) zaporih



Danes je mučenje absolutno prepovedano, kar izhaja iz različnih mednarodnopravnih dokumentov kakor tudi iz nacionalnih ureditev; prim. 18. člen Ustave Republike Slovenije (URS). Mednarodno kazensko sodišče, kakor tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je izoblikovalo pomembna stališča glede prepovedi, obsega in vsebine mučenja, okrutnega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kar je bilo podlaga za oblikovanje in sprejetje zavezujočih dokumentov, npr. Uredba sveta (ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabila za izvršitev smrtne kazni, mučenja ali drugega okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja. Toda kljub pravnemu značaju prepovedi mučenja se le-to uporablja še v mnogih državah, celo tistih, ki so ratificirale temeljni mednarodni dokument in sicer Konvencijo Združenih narodov  proti mučenju iz leta 1984 (KPM). Po 11. septembru 2001 je mučenje dobilo nove razsežnosti, še posebej v povezavi z Guantanamom ter Abu Ghraibom. Slovenija je sicer že leta 1991 v URS določila, da ne sme biti nihče podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Prav tako pa je bilo določeno, da je na človeku prepovedano delati medicinske in druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve. Toda kljub temu, da je prepoved mučenja in izvajanja znanstvenih poskusov zapisana v istem členu pa gre za dve popolnoma različni zadevi: medicinski in znanstveni poskusi se na človeku izvajajo le z njegovim soglasjem, za mučenje pa tega nikakor ne moremo trditi, kajti prepoved mučenja se nanaša na vertikalno razmerje med posameznikom in državo in ima absolutni značaj. Povedano drugače: če se v kazenskopravnem bolj ohlapnem (npr. totalitarnem ali kvazidemokratičnem) sistemu izvrševalcem kazenskega pregona zazdi nekdo sumljiv, da je na primer terorist, ga ne bo obvarovala nobena mednarodna listina. Niti biblija …  

Napisala


30. mar. 2017

GIBANJE KRIMINALITETE PO POLICIJSKI STATISTIKI



Število kaznivih dejanj v Sloveniji se je v približno v petdeset let početverilo, in sicer, v obdobju od 1963-2012 leta so se kazniva dejanja povečala za skoraj 386 odstotkov. Za primerjavo: leta 1963 je policijska statistika štela 23.141 kaznivih dejanj, leta 2012 pa 89.236, kar pomeni, da se je vsako leto v poprečju kriminaliteta dvignila za 1.322 . Iz poteka časovne vrste kaznivih dejanj so ugotovljeni relativno veliki padci in tudi porasti števila kaznivih dejanj. Strokovnjaki na tem področju pravijo, da tak »razgiban« potek časovne vrste zahteva predvsem pojasnilo ali so porasti in padci posledica dejansko večje oziroma manjše kriminalne aktivnosti prebivalstva v kriminaliteti, se pravi, zaradi večjega ali manjšega števila kaznivih dejanj  istih storilcev ali pa so porasti in padci nastali zaradi prelomov časovnih vrst (pomeni: ali leto obravnave sovpada z letom storitve kaznivega dejanja). Časovni prelom je odvisen predvsem od sprememb metodologije obravnavanja; na primer – leta 1999 je sprememba metodologije obravnave povzročila nov, »popoln« prelom časovne vrste kaznivih dejanj. Do tega leta je statistika kriminalitete prikazovala kazniva dejanja, ki jih je policija evidentirala v opazovalnem letu (večinoma je leto evidentiranja sovpadalo z letom storitve). Od tega leta dalje pa policijska statistika kriminalitete prikazuje podatke o kaznivih dejanjih za katere je policija v opazovalnem letu podala kazenske ovadbe. Torej upošteva se primerljivost členov po letu 1999. Po letu 2004 pa se je gibanje števila kaznivih dejanj dejansko nekako »ustavilo« in se giblje med 80.000 in 90.000 kaznivih dejanj.  Po raziskavah sodeč, so torej porasti v časovni vrsti kaznivih dejanj dejansko prelomi, torej posledica zakonskih in administrativnih sprememb. Drugače rečeno, so posledica zamudnih sodnih obravnav. Mlinov po domače – ki, pravi pregovor,  meljejo počasi, v tem primeru pa  definitivno peljejo vodo na mlin manipulativnih storilcev  (predvsem gospodarskih) kaznivih dejanj.  

Napisala:

23. feb. 2017

VIKTIMIZACIJA ali POVRAČILNI UKREPI

VIKTIMIZACIJA ali POVRAČILNI UKREPI


Zadnjič je bil v rubriki Izza rešetk obravnavan termin diskriminacija; je beseda, ki se ji v današnjem času neoliberalizma, ki producira revščino, negotovosti in čedalje več novih vojnih žarišč, ne da izogniti niti miže, kajti takrat bo odmevala v naši vesti, ta pa naj bi nas silila k vestnemu ravnanju, saj imamo vsi, nekje v globinah svoje duše vedenje o tem, kaj je prav in kaj ni. Pa vendar je diskriminacija prisotna na vseh področjih družbe, zaskrbljujoče je, da tudi v sistemsko dogajanje, in to je nevarno, kajti, če prisluhnemo politiki ali medijem se nekako dozdeva, da se vse bolj zajeda tudi v zavest ljudi, kar je zaskrbljujoče tudi glede kazenske politike, saj še pred kratkim kazniva dejanja bodo kmalu le prekršek ali zakonita, sistemsko podprta. Viktimizacija je tesno povezana z diskriminacijo, saj je slednja po predpisih RS definirana kot nadlegovanje ali neželeno ravnanje, temelječe na kateri koli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo, viktimizacija predstavlja izpostavljanje osebe, ki opozarja na diskriminacijo oziroma ukrepa – bodisi v svojem imenu ali v imenu koga drugega – neugodnim posledicam. Povračilne ukrepe ali viktimizacijo (lat. victima – žrtev) pravzaprav lahko definiramo kot posebno obliko diskriminacije, kajti pri ljudeh, ki opozarjajo na diskriminacijo gre za pošteno in vestno  dejanje, prisoten je etični in moralni vidik. Seveda oseba, ki opozarja na kršenje človekovih pravic, zakonov ali kaznivo dejanje, izpostavlja svojo osebno, celo državljansko varnost, celo več, pri tem dejanju so lahko ogrožene tudi temeljne svoboščine tega posameznika. Naj se torej oprem na zgoraj napisano; če oziroma ker se posameznik zaveda diskriminatornih sistemskih potez, niti ne pomisli, da bi se šel nekakšnega pravičnika ali dobrotnika, saj ga bo v nasprotnem primeru lahko doletela keha. A to je scenarij prihodnosti, danes se v prenatrpanih slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) gnetejo obsojene osebe, za nekatere pa mirno lahko trdimo, da imajo dosti manj masla na glavi ali kjer koli drugje kot nekateri posamezniki, ki sistemsko krojijo (beri strižejo) usodo nič hudega slutečim, poštenim državljanom.  

Napisala 


31. jan. 2017

DISKRIMINACIJA V SLOVENSKIH ZAPORIH

DISKRIMINACIJA V SLOVENSKIH ZAPORIH

Zuzanna G Kraskova


Danes, ko pričujoči politični dogodki in dejanja kažejo domala povsod in praktično na vseh življenjskih področjih na kršenje temeljnih človekovih pravic, se ne moremo izogniti besedi diskriminacija, ki pomeni neenako obravnavanje posameznikov v primerjavi z drugimi zaradi rase, jezika, etnične ali verske pripadnosti, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti, izobrazbe, socialnega statusa, gmotnega stanja, družbenega položaja itn. Diskriminacija ogroža, omejuje ali onemogoča uresničevanje ali uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Diskriminacijo prepovedujeta Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDP) ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESK), sta temeljna, zavezujoča mednarodna instrumenta s področja varstva človekovih pravic. Iz navedenega sledi, da bi določila, če bi se izvajala, prinesla mir med narodi, ljudmi, idilo na planetu nasploh. Vendar se ne. Kar je še bolj zaskrbljujoče, se diskriminacija dogaja pred našimi očmi, prek medijev, pred lastnimi očmi, v živo. Kako pa se z reševanjem teh določil spopadajo v totalitarnih ustanovah, na primer. v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). Z odvzemom prostosti ljudje ne izgubijo osnovnih človekovih pravic, ravno tako ne njihovega dostojanstva. Določeni so mednarodni standardi, zapisani v konvenciji Organizacije združenih narodov in Sveta Evrope. Člani mednarodnih pogodbenih teles na koncept prestajanja zaporne kazni v Sloveniji nimajo pripomb. Problem prezasedenosti in ukrepi za zmanjšanje števila zaprtih oseb pa je v priporočilih mednarodnih pogodbenih teles izkazan kot prioriteta, s katero se  Slovenija mora soočati in prednostno reševati. Toda za izvajanje koncepta so potrebni resursi, materialni pogoji, pri čemer je sistem odvisen od razpoložljivih sredstev, ki so posledica razumevanja najbolj odgovornih v državi. Tistih, ki postavljajo prioritete. Torej, ali lahko v primeru prenatrpanih slovenskih zaporov, kjer so zaprte osebe oropane dostojanstva, govorimo o diskriminaciji? Prikimavam.