TOTALNOST ZAJETJA

Kanadski sociolog Erving Goffman je znan predvsem po delih Azil in Stigma, kjer podaja odlično teoretično podlago za kritično analizo totalnih institucij. Opisani so procesi prilagoditev posameznika ob sprejemu v totalno ustanovo, le-ti  pa se pomembno dotikajo vprašanja določanja identitete in zgodb o samemu sebi. Kje se stikata oblikovanje identitete posameznika in njegovo pripovedovanje (mnenje) o sebi? Zapori, kot totalne ustanove imajo sistem privilegijev, ki naj bi nagrajevali za poslušnost, v nasprotnem primeru, se pravi za nepokorščino pa kaznovali in sankcionirali. Glede na dejstvo, da so obsojenci na vseh življenjskih nivojih in področjih nadzorovani, lahko govorimo o totalnosti zajetja, kar pomeni, da obsojenec ni le zaprt človek ampak dejansko ujet, zajet v najožjem smislu besede. V enem od treh alinej sistema privilegijev je zapisano, da obsojencu sledi določeno število nagrad v zameno –  za ubogljivost. To človeka hipoma spomni na ono čarodejno piščalko (in brikete), na prakso, ki se je poslužujejo pri različnih dresurah. Hkrati pa nas tako definiran privilegij  asocira na stoletja dolgo zgodovino zatiralnih zaporniških pravil in praks. Menim, da bi bilo daleč bolj smotrno in učinkovito namesto omenjene tehnike vpeljati prakso pripovedovanja o sebi, saj le-ta pripomore k razreševanju eksistenčnih vprašanj identitete in ustvarja oz. ustvari nekakšen smisel in red, kajti smisel posameznikovega življenja se s pojmi totalnost zajetja, nagrada za ubogljivost, kazen za nepokorščino itn., izniči, razvrednoti in nikakor ne ohranja občutka samo-konsistentnosti temveč ga razdvaja. Izražanje svojih izkušenj namreč človeku omogoča izgradnjo identitete in usmerjanje svojih dejanj v prihodnost, kar bi pomenilo, da bi bilo za zaprto osebo življenje lažje in lažje razumljivo, navsezadnje usmerjeno v cilje in bodoče življenje na prostosti. Slednje pa je za obsojenca najtežje, stik z realnim sveto; potem ko zapustiš svet ukazov, kazni in nadzora, je (že po prirojeni človekovi naravi)  samoumevno, da želiš tudi sam ukazovati, nadzirati in kaznovati, slednje pa bodo učinkovite do te stopnje, do katere je bilo njihovo izvajanje v zaporu dosledno. Bolj ko se te kaznovali, ti ukazovali in te nadzirali, bolj boš kaznoval, nadziral in ukazoval sam.

Zato menim, da bi državni sistem moral iskati nove modele za motivacijo zaprtih Veliko potencialnih možnosti je na ustvarjalnem področju, ki zajemajo tudi ročne spretnosti, ki spodbujajo vztrajnost, kreativnost in sploh osmišljajo eksistenco. Vsekakor pa vztrajam pri poudarku na tretmajih pripovedovanja o sebi, kontinuiteta le-tega pa mora biti dosežena na avtonomen svoboden način, v nasprotnem primeru lahko pride do pretrganosti posamičnih delov, ki vsebujejo različne identitete.  Za ta pristop je poleg strokovnosti potreben poseben format osebnosti svetovalca, se pravi, terapevta. Ali jih imamo? Pa bi jih morali. Kajti tovrstna terapija pomaga tako klientu kot terapevtu. Človekova primarna lastnost namreč, je čut za preživetje, ki pogojuje – prilagodljivost, učinki terapije s pripovedovanjem pa so ravno glede prilagodljivosti najbolj opazni, saj človek po dolgem pripovedovanju o sebi (enako velja za poslušanje drugih) in svoji bodočnosti, sčasoma zaživi v likih pripovedi in se z njimi poistoveti.  Nauk te tehnike pa je v tem, da se človek mora večkrat roditi, če naj sestavi takšno zgodbo.

Filisterji

Ob ljudeh

narejenih 

po naročilu

plovem 

kot stara fregrata

s tresočo se roko

na krmilu

ko vidim

oblak

z druge strani

se pretvarjam

da sem odrasla

ker nisem trdno pribita na križ

puščam nevsakdanje sledi

kajti bog je v mimohodu.

Pesem iz zbirke Alohton