28. jan. 2012

Marginalizacija (2)



Brezdomci - pogumni državljani

»Una tm je ena hinavska krava, veš to?« se je k meni zaupljivo nagnil Bojan brezdomec in z glavo pokazal na mlado (javnosti znano) raziskovalno novinarko, ki se je prerivala skozi množico na Tromostovju. Ogorčeno je pljunil predse in nejevoljo obrazložil. »Dons me ni niti pozdravla … niti povohala … in zakva? Ker me več ne rab! Pred cirka tednom pa me je … ee! … kot podrepna muha je brenčala tle okoli, hik, grrg, …heh, gospa je  rabila intervju, eee!« Pljunil je še enkrat, tokrat bližje k meni, poblisnil z igrivimi vodenimi očmi in ustnice stisnil v tanek nasmešek. »Pa kaj je naflancala … še sliko je priložila; mene in Mimi … češ, da je moja ljubica, ej! Porkaduš, če bo to Mimi zvedla … Bo ajoj! Ti povem … potem bodo imeli za opravit tut pendrekarji! Resno, he, he ..." Jezno poškili v nedoločeno smer in doda. "Pa una bo za fse kriva! Za fse.«
Tudi sama sem se, malce v zadregi zamislila, kajti stala sem tam z istim namenom kot ono dekle pred tednom dni, zaradi pogovora-intervjuja. Prešinilo me je, da bo dobro skleniti nekakšno kupčijo. Če želim priti do potrebnih podatkov, bo treba plačati (kar seveda ni mišljeno v bančnem žargonu, bolj z namenom spoštljivosti in uvidevnosti), zakaj Bojan je očitno mojster, on že ve, kako je treba s izpraševalci, saj jih je  srečal že veliko, od policijskih do novinarskih in raziskovalnih, tja do raznoraznih radovednežev, ki so pripravljeni narediti veliko in kopati globoko, da se dokopljejo do dragocenih informacij o klošarskem življenju. Saj je le-to neverjeten izziv za nas strahopetce. Hinavska krava (v smislu žalivke) pri izkopavanju sploh ni ovira. Nasprotno, za smehljajem na hudomušno pripombo brezdomskega živeža, ki je letela na naš račun, lahko zvedavci skrijemo svojo nestrpnost ali odpor do te populacije, s sprejetjem komplimenta pa kažemo celo neko razumevajočo stoičnost in zaradi tega navidezno lastno veličino. Torej, priznavanje heroizma pripadnikom omenjenega družbenega profila ima večplastni pomen. Večinoma izkoriščevalski. Ob tej misli sem (predvidevam vidno) zardela in prvoten načrta nemudoma opustila ter sklenila, da ne bom od Bojana na vrat na nos zahtevala intervju. Le če bo sam želel.
Kakorkoli, tisti dan sva si z Bojanom privoščila kosilo v prijetni ribji gostilnici pod ljubljansko  tržnico, medtem pa kramljala o tem in onem, večinoma o nesmislu človekove eksistence in farizejstvu. Dragocenost trenutka je Bojan ohranil tako, da na intervju ni pristal, za kar sem se mu iskreno zahvalila.
Med potjo domov pa sem tuhtala o zelo pomembnih vprašanjih: sem Bojana na kosilo povabila s povsem in nadvse prijaznim in iskrenim namenom,  je bila  v igri skrita ukana, ali pač, ker sem bila tudi sama zelo lačna? Kajti Bojan je v odhajanju, prešerne volje dejal: »A, oni intervju? … ee,  kdaj drugič, prav?« 
Je morda ob najinem kosilu začutil oz. zasledil nekaj, česar sama nisem? Kdo bi vedel …

Seveda bi se tok zanesenjaških misli nemudoma obrnil proti lastnemu toku, če bi bil kdo od nas odgovornih državljanov primoran vsaj nekaj dni preživeti v pristnem brezdomskem slogu ... Pa bi morda bilo vredno poskusiti. Kajti dosledno slediti najglobljim, najmračnejšim kotičkom duše zmorejo in si drznejo le junaki ulic, ki zares znajo dati,  oni namreč vedo, da človek ima le tisto, kar da. Dajejo in dajejo in ko je vse razdano, v temi zasvet majhen dragulj, kristalno čista duša. Duša kot sijajna zvezda. Kot kažipot v temačnih nočeh.
In potem bi bila morda pesem …

1 komentar:

  1. To pa vsekakor moram komentirati. Kako iskrivo, tankočutno ... in seveda poetično! Ujeto je tisto pravo!

    SUPER Suzi! ;) r

    OdgovoriIzbriši