ali - majhnih in
velikih narodov ni – ljudje pa so
Za nekdanje/sedanje konkvistadorje, se pravi, narode s
pustolovskim duhom in z megalomanskimi ambicijami širjenja državnega
teritorija, se slogan tuje nočemo –
svojega ne damo sčasoma, a praviloma
spreobrne v malce drugačno formo – tuje
hočemo, svojega ne damo. Za teritorialno manjše države, s skromnejšim
številom državljanov zgoraj naveden
slogan ne pride v poštev, zato pa se zaradi navidezne ogroženosti krepi, če ne direktna
pa implicitna nestrpnost do tujcev. To
zgodovinsko dejstvo, ki je z zakoni demokracije dovoljeno in legalno, je skrito
v razpokah domoljubja, ždi v podzavesti slehernega posameznika in vpliva na
njegovo ravnanje in odnos do soljudi in do sobivanja z drugačnimi, predvsem na
ravni sprejetja in izključevanja. Predstavniki populacije, ki se z drugačnostjo
spoprijemajo na socialni pa tudi človekoljubni ravni, nazorov politike
izključevanja ne bodo in ne morejo sprejeti, tistemu delu populacije, ki opresijo izbere kot dinamo za doseganje
različnih ciljev pa zna to asocialno politiko obrniti sebi v prid (dostikrat v
materialnem smislu). Če pa ta del populacije drugačnost le (navidezno) sprejme,
potem nujno od nje nekaj pričakuje, saj smatra, da je sama boljša od tako
imenovanih prišlekov in če jih bo
vztrajno vsaj ignorirala, bo takšna tudi ostala. Vodena torej s slednjo idejo o
lastni višji kakovosti, državljanske
pravice ljudi drugih narodov in narodnosti ne priznava in ne želi smatrati za
enakovredne svojim. Lastne ogroženosti in bojazni pred drugačnim (denimo boljšim),
ki igra v celotnem procesu nestrpnosti in razslojevanja družbe nesporno primarno
vlogo, ta populacija nikoli ne omeni. Niti razočaranja, ker in če so morda
tujci, s svežimi pristopi dvignili njihova lastna pričakovanja. Napredek,
razvoj in novosti je v tem primeru ne zanimajo. Čeprav je jasno, da je
odklanjanje v resnici mnogo več kot le ksenofobija. Je mogočen strah. In razlaga
o patriotizmu, vzdrževanju tradicije in pripadnosti različnim ideologijam (npr.
religiji), družbenim normam in navadam svojega ljudstva, je le obzidje za katerim
se skriva.
Ko sem se pred leti odpravljala v Ljubljano študirat, sem v
Novem Sadu na sprejemnih izpitih spoznala prijetno slovensko dekle, Mojco.
Skupaj sva se učili in večino časa
preždeli skupaj. Naj dodam, da sva sprejemce opravili nesprejemljivo,
zato sem se odpravila poskusiti srečo še v Bratislavo in Ljubljano, a čeprav mi
je v obeh mestih uspelo narediti sprejemne izpite, sem se odločila za Ljubljano, že takrat sem jo imela očitno posebno
rada – skratka, Ljubljana je moje mesto :). Toda Mojca se v Slovenijo ni vrnila
z mano. Ne, ona je ostala v Novem Sadu, ker je spoznala mladeniča, ki je danes
njen življenjski sopotnik in oče njenih treh otrok.
Takrat pred mojim odhodom v Ljubljano, sva se ob slovesu
smejali, češ, da mi ona izroča malce prostora v Sloveniji, jaz pa ji zapuščam
svojega v Vojvodini. Sanjalo se nama ni, kako resna in z zgodovinsko težo
obremenjena bo nekoč ta dobrohotna vzporednica oz. nedolžno trgovanje s teritorijem. Saj
se ga še dandanes, ko se slišiva, spomniva - v prispodobi nauka, navdihnjenega z
vesoljskimi zakonitostmi: danes zvezda,
jutri črna luknja.
MISTIFIKACIJA
Napet
v grožnjo
izziva
podlost drugih
Prekasto gleda
odkod se je vzel
ta smeh hijen.
Pesem iz zbirke Alohton
Ni komentarjev:
Objavite komentar