Težnja zavodov za prestajanje kazni zapora
(ZPKZ) je nuditi obsojencu med prestajanjem zaporne kazni vse življenjsko
pomembne vidike, in sicer zaposlitev, izobraževanje, psiho-socialno pomoč, po
potrebi tudi terapevtske obravnave. Kakor tudi kulturni angažma in rekreacijo. Vendar
najbolj pomemben in v ospredju je vidik, ki je bolj usoden od naštetega, nekaj,
ki za vedno zaznamuje vsakega, ki se znajde v zavodu za prestajanje kazni
zapora. Torej, najpomembnejši vidik, ki je tudi funkcijsko vodilo zavoda
oziroma vseh totalnih ustanov je načelo discipliniranja oziroma
resocializacije, prevzgoje obsojenca v psihičnem in socialnem smislu. Michaela
Foucault, ki ga pri tovrstnih temah ne smemo pogrešati, je v svojem delu »Nadzorovanje
in kaznovanje« izpostavil vidik discipliniranja
telesa, kar, merjeno že čez palec, vzbuja nelagodje in vsiljuje
strahospoštovanje, našo miselnost pa zasuka daleč v preteklost, vendar tudi v
današnji čas, kjer države s totalitarnimi režimi uporabljajo prijeme prevzgoje,
znane že iz antične dobe, ko se je tolklo po zločinskem duhu, da se je ta potem zlahka skrhal sam, preden bi se
uspel resocializirati.
V ZPKZ-jih pri nas poskušajo resocializirati svoje varovance sicer z bolj
prijaznimi prostopi, upoštevajoč tudi
načelo človekovih pravic. V času prestajanja kazni se strokovni delavci
usklajujejo z različnimi institucijami, zavzemajo pa se, da pri je tem prisoten
tudi obsojenec, torej je vzpostavljanje in vzdrževanje podpornih mrež poglavitnega pomena. V 100. členu Zakonika za
izvrševanje kazenskih sankcij (ZIKS) je zapisano, da pri izdelavi in izvajanju
programa individualne terapije sodelujejo poleg strokovnih skupin ZPZK še centri
za socialno delo, zavodi za zaposlovanje, upravni organi za stanovanjske zadeve
ter javni zdravstveni in izobraževalni zavodi, razen v primerih, ko obsojenec
to odkloni. Toda zadeva rehabilitacije se pogosto zaplete, ko se fokusira
zaupanje, zakaj, za učinkovito sodelovanje bi moralo ponudnika in odjemalca
združevati brezpogojno zaupanje, kar se ne zgodi pogosto, saj zapornik
zaposlenim v ZPKZ že zaradi njihovega službenega položaja ne more ravno
zaupati, sploh zato, ker v tem razmerju hoče osebje zavoda postati in ostati v
superiornem položaju, za obsojence pa večinoma velja ravno nasprotno, da
podrejenega položaja ne morejo ali nočejo sprejeti. Torej to nesorazmerje moči
nikakor ne more obroditi pričakovanih rezultatov rehabilitacije, saj temeljita
obdelava le-te potrebuje veliko potrpežljivosti
in časa. Da je zapornik s svojo pozicijo zaprtega že sam po sebi tako ali
drugače v inferiornem položaju je jasno, a tukaj so še referenčni okvirji,
ustaljeni vzorci, socialne razlike itn. Rešitev bi morda bila lahko preprosta -
namesto da se poglabljajo dvomi do že
tako malo ugleda deležnih posameznikov, bi jih morda, seveda, če bi to bilo
mogoče, z neko novo tehnologijo prihodnosti nekako tehnološko predelali, v
nad-ljudi, v supermane, batmane in
podobno. Vendar se ob tem poraja vprašanje, kdo bi potem bil za vse ali kaj kriv?
Ni komentarjev:
Objavite komentar