6. jan. 2013

RESOCIALIZACIJA KOT VIDIK PREVZGOJE



Težnja zavodov za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) je nuditi obsojencu med prestajanjem zaporne kazni vse življenjsko pomembne vidike, in sicer zaposlitev, izobraževanje, psiho-socialno pomoč, po potrebi tudi terapevtske obravnave. Kakor tudi kulturni angažma in rekreacijo. Vendar najbolj pomemben in v ospredju je vidik, ki je bolj usoden od naštetega, nekaj, ki za vedno zaznamuje vsakega, ki se znajde v zavodu za prestajanje kazni zapora. Torej, najpomembnejši vidik, ki je tudi funkcijsko vodilo zavoda oziroma vseh totalnih ustanov je načelo discipliniranja oziroma resocializacije, prevzgoje obsojenca v psihičnem in socialnem smislu. Michaela Foucault, ki ga pri tovrstnih temah ne smemo pogrešati, je v svojem delu  »Nadzorovanje in kaznovanje«  izpostavil vidik discipliniranja telesa, kar, merjeno že čez palec, vzbuja nelagodje in vsiljuje strahospoštovanje, našo miselnost pa zasuka daleč v preteklost, vendar tudi v današnji čas, kjer države s totalitarnimi režimi uporabljajo prijeme prevzgoje, znane že iz antične dobe, ko se je tolklo po zločinskem duhu, da se je ta potem zlahka skrhal sam, preden bi se uspel resocializirati.
V ZPKZ-jih pri nas  poskušajo  resocializirati svoje varovance sicer z bolj prijaznimi prostopi, upoštevajoč tudi  načelo človekovih pravic. V času prestajanja kazni se strokovni delavci usklajujejo z različnimi institucijami, zavzemajo pa se, da pri je tem prisoten tudi obsojenec, torej je vzpostavljanje in vzdrževanje podpornih mrež  poglavitnega pomena. V 100. členu Zakonika za izvrševanje kazenskih sankcij (ZIKS) je zapisano, da pri izdelavi in izvajanju programa individualne terapije sodelujejo poleg strokovnih skupin ZPZK še centri za socialno delo, zavodi za zaposlovanje, upravni organi za stanovanjske zadeve ter javni zdravstveni in izobraževalni zavodi, razen v primerih, ko obsojenec to odkloni. Toda zadeva rehabilitacije se pogosto zaplete, ko se fokusira zaupanje, zakaj, za učinkovito sodelovanje bi moralo ponudnika in odjemalca združevati brezpogojno zaupanje, kar se ne zgodi pogosto, saj zapornik zaposlenim v ZPKZ že zaradi njihovega službenega položaja ne more ravno zaupati, sploh zato, ker v tem razmerju hoče osebje zavoda postati in ostati v superiornem položaju, za obsojence pa večinoma velja ravno nasprotno, da podrejenega položaja ne morejo ali nočejo sprejeti. Torej to nesorazmerje moči nikakor ne more obroditi pričakovanih rezultatov rehabilitacije, saj temeljita obdelava le-te potrebuje veliko potrpežljivosti in časa. Da je zapornik s svojo pozicijo zaprtega že sam po sebi tako ali drugače v inferiornem položaju je jasno, a tukaj so še referenčni okvirji, ustaljeni vzorci, socialne razlike itn. Rešitev bi morda bila lahko preprosta - namesto da  se poglabljajo dvomi do že tako malo ugleda deležnih posameznikov, bi jih morda, seveda, če bi to bilo mogoče, z neko novo tehnologijo prihodnosti nekako tehnološko predelali, v nad-ljudi, v  supermane, batmane in podobno. Vendar se ob tem poraja vprašanje, kdo bi potem bil za vse ali kaj kriv?


Ni komentarjev:

Objavite komentar