Zavodi za prestajanje kazni zapora pri nas so
prezasedeni. Po podatkih alternativne študije, ki jo je pripravil dr. Z. Dežman,
je bila leta 2009 prezasedenost 142%, ko je bilo zaprtih 1965 oseb, od tega 601
oziroma 61% na kazen zapora do dveh let, torej, pravi Dežman, kazen, ki bi
formalno izpolnjevala pogoj za nadomestilo zapora v splošno koristno delo.
Stroški za zaprto osebo dnevno znašajo 74 evrov, kar je 14,1% več kot leto
prej. Dežman nadaljuje, da je v Sloveniji najmanj zaprtih v primerjavi z
državami Evropske Unije, vendar je Slovenija država z največjim povečanjem
zaprtih oseb v Evropi, za podatek ponuja primerjavo, da je trend med 2008 in 2009 letom 0,6%.
A zaradi občutka
ogroženosti, bi državljani raje slišali, da kapaciteta v zaporih zadostuje
zakonskim standardom, saj računajo, da je za ohranitve varnosti in reševanje
problemov kriminalitete država ravno zato ustanovila institucije, kot so
sodišča, policija, zapori, prevzgojne ustanove ipd. Kriminologija, ki se
ukvarja z raziskovanjem kriminalitete, z novimi sodobnimi metodami dela
ugotavlja, da opredelitev za potencialna kriminalna dejanja ne gre iskati v genski
zasnovi (denimo na osnovi oblike ali velikosti lobanje itd.), ampak da je
vzroke za kriminaliteto potrebno iskati drugje. Iskanje vzrokov je tako
izoblikovalo nekaj teorij: biološko, sociološko, teorijo družbenega nadzorstva,
teorijo racionalnega izbora, teorijo etiketiranja in teorijo priložnosti. Vse
teorije pa so si načeloma enotne v iskanju vzrokov v disocialnih družbenih
zametkih, ki jih že s prostim očesom lahko zaznamo v socialnih temeljih, vendar
si taiste oči raje kot ne pred njimi zatiskamo. Najraje pred dejstvom, da je
disocialnost prisotna v elitnih in vodečih krogih države. Torej, dokler mižimo
vsaj tuhtajmo, kako ta problem sploh načeti …
Ni komentarjev:
Objavite komentar