Pravno etične norme v
komuniciranju z javnostmi sestavljajo pravila vedenja oziroma določajo, do kam
sme poseči posameznik ali organizacija v odnosu z javnostmi. Če naštejemo nekaj
primerov, kako so le-te opredeljene:
- Kodeks
Slovenskega društva za odnose z javnostmi; opredeljuje, da je svobodno
izvajanje odnosov z javnostmi tesno povezano z dostojanstvom, z vrednotami
odprte družbe, s pravico do zaupnosti, pravico do varstva oziroma varnosti,
načelo neogrožanja dostojanstva izvajalca, ki izvaja odnose z javnostmi,
temelji tudi na vzajemni pomoči in medsebojnem spoštovanju članic in članov
društva.
- Kodeks
dela policije; predvsem se zavezujejo služiti ljudstvu, varovati življenje
in premoženje ljudi, varovati šibkejše, zagotavljati zakonske in ustavne
pravice vsem in pod enakimi pogoji, ločevati zasebne zadeve od službenih,
ohraniti odločnost in pogum tudi v nevarnih trenutkih, npr., ko je ogroženo
življenje, zavedati se javne odgovornosti, ki jo prinaša ta poklic, ohranjati
zaupnost in ne zlorabljati podatkov in informacij ter vedno ravnati etično,
strokovno in zakonito.
- Kodeks
novinarjev Slovenije; novinar mora preveriti točnost zbranih informacij in
se izogibati napakam, če pa se le-te zgodijo, jih mora (znati) priznati, mora
se izogibati žaljivemu in neprimernemu predstavljanju podatkov, pri
informacijah, ki vsebujejo hude obtožbe, mora novinar pridobiti odziv tistih,
na katere se te novice nanašajo, tudi v primeru, če jih povzema iz katerega
drugega medija, ne sme zamolčati ključnih informacij za razumevanje obravnavane
tematike, kadar objavlja nepotrjene novice, mora javnost na to opozoriti,
dolžan je spoštovati dogovor o anonimnosti vira, mora se izogibati plačevanju
informacij, podnaslovi, montaža, napovedi ne smejo zavajati oziroma potvarjati
vsebine, nedopustno je ponarejanje in plagiatorstvo, ne sme uporabljati
nedovoljenih načinov pridobivanja informacij, novinar se mora vedno predstaviti
kot novinar in pojasniti, zakaj podatke potrebuje, novinar lahko snema in
fotografira le s privolitvijo snemane ali fotografirane osebe (izjemoma to sme
storiti, le če izrecno meni, da bo informacija koristila javnosti), novinar je
dolžan ločiti informacije od komentiranja, odgovorni urednik odgovarja za
vsebine komentarjev in druge audio-video vsebine, komentar, ki ni v skladu z
objavljenimi pravili mora takoj umakniti,. Pod splošne etične norme novinarja
sodijo: novinar spoštuje pravico do zasebnosti posameznika in se izogiba
senzacionalističnim objavam njegove zasebnosti, ko novinar poroča s pravosodja
se drži načela, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen, pri čem mora
paziti na objave fotografij in posnetkov krivcev, žrtev ali svojcev nesreč v
predkazenskih postopkih, posebno obzirnost mora pokazati pri poročanju otrok,
prizadetih in bolnih ljudi, mladoletnih oseb in osebah, ki jih je doletela huda
nesreča, mora se izogibati,
narodnostnim, rasnim, verskim ali drugim
stereotipom, za novinarja je nestrpnost, spodbujanje k nasilju ali sovraštva
nedopustno, ne sme razkriti identiteto žrtev spolnih zlorab (to lahko stori le
s soglasjem žrtve), o samomoru ali poskusu samomora poroča le če je to v javnem
interesu (izjema je poročanje o zgodovinskih osebah). Konflikti interesov: če
je novinar vpleten v dogajanje o katerem poroča je v konfliktu interesov in se
mora iz le-tega izključiti oziroma javnost o tem informirati, prepletanje
novinarsko-političnih ali politično propagandnih sporočil je za novinarja
nedopustno, ne sme sprejemati nagrade,
usluge ali darila, da bi se izognil konfliktu interesov, o finančnih
informacijah, ki jih dobi pri svojem delu o posameznikih ne sme zlorabljati v
lastne interese. Pravica novinarjev in razmerje do javnosti: novinar ima
pravico zavrniti delo, ki je v nasprotju s tem kodeksom ali z njegovim
profesionalnim prepričanjem, nihče ne sme novinarju brez njegovega soglasja
pomensko spremeniti, umakniti ali predelati prispevka, brez njegovega soglasja
njegovega prispevka nihče ne sme podpisati.
Zgoraj so predstavljeni kodeksi
vedenja nekaterih društev in organizacij, ki (določene) pri svojem delu
komunicirajo oziroma se s svojim delom neposredno navezujejo na
javnost. Pri ravnanju morajo biti nadvse obzirni iz vidikov etike,
morale in prava. Ne morem mimo, da se ne bi tukaj dotaknila izjemne knjige
Duhovni kapital, ki za svoj uvod izbere mit, zgodbo o pohlepu, in ne morem
mimo, da ne bi ugotovila, da danes, v času tržnega kapitalizma, se pravi,
neoliberalizma, in še naprej, globalizacije, mitološka zgodba sploh nima več le
mitskih razsežnosti, ampak temelji na resnici oziroma temeljih globalne
politike, in sicer globalizacija ravno tako, če se malce poetično izrazim –
vztrajno proizvaja, da potem lahko žre samo sebe, v smislu proizvesti več,
zaposliti, izčrpati čim več slabo plačane delovne sile, čim večje število
ljudi, tudi otrok, da bi potem vse to potrošila – mišljeno iz vidika dobička,
porabila zase, da bi nahranila nekaj v sebi , kar latinsko imenujemo horror
vacui – luknjo brez dna. Globalizacija torej proizvaja, da bi nahranila nekaj,
kar sploh ni lačno (razen, seveda tistih otrok, ki ji ta dobiček proizvajajo,
ki zanjo delajo, otrok v afriških rudnikih diamantov ali otrok za tekočimi
trakovi v Aziji …), proizvaja, da nahrani svoj pohlep, ob tem pa spregleda, da
pohlepa ni mogoče zasititi, ta se lahko le veča in postaja čedalje bolj
nasilen. In spregleda še nekaj zelo temeljnega, kakšno ceno plača sam
planet za zadovoljitev te neutolažljive, rakaste želje. Ja, solze že čutimo, le
v očeh jih še ni. In kaj naredimo …
Ni komentarjev:
Objavite komentar