24. jun. 2013

ČUDEŽ HELEN KELLER



Helen Keller se je rodila leta 1880 v majhnem kraju Tuscumbia, v Alabami, na skrajnjem jugu Združenih držav Amerike. Izhajala je iz ugledne družine, ne pretirano premožne, a spoštovane. Njen oče Arthur Keller je bil častniški kapetan, ovdovel in ostal sam z dvema sinovoma se je ponovno oženil z veliko mlajšo Kate Adams, ki je izhajala iz premožne južnjaške družine, bila je lepa, mlada in izobražena dama, s pomembnimi družbenimi zvezami. Toda po porazu Konfederacije, je jug ZDA utrpel hude posledice, kar se je poznalo tudi pri družini Keller, zato je rasna nestrpnost naraščala (vidna pri A. Kellerju) še bolj, saj je dobiček bogatih temeljil na suženjskem delu, le-to pa je bilo z zmago severa odpravljeno in plulo proti zgodovini osvoboditve temnopoltih. V tem času se je družini rodila Helen, živahna zdrava in bistra deklica, ki je bila nadvse ljubljen otrok. Do devetnajstega meseca starosti. Takrat se ji je zgodila skrivnostna bolezen (danes to bolezen strokovnjaki diagnosticirajo kot encefalitis), ki je deklici drastično spremenila življenje. Kajti takrat je Helen oslepela in oglušela. In s tem bila praktično distancirana od zunanjega sveta.
Usodno srečanje
Sprva je družina, ki deklici ni znala pomagati in se ji kakorkoli približati pomišljala na zavod za prizadete, vendar je Kate Keller prej iskala vse druge možnost, kar je obrodilo sadove; vstopila je v stik s Perkinsovim zavodom za slepe v Bostonu, od koder  je bila preko direktorja M. Anangnosa v dom Kellerjevih napotena mlada učiteljica, bistra, sočutna in odločna  Anne Sullivan. Takrat je bila Helen stara že šest let, z dnem, ko je v njeno življenje vstopila Anne pa se je življenje obeh temeljito spremenilo. In postali neločljivi, vse do Annine smrti. Preden je v njeno življenje vstopila Anne, si je Helen poskušala pomagati sama; tako da je želela doseči vse, kar si je zamislila. Bila je trmasta, izredno vzkipljiva, in nadvse razvajena, saj so ji vsi domači, glede na njen hendikep, želeli v vsem ugoditi. Njena nova in edina učiteljica pa se je temeljito lotila dekličine prevzgoje, dobesedno. In kompleksno. S pomočjo dotika oziroma pisanja na Helenino dlan jo je najprej naučila pojmov in imen stvari iz zunanjega sveta, postopoma, ko je že poznala veliko besed pa jo je naučila tudi pisati in brati, s pomočjo pisalne tablice. Tablica je imela globoko vrisane oblike črk, Helen pa je morala črko prenesti na papir, tako da je z desno roko držala svinčnik, s prsti leve roke pa je konico svinčnika vodila po obrisih črk. Helen je bila navdušena in odlična učenka, vneto je brala in pisala v Braillovi abecedi, po dveh letih pa je bilo že jasno, da deklica poseduje izjemno notranjo moč in inteligenco, s katero si bo življenje naredila kakovostno, ne glede na pomanjkanje vida in sluha.
Izobraževanje
Z Anne sta se pozneje spoprijeli tudi z govorom in sicer s pomočjo čutenja ob premikanju ustnic in grla in Helen je kmalu začela govoriti. Od dvanajstega leta je obiskovala šolo W. Humason v New Yorku, tam so pa opazili njeno nadarjenost za pisanje. Njene neizmerne sposobnosti in volja sta kmalu postali znani javnosti ZDA, vsi so gledali in občudovali Helen kot fenomen, saj do takrat še nihče slep in gluh ni dosegel takšnih uspehov. Čeprav je javnost Anne obtoževala, da za dekle skrbi tudi zaradi lastne uveljavitve, se le-ta ni dovolila motiti, ko je Helen izrazila željo, da bi rada študirala, sta se vneto pripravljali na sprejemne izpite na Radcliffe univerzo – ki je bil ženski priključek harvardski univerzi. Helen je bila sprejeta in je na univerzi diplomirala iz angleške književnosti. To je bil neverjetne dosežek, za vse, ki so Helen poznali, in obenem je to bil edinstven primer v svetu, zato je Helen postala svetovno znana diplomantka.
Z Anne sta živeli večinoma iz dobrodelnih prispevkov, vendar je Helen med študijem, na spodbudo Anne in profesorjev, ki so njen dar pisanja opazili, napisala tudi svojo prvo knjigo »Zgodba mojega življenja«, s katero sta si malce izboljšali življenjsko raven.
Dobrodelnost
Helen in Anne sta se preživljali tudi z nastopi, ki so bili namenjeni podpori ljudem s posebnimi potrebami. Medtem se je Anne poročila, vendar se od Helen ni ločila, z možem sta z njo živela v isti hiši, kjer sta s Helen ostali tudi potem, ko je Annin mož J. Macy, ki ni bol kos pritisku življenja s slepo in gluho Helen,  odšel.
Helen v svojih nastopih ni govorila le o pravicah in enakopravnosti slepih in gluhih, vsestransko si je prizadevala k izboljšavi sveta; zastopala je stališče, da se novorojenčke takoj po rojstvu cepi proti okužbi oči, ki je bila v tem času pogosta, povzročala pa jo je nalezljiva spolna bolezen staršev.
Helen je bila človekoljubna v vseh ozirih, leta 1909 je postala članica Ameriške socialistične stranke, ki je bila zoper zatiranja in izkoriščanja delavcev, o socialističnih gibanjih pa je pisala tudi eseje, bila je tudi članica ženskih gibanj, jug ZDA je razburila, ker je podprla gibanje za podporo temnopoltih, bila članica verske ločine swedenborgizma, ki je zastopala stališča prave svobode. Bila je proti krutosti vojne in vojne nasploh, svoja stališča pa je zagovarjala tudi leta pozneje na svojih potovanjih po svetu; s tem namenom, kot goreča nasprotnica militarizma je šla na Japonsko obiskati Hirošimo in Nagasaki.
Anne je Helen ves čas podpirala v vseh njenih aktivnih udejstvovanjih na človekoljubnem področju, povsod jo je spremljala, bila njen glas in njene oči, nenehno ji je nesebično stala ob strani, čeprav je bila v tem času tudi sama šibkejšega zdravja. Po ločitvi sta se s Helen še bolj zavzeto udeleževali predavanj, kjer sta izobraženim in strokovnim poslušalcem pripovedovali, kako sta s Helen začeli delati na njenem izobraževanju. To delo je bilo poleg svojega namena -  koristnosti in spodbude za druge nujno tudi iz finančnega vidika, kajti nenehno so ju pestile denarne težave. Ta potovanja so bila za Anne, ki je zdravstveno vidno pešala, še bolj utrujajoča kot za Helen in takrat je uvidela, da bo morala za Helen poskrbeti tudi drugače; morala bo nekoga usposobiti v primeru, če bi resno zbolela. Zato je leta 1916 v njun dom pripeljala novo oskrbnico za Helen, Polly Thomson. Tudi Polly je ostala s Helen do konca svojega življenja. Helen in Anne sta takrat najeli še osebnega tajnika za Helen, kajti nujno je rabila pomoč pri pisanju, saj je veliko pisala in objavljala.
Ljubezen
V tem času je Anne zbolela za tuberkulozo in je morala oditi v sanatorij, a tik pred odhodom je opazila, da se je Helen zaljubila. Snubec je bil njen novi tajnik, Peter Fagan, ki je Helen zatrjeval, da jo ljubi takšno kakršna je in se z njo želi poročiti. Anne je novico nemudoma  sporočila Helenini materi, ki je izkoristila Annino bolezen (saj je ta morala na zdravljenje) in Helen odpeljala k sestri  v Alabamo. Tako so Helen preprečili stike s Petrom, čeprav je ta želel na vsak način priti do nje. To je bil tudi konec kratkega, dramatičnega ljubezenska življenja Helen Keller.
Vendar se je Helen s svojo žalostno ljubezensko zgodbo, tako kot z vsem v življenju, spoprijela zelo pogumno in ko si je Anne opomogla, sta zaradi denarne stiske (leta 1918) odšli v Hollywood, kjer sta s Charliem Chaplinom  posneli film z naslovom »Rojstvo«. Takrat se je jima porodila ideja, da bosta lahko služili tudi na odru. Nastopali sta po različnih prireditvah in Helen predstavljali kot ambasadorko, reprezentantko ljudi s posebnimi potrebami, in človekoljubne ljudi nasploh.
V tem obdobju pa sta spoznali predsednika na novoustanovljene Ameriške zveze za slepe, ki je Helen predlagal, da kot najbolj znana slepa ženska na svetu, pomaga zbirati denar za slepe. Privolila je in je naslednjih trideset let aktivno sodelovala z zvezo. Imela je nešteto predavanj, potovala po svetu in kot ambasadorka dobre volje za slepe spodbujala slepe in slabovidne ter o svojih izkušnjah napisala vrsto knjig, esejev, člankov. Imenovali so jo »narodno bogastvo«, Zveza pa jo je finančno podpirala.
Zahvaljujoč njenemu pogumu, moči in izjemni osebnosti je veliko slepih, slabovidnih, gluhih ljudi spremenilo in izboljšalo svoje življenje, njene metode pa se pri usposabljanju slepih uporabljajo še danes.
Helen Keller je preživela obe skrbnici in umrla na svojem domu leta 1968, v starosti oseminosemdeset let.  
Refleksija
Helen Keller je bila nedvomno izjemna v vseh pogledih; kot človek, kot ženska in kot  oseba z posebnim čutom za sočloveka. Njeno življenje pa vendarle ne bi bilo tako neverjetno, če ne bi srečala Anne Sullivan, ki je zmogla in znala v njej najti tiste potencialne možnosti, ki so jih (navidezno) zabrisale usodne okoliščine in posledice krute bolezni. Seveda, da bi se splet srečnih, prej omenjenih okoliščin udejanjil, je morala biti deklica že v svojem osnovnem bivanju izjemna, in sem prepričana, da bi tudi če bolezni ne bi bilo v življenju dosegla veliko. A pri prebiranju njene biografije se ne da zaobiti dejstva, da je bila poleg odličnosti tudi običajen človek, z vsemi lastnostmi, ranljiva, trmasta, zaverovana zastavljenim ciljem, in z ambicijo, ki vselej premakne dinamo, kajti Helen Keller je svoj cilj videla, ga slišala, čutila, drugače, doživljala in spoznavala ga je dlje in globlje, na nam nerazumljiv način.
Nam, običajnim ljudem z vsemi čutili je torej nemogoče seči tako globoko in si morda le za hip predstavljati, kako je doumela svet, saj je že tiste najbolj preproste stvari, utrinke, za nas nepomembne malenkosti  zaznavala na nam na nedosegljivi ravni, zato je nemogoče je biti, čutiti, razumeti in živeti kot Helen Keller. Ob njeni zgodbi lahko osupnemo, jo občudujemo, njena podoba pa se v spomin zarisuje kot veličastni lik, uprizoritev nečesa nedosegljivega, ki učinkuje tako, da na koncu zgodbe tako ali drugače pristanemo na tleh. Kajti Helen Keller je bilo dano tisto, kar nam večini ni, da vidi svet iz globin, iz notranjosti in ga potem filigransko izoblikuje v čudovit mozaik, tke in sestavlja iz malenkosti, ki jih mi ostali, te najžlahtnejše, najdragocenejše delčke, običajno zgrešimo kot nepomembne. Kajti nam ni bilo dano videti njihovih vrednosti. Pa vseeno, če iskreno in kolikor pač lahko globoko pogledamo vase, z bojaznijo ugotovimo, da ne bi želeli deliti njene usode; njene moči vsekakor, ne pa njene fizične slepote in gluhote. Čeprav je videla in slišala čez vse. In ravno to dejstvo ji posveča svetniški, mitološki pomen. Človek se namreč takšne osupljive moči boji, občuduje jo, želi se istovetiti z njo, a vedno le iz nekakšne varnostne razdalje. Seveda, v prid je negotovost in neznanost prihajajočega trenutka, saj ko se zgodi, se človek iz različnih vzgibov nanj naravna, a če bi lahko izbirali usodo, bi bil komaj kdo, ki bi izbral njen svet ter upal seči po neskončnih čudovitih krajih, ki jih je poznala le sama. Kajti bila je nekako izbrana za svet, za ostale, ki potrebujemo njeno izjemnost, dar in moč, da premagujemo različne težave, neprimerljive z njenimi, strašnimi in strašljivimi. Izjemnimi, Zato je lahko dajala vse in imela vedno več. Živela je za nas. In tega se je zavedala.           
Morda bi sklenila s pesmijo »Nasmeh«, spodbujena z njeno sliko v knjigi »Zgodba mojega življenja«, ki izraža neskončno milino in dostojanstvo, njen nasmeh pa je poln eterične nezemeljske čistosti, ki ga, vem, ne dosegajo moji verzi pa vendarle želim z njimi pogladiti ta nasmeh.

NASMEH
Ali še lahko
vrnemo pogledu
zdrav lesk
zajezimo drsenje
onkraj hotenj
ujamemo
žalost po izgubi
v pravi razdalji
ugledamo svet
prepoznamo
prstne odtise smeha


Ni komentarjev:

Objavite komentar