11. feb. 2012

KOMU ZVONI CLOCHARD


  Poglobljeni intervju

Francoska beseda clocher, ki pomeni zvonik, simbolizira pa brezplačno razdeljevanje hrane, se je z razvojem družbe spreminjala (in prijemala!), dokler ni dosegla današnje oblike clochard – ki upodablja brezdomca oz. klateža. Tudi pri nas se je beseda prijela, poznamo jo malce drugače zvenečo – klošar, a s tem svojega šarma ni izgubila, kvečjemu obratno, saj pripada eni svetovno najmogočnejših družbenih skupin. Preletimo na kratko položaj brezdomstva skozi zgodovino.
V antičnem času so človeka, ki ni imel sredstev za preživetje zasužnjili. V srednjem veku so za brezdomce veljali represivni zakoni, Karel Veliki denimo, je brezdomce dal izgnati iz države. Čas XIV-XVI stoletje je znan po krutosti takoimenovanih beraških redov; brezdomce oziroma potepuhe so kaznovali z bičanjem, žigosanjem, rezanjem ušes, natezovanjem, včasih celo s smrtjo; Henrik VIII je v skladu z zakonodajo dal ubiti 8.000 potepuhov. Šele z reformacijo in humanizmom, ko se je problemov brezdomstva lotila država in iz njih izključila Cerkev, se je položaj brezdomcev izboljšal. Prvo organizirano skrbstvo za reveže je bilo uvedeno leta 1522 v Nurnbergu in leta 1523 v Strassburgu. V zgodnjem kapitalizmu so se razmere za brezdomce zopet poostrile, tudi s strani marksistične ideologije, ki jih je poimenovala lumpenproletariat.
Če pa stanje  brezdomcev preverimo v sedanjem času,  nas le-to moralo najmanj zbegati in začuditi, vsekakor pa bi nas moralo tudi zaskrbeti, kajti z razvojem družbe se število brezdomcev naglo in vidno veča, vem, rekli bi mi, pa saj je recesija, to je torej normalno. Pa ni. Saj se na to naraščajočo situacijo zakonodaja odziva in prilagaja skrajnje neprimerno – v Sloveniji je, denimo, beračenje protizakonito, kar velja še za nekaj imperialističnih držav EU. Pa ne za vse. Zdi se, da ko se zasučemo proti severu Evrope, so zakoni toplejši, se pravi, s severnim mrazom narašča tudi toleranca do brezdomstva. Zanimivo. In na srečo, no.
Danes živi v Sloveniji okoli 1700 do 2000 brezdomcev, številka pa je le za orientacijo, saj je prikritega brezdomstva z odpuščanji in stečaji podjetij iz dneva v dan več.
Ciljno  področje mojega raziskovanja je bilo brezdomstvo v Ljubljani, kjer naj bi bilo število brezdomcev najvišje, okoli 800. Da bi številko in vzrok zanjo raziskala, sem se podala na ljubljanske ceste.
V okviru raziskave sem uporabila metodo poglobljenega intervjuja, dogajal na Tromostovju, ob vznožju največjega slovenskega pesnika (ki bi naš sestanek, sem prepričana, brezpogojno podprl). Moji izpraševanci so bili Staš, Robi in Andrej, v intervjuju S.R.A.

Poglobljeni intervju

Kje živite?
S: Večinoma v Zavetišču, če ni prostora pa v garaži Maximarketa, samo zdaj so jo zaprli.
R: Nikjer …
A: Khrhk, krh! Povsod.

Koliko časa ste že na ulici?
S: Dobrih deset let bo …
R: Kakšn let.
A: Od … nekdaj.

Ali se imate za alkoholika?
S: Heh! Da.
R: Ne bi glih reku … ja in ne, odvisno od dneva.
A: Smrrrk, khr, khr! Furt.

Ste se kdaj zdravili?
S: Ne in se tudi ne mislim!
R: Prot čemu … Ee, mene dohtar n bo  vidu tko kmalu, he,he.
A: (odločno strese z glavo) Kje!

Kaj ste po izobrazbi/poklicu?
S: Elektroinštalater.
R: Elektrotehnik.(obrne se k S): kakšen poklic je to elktroinštalater!
S: (pomisli) Neki kot elektrikar ampak več … bolj kot …
A: (se vplete) Kaj si potem? Jaz, denimo vem, kaj sm. Jst sm kmet! Ponooosen kmet.
R: (tleskne S po hrbtu) Ti si pa knjižničar! Hehe!
(sledi kratka, a ostra izmenjava mnenj v slogu: je kaj narobe? ja, prav nič....)

Ste kdaj bili v rednem delovnem razmerju?
S: Redno ne, delal sem pa več let pri enem, ampak me ni hotel vzeti za redno ...
R: Doma, pri fotru, a zaradi sporov sem vse skupaj pustil . Ampak … ker ni pošteno plačal, sem šel stran. To me je izučilo …
A: Jasno! Kmet dela od jutra do jutra … kwapa.

Kaj pa je vas prisililo oditi?
S: Žena! (mišljeno dobesedno)
R: Fotr!
A: Sam sem se prisilu.

Ali država dovolj stori za brezdomce? Ali dovolj pomaga?
S: (odločno odkima) Še zdaleč ne! Primer, pred novim letom so nas vključili v tisto … pri okraševanju … češ, dajmo, zaslužili boste, in to dobro. Pa smo šli, ampak zaslužili nismo skoraj nič … pa smo trdo delali kar enih par ur! No, dobili smo sendviče in čaj, he! Kot nekoč pri Titovi štafeti, he, he, da smo mahali z zastavco, smo dobili napolitanke ...
R: Ono Zavetišče je prima, če ga bodo razširili, bo sploh super.
A: Ti si še zelen, stari, počaki, z leti ti bo fse jasno. Če boš ostal na ulici, boš žigosan ... basta! Ne boš enakovreden. Že sam pristop je slab …
Jaz: (v zadregi) Upam, da moj pristop ni bil …
A: (se tanko nasmehne, podobno, kot če bi  lačnemu dopovedovali, da nima denarja) Tvoj je še kr vredi, ampak eni so … hja,  ti povem, golazen ...  izkoriščevalci. Fse hočejo o tebi vedet, ne dajo pa nč. Heh! Krhrk!
Bila sem hvaležna Andreju, ker me ni uvrstil ravno med koristoljubneže, pa vendar me je ob njegovi reminiscenci stisnilo pri srcu.

 Koliko je po vašem mnenju v Ljubljani brezdomcev?
S: Klošarjev je čedalje več.
R: Preveč. Madona, je že gneča na vogalih ...
A: Ja, konkurenca je kr huda … ampak se da zmenit, no … in to.

Kako je z denarjem? Skoz žicate ali si kakšen dan vzamete odmor?
S: Od novega leta še nisem imel prosto, ker … takrat pa sem dobil 70 evrov.
R: (zanesenjaško) Ja, če bi bilo vsaj vsak enkrat na mesec novo leto …
A: Skoz žicam ...

Vsi štirje nekako hkrati zavzdihnemo, zmajamo z glavami in ker smo razkrampali, po našem mnenju, vsa načelna vprašanja brezdomstva, odidemo na kuhano vino k najbližji stojnici.

NEBEŠKE OŽINE

Sreča reveža
ko dobi kovanec
vznemiri zvezde
v nebeški modrini

je tiha radost
stisnjene možnosti
ki diši v tisto noč
ko zares slišimo

ki poje ljudem
s katerimi o tem
lahko govorimo

Pesem iz zbirke Alohton

Ni komentarjev:

Objavite komentar