Privilegiji zaprtih
oseb
Zapor obsojencu nudi oskrbo, vendar je le-ta gibalno omejen
in nadzorovan na vseh življenjskih področjih. Kanadski sociolog Erving Goffman
se je v svojem eseju o Značilnostih
totalnih ustanov dotaknil tudi
mehanizmov, ki vzdržujejo in zajemajo dejavnosti svojih članov. Njegova ostroumna analiza zajema pojem - totalnosit zajetja, ki jo upodabljajo
tudi pregrade, zgrajene med totalitarnimi ustanovami in zunanjim svetom. Strah
zbujajoči pojem v nas poraja nelagodje in obenem prepričanost, da presega meje
pristojnosti katerekoli totalne institucije, tudi zapora. Goffmanov esej
obravnava procese in načine, kako totalna ustanova spreminja pogled človeka
nase. Morda bi to moralo postati obvezno branje v vseh zaporih – varuhov in
varovancev.
Toda ZPKZ-ji (zavodi za prestajanje kazni zapora) imajo
svoj, takoimenovan sistem privilegijev: 1)
hišna pravila po katerih poteka
življenje varovancev. 2) določeno število nagrad v zameno za ubogljivost in 3) kazen,
kot posledico nespoštovanja pravil. Pozornemu bralcu zgornjih vrstic,
zlasti kar zadeva kategorizacijo določil, ne more uiti očitno protislovje oz.
zloraba pojma privilegij, saj naj bi
le-ta pomenil neke vrste ugodnosti, a v navedenih privilegijih tega ni
zaslediti. Ravno nasprotno. Obsojenec, ki ga označujejo tudi s pojmom varovanec
(ki v določenih situacijah nedvomno izzveni kot sarkazem) v omenjenih določilih
ne bo našel ničesar, kar bi ga spodbudilo k pozitivnemu življenjskemu nazoru
ali spremembi na bolje. Morda bi bilo torej smotrno ob tem zastaviti vprašanje,
kakšno bolj učinkovito sredstvo bi lahko sistem uporabil, da bi obsojenci,
glede na to, da so nadzorovani in gibalno omejeni, čas prestajanja kazni
izkoristili na najboljši način, ki bo pozneje koristil njim samim in posledično
družbi. V nasprotnem primeru se lahko zgodi sledeče:
Bivši zapornik:
»Ravno sem prišel iz zapora.«
Sogovornik:
»Čestitam.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar