ORTODOKSNO RANLJIVI

DOTA ZA NIRVANO

V današnjem  modernem času (družbi tveganja) se diskriminacija izkazuje kot svetovni trend, saj je poleg ostro naravnanih družbenih razmer (in robov), vpletena v človekova naravna nagnjenja podrejati, in ne nasprotno, biti podrejen. Tako se na tej antropološko-zgodovinski točki mora zgoditi konflikt, če gre spoštovati človekovo naravo, v njenih izvirnih zmogljivostih. In ravno tukaj se pojavlja nasprotje oziroma prihaja do navzkrižja med zaključki (navsezadnje, pojav je že sam po sebi tak) – ne-spoštovanje naravnih zakonitosti pripelje do ključnega problema - diskriminacije. Ta pa obvelja enako za obe strani vprašanja. Za tiste, ki izvajajo diskriminacijo in tiste, nad katerimi se le-ta izvaja. Pri tem gre za zakonitosti akcije-reakcije, ta pa pelje v samo-destruktivno vedenje, samo-razvrednotenje, neproduktivnost, degradacijo …

Diskriminacija po definiciji pomeni omejevanje pravic, razločevanje, zapostavljanje. Pojav ima več obrazov: fizičnega, zakritega, političnega, gospodarskega, diplomatskega … Meni osebno je najmanj simpatičen verbalni.

Pred časom sem pisala o marginalizaciji, o ranljivih skupinah potisnjenih na rob družbe, med katere sodijo tudi verske ločine, kot je, po svojem navdihnjenem petju, vsem znana Hare Krišna. Z verovanjem seveda ni nič narobe, celo zaželeno je, da človek v nekaj (pač) veruje, a iz izkušenj in statistik nam je znano, da je - praviloma - zelo napačno ozadje verovanja struktura ustanov, ki predstavljajo dinamo religij. Tako zlahka prepoznamo bistvo »višjih« interesov teh konstruktov.

Podan primer sloni na jasnem dokazu o zgoraj navedeni ambivalentnosti diskriminacije, natančno, predstavlja dokaz o  ranljivosti nasproti  podrejenosti.

Pred časom sem bila priča obredu, kjer je moja znanka svojo sestro (ki se je v namen novega razsvetljenja preimenovala iz Katje v Cveti), blagoslovila v zgoraj omenjeno versko ločino Hare Krišna. To se je pelo, plesalo in navdihovalo, znanka pa je bila naravnost navdušena nad to  veselo religijo. Vzhičenost jo je držala kar nekaj časa, celo razmišljala je, da bi morda tudi sama prestopila prag te srečne vere, škodit ne more, je dejala, lahko ti samo pomaga, da si v svojem bivanju sproščen in radosten. A radost je (povsem) izpuhtela, ko je ostala brez strehe. Takrat, ko je Cveti, kot prava pristna privrženka ločini podarila polovico svoje nepremičnine, ker pa se le-ta pravno drži druge (sestrine) polovice, je kompletna hiša postala last Hare Krišna. Od takrat sta - pred tem dve mili in ljubeči sestri, zelo sprti, do te mere, da se danes pogovarjata le prek svojih odvetnikov, ki urejajo nastalo nevšečnost. Od staršev podedovana hiška pa je še vedno v verski lasti, menda z namenom služiti Krišni, bogu, ki uprizarja veselje do življenja in brezskrbnost.

Morda bi morala Cveti, preden se je odločila za ločino malce naštudirati ravno lastnosti, ki zaljšajo Krišno in ki mu jih pripisujejo njegovi privrženci, a ki s samim Krišno, seveda nimajo nič skupnega. Kakor tudi sam Krišna nima nikakršne veze z odvzemom hiše.

Sicer pa priznamo ali ne priznamo, vsi vemo, da je bog  tisto, kar smo sami.

Prav je, da imamo boga pri sebi (tudi sama ga imam, povsem lastnega, in srčnega, vedno nekje blizu, da se nanj jezim, da se z njim smejim, prepiram, da z njim žalujem in razpravljam), toda, da se nanj vali krivda in ga dolži tudi za tisto, za kar ni kriv, je pa višek ...  

BREZBOŽNA

Bog trpinu

ne zaceli rane

vanj pa je zagledan

kot pajek v muho

pravi Romeo

v naročju slavljen

Zakaj bi zapustil raj