DUŠEVNO BOLNI
Ko govorimo o marginalizaciji in
marginalnih družbenih skupinah, bi nas, kot pripadnike družbe, morda moralo začeti
že močno skrbeti, kajti vsi vemo, da se razvitost posamezne družbe meri zlasti
po tem, koliko je močan njen najšibkejši člen. Ta pa je šibak ..
V teoriji in praksi je mogoče
zaslediti vrsto izrazov (marginalne skupine, socialna izključenost, socialna
deprivacija, ipd.), s katerimi označujemo posameznike, ki so zaradi različnih
oviranosti prikrajšani tako pri aktivnejši participaciji v družbene tokove, kot
njenimi produkti oz. storitvami. Da bi se izognilo nadaljnji stigmatizaciji se
je zanje uveljavil izraz ranljive skupine.
Res je, izraz je milejši, z empatičnim pridihom, vendar močno asociativen, kar
hitro nas namreč pripelje k pomislekom, k misli o implicitnemu izključevanju,
saj nedvomno kaže na šibkost in (z njo pogojeno) vsesplošno insolventnost
predstavnikov teh skupin. Za trditev ne
rabimo metodoloških sledenj in raziskav, zadostuje odgovor, ki se zgodi
slehernemu med nami, če si zastavimo vprašanje – kakšen občutek bi nas navdal,
če bi nas uvrstili v ranljive skupine
… Iz tega sledi, da že formulacija
obravnavane populacije predstavlja širši, družbeni problem.
Ne glede na izjemnost in dragocenosti (denimo izjemne
sposobnosti, veščine, vrednote itn.), ki jih (torej) takoimenovane ranljive
skupine imajo, prinašajo in participirajo v družbo , ne kaže, da se bo njihov
družbeni (s tem pa tudi socialni) položaj prav kmalu izboljšal. Ne glede na darove, s katerimi bogatijo narodno kulturo . Hja,
ob pripombi darovanja se človeku kar utrne misel, se
pravi, v misel vpleten starodavni rek - boj
se ljudi, ki prinašajo darove … O
kakšnih strahovih je govora? O strahu glede samoohranitve? Ali o strah pred
neuspehom? Morda strah pred smrtjo? Ne, govorimo o tistih strahovih, pred
katerimi ljudje, raje kot ne, zamižimo. Zakaj
- marginalne skupine nam nastavljajo kristalno
čista ogledala, podoba , ki jo v njih uzremo pa je nedvomno zastrašujoča, prava
nočna mora (pr. : kaj če me doleti ista bolezen, nesreča, kaj, če tudi sam
obubožam, kaj če in kaj če !?). Zato raje lepo mižimo, čeprav ne moremo spati …
No, tega se ljudje bojimo. Temu bi se raje in če bi se le dalo, ognili. Samo-očitku in družbeni odgovornosti. Čeprav
za ceno altruizma in filantropije. Večinoma,
no.
Ljudje smo različni, eni prepoznamo to, drugi ono, nekaterih
se drugačnost dotakne, drugih spet ne, toda ne prepoznati lastne
človečnosti pomeni živeti daleč stran od
realnega sveta, kar pa je najhuje, živeti daleč stran od sebe. Saj je
človečnost primarna, edinstvena lastnost človeka, ki ga definira in osmišlja.
Če tega pri sebi ne prepozna, nespečnost
in mižanje je še najmanj, kar prenaša, kajti tak človek je sebe samodejno
postavil na rob, a ne na rob družbe, na
rob sveta in bivanja. Nehote se je samo-marginaliziral. Je kot prazen zaslon. Kjer nenehno sneži.
Omenjena družbena neobčutljivost , razslojevanje in indiferentnost
s hitrim družbenim razvojem narašča. Tako se je godilo, se godi in bo
tako, dokler bo imela država takšno vlogo in podobo kot jo dandanes kaže in jo
že od nekdaj ima. Država kot institucija že sama po sebi določa in razume svojo
držo kot zgodovinsko določeno in nedvomno pomembno, nepogrešljivo za
organizirano delovanje družbe in obvladovanje družbenih tokov, ob tem pa se
vedno znova pozablja (po volitvah praviloma) , da družbo predstavlja civilno
prebivalstvo, državljani, sestavljeni iz posameznikov, med katere sodijo tudi
pripadniki ranljivih skupin.. Denimo, duševno bolnih.
Primer gospe Mete
Ne bom opisovala strašnega življenja, ki ga ima gospa Meta
že dobrih petdeset let (odkar jo pesti duševna
bolezen), pred tem pa je bila izjemna pletilja, njene čipke še danes bogatijo
muzej domačih obrti v rojstni vasi. Ne
bom omenjala niti muke, ki jih zaradi njene bolezni prestaja njena hči, ki ima
tudi sama hudo obliko artritisa. Predvsem želim izraziti globok prezir do
pristojnih državnih institucij, ki so odgovorne, ki imajo javna pooblastila za
urejanje stanj duševno bolnih ljudi. Ravno tako bi rada izrazila tudi osuplost
in zgroženost nad togostjo in otopelostjo državnega birokratskega aparata, ki
vlada vsem nam z absolutno roko, ki je nedostopna, brezčutna, predvsem pa zelo
mačehovska. Takšna, da vedno znova najde dovolj novih argumentov, ki
nepreklicno definirajo neveljavnost vloge gospe Mete, moje sosede , s katero
prosi za prostor v domu za osebe s posebnimi potrebami. Poleti bo petindvajset
let, odkar so njeni svojci uradno zaprosili za pridobitev prostora v najbližji
ustanovi za tovrstne paciente. In
petindvajset let je odgovor enak , soglasen in enoten iz vseh ustanov, kamor
družina vloge vztrajno in še vedno s kančkom upanja pošilja. Meni osebno se zdi
vzrok za neugodno rešitev vloge od vseh naštetih dejavnikov najbolj osupljiv in
zaničevanja vreden. Namreč, argumenti, zakaj gospe Mete ne morejo sprejeti v
nobeno ustanovo za duševno bolne, so sledeči: poleg tega, da nima urejen
zdravstveni status (konkretno dodatno zavarovanje), gospa sodeč po naravi njene
bolezni ne predstavlja neposredne grožnje ali nevarnosti za okolico, ravno tako
ni zabeleženih konkretnih primerov oziroma prijav o fizičnih napadih ali kakršnihkoli ogrožanj
soljudi. Tako nekako odgovarjajo iz vseh
ustanov, odgovori pa so si na las podobni. Seveda napadov in groženj ni bilo,
ni jih moglo biti, saj gospa Meta že petnajst let , odkar je doživela še hudo možgansko
poškodbo, le za silo hodi. Po stopnišču,
ko se včasih izmuzne izpod hčerinega nadzora,
hodi denimo, iz prvega nadstropja tudi petnajst minut, medtem pa mora
počivati. Ne morem si predstavljati, da mimo nje zdrvi ne dovolj previden
najstnik, takrat bo gospa Meta v hipu na
svoji ciljni (ali štartni) točki – na dnu stopnišča.
Ni pomagalo, da smo že vsi sosedje stopili skupaj in se prijavili
kot ogrožajoči dejavnik; referendumsko smo izglasovali, da gospo v njenem
gibanju nedvomno ogrožamo in da, no, da tudi ona ogroža nas. Nekateri smo
ponudili celo pomoč v obliki finančnih prispevkov, a za takšne (neredne)
finančne vložke nihče v tej državi nima posluha.
Čeprav bi se vse našteto še kak-tak dalo prenašat, saj smo
ljudje, ne?, ampak veliko, natančno, največjo težavo predstavljajo nočne
epizode gospe Mete. Sicer jo osebno in po svoje povsem razumem, saj bi tudi
sama tulila in krulila, vreščala in robantila, če bi se mi godila takšna krivica, in to ravno
tako kot ona – ponoči!, ponoči, iz najgloblje teme in tišine, ko je povsem
mirno in je vse zaspano, ki je vse (na videz) prijazno, no, takrat in nenadoma bi se razkačila in
razkričala, jasno in glasno - na ves glas, da ta zvok v najodmevnejši in
najbolj razkošni obliki razpara dvomljivo
tišino, da ta prodoren zvok zareže v temo, ki naj ga ponese daleč in
v višave, naj ga slišijo, naj zastrižejo
z ušesi vsi tisti, ki bi in ga morajo slišati, tisti, ki jim je namenjen. Ampak
do danes, razen nas (nekako eno noč na teden), nejevoljnih sosedov, robantenja in hrupa ne sliši nihče. In resno začenjam razmišljati,
da je to prav sumljivo …
In tako življenje teče naprej … Mi, ki živimo v sosednjem
vhodu ter vika in krika v takšni hrupni in neizmerno jezni noči gospe Mete ne
slišimo tako neposredno , pomirjamo neprespane direktne sosede in nekaj časa vsi skupaj zaskrbljeno zmajujemo z
glavo.
SMRT VRTNICE
Povešeno
steblo vrtnice
Pogled
za veke
shrani
očitno
ideogram
v metežu
novih upanj
padajoča zvezda
zdrsne v odgovor
čakajočega
nikoli ni
Pesem iz zbirke Alohton
Ni komentarjev:
Objavite komentar