26. feb. 2012

MARGINALIZACIJA (3)



DUŠEVNO BOLNI


Ko govorimo o marginalizaciji in marginalnih družbenih skupinah, bi nas, kot pripadnike družbe, morda moralo začeti že močno skrbeti, kajti vsi vemo, da se razvitost posamezne družbe meri zlasti po tem, koliko je močan njen najšibkejši člen. Ta pa je šibak ..
V teoriji in praksi je mogoče zaslediti vrsto izrazov (marginalne skupine, socialna izključenost, socialna deprivacija, ipd.), s katerimi označujemo posameznike, ki so zaradi različnih oviranosti prikrajšani tako pri aktivnejši participaciji v družbene tokove, kot njenimi produkti oz. storitvami. Da bi se izognilo nadaljnji stigmatizaciji se je zanje uveljavil izraz ranljive skupine. Res je, izraz je milejši, z empatičnim pridihom, vendar močno asociativen, kar hitro nas namreč pripelje k pomislekom, k misli o implicitnemu izključevanju, saj nedvomno kaže na šibkost in (z njo pogojeno) vsesplošno insolventnost predstavnikov teh skupin.  Za trditev ne rabimo metodoloških sledenj in raziskav, zadostuje odgovor, ki se zgodi slehernemu med nami, če si zastavimo vprašanje – kakšen občutek bi nas navdal, če bi nas uvrstili v ranljive skupine …  Iz tega sledi, da že formulacija obravnavane populacije predstavlja širši, družbeni problem.
Ne glede na izjemnost in dragocenosti (denimo izjemne sposobnosti, veščine, vrednote itn.), ki jih (torej) takoimenovane ranljive skupine imajo, prinašajo in participirajo v družbo , ne kaže, da se bo njihov družbeni (s tem pa tudi socialni) položaj prav kmalu izboljšal. Ne glede na  darove, s katerimi bogatijo narodno kulturo . Hja, ob  pripombi  darovanja se človeku kar utrne misel, se pravi, v misel vpleten starodavni rek - boj se ljudi, ki prinašajo darove …   O kakšnih strahovih je govora? O strahu glede samoohranitve? Ali o strah pred neuspehom? Morda strah pred smrtjo? Ne, govorimo o tistih strahovih, pred katerimi ljudje, raje kot ne,  zamižimo. Zakaj - marginalne skupine nam nastavljajo  kristalno čista ogledala, podoba , ki jo v njih uzremo pa je nedvomno zastrašujoča, prava nočna mora (pr. : kaj če me doleti ista bolezen, nesreča, kaj, če tudi sam obubožam, kaj če in kaj če !?). Zato raje lepo mižimo, čeprav ne moremo spati … No, tega se ljudje bojimo. Temu bi se raje in če bi se le dalo, ognili.  Samo-očitku in družbeni odgovornosti. Čeprav za ceno altruizma in filantropije.  Večinoma, no.
Ljudje smo različni, eni prepoznamo to, drugi ono, nekaterih se drugačnost dotakne, drugih spet ne, toda ne prepoznati lastne človečnosti  pomeni živeti daleč stran od realnega sveta, kar pa je najhuje, živeti daleč stran od sebe. Saj je človečnost primarna, edinstvena lastnost človeka, ki ga definira in osmišlja. Če tega pri sebi ne prepozna,  nespečnost in mižanje je še najmanj, kar prenaša, kajti tak človek je sebe samodejno postavil na rob, a ne  na rob družbe, na rob sveta in bivanja. Nehote se je samo-marginaliziral.  Je kot prazen zaslon. Kjer nenehno sneži. 
Omenjena družbena neobčutljivost , razslojevanje in indiferentnost  s hitrim družbenim razvojem  narašča. Tako se je godilo, se godi in bo tako, dokler bo imela država takšno vlogo in podobo kot jo dandanes kaže in jo že od nekdaj ima. Država kot institucija že sama po sebi določa in razume svojo držo kot zgodovinsko določeno in nedvomno pomembno, nepogrešljivo za organizirano delovanje družbe in obvladovanje družbenih tokov, ob tem pa se vedno znova pozablja (po volitvah praviloma) , da družbo predstavlja civilno prebivalstvo, državljani, sestavljeni iz posameznikov, med katere sodijo tudi pripadniki ranljivih skupin.. Denimo, duševno bolnih.
Primer gospe Mete 
Ne bom opisovala strašnega življenja, ki ga ima gospa Meta že dobrih petdeset let (odkar jo pesti duševna bolezen), pred tem pa je bila izjemna pletilja, njene čipke še danes bogatijo muzej  domačih obrti v rojstni vasi. Ne bom omenjala niti muke, ki jih zaradi njene bolezni prestaja njena hči, ki ima tudi sama hudo obliko artritisa. Predvsem želim izraziti globok prezir do pristojnih državnih institucij, ki so odgovorne, ki imajo javna pooblastila za urejanje stanj duševno bolnih ljudi. Ravno tako bi rada izrazila tudi osuplost in zgroženost nad togostjo in otopelostjo državnega birokratskega aparata, ki vlada vsem nam z absolutno roko, ki je nedostopna, brezčutna, predvsem pa zelo mačehovska. Takšna, da vedno znova najde dovolj novih argumentov, ki nepreklicno definirajo neveljavnost vloge gospe Mete, moje sosede , s katero prosi za prostor v domu za osebe s posebnimi potrebami. Poleti bo petindvajset let, odkar so njeni svojci uradno zaprosili za pridobitev prostora v najbližji ustanovi za tovrstne paciente.  In petindvajset let je odgovor enak , soglasen in enoten iz vseh ustanov, kamor družina vloge vztrajno in še vedno s kančkom upanja pošilja. Meni osebno se zdi vzrok za neugodno rešitev vloge od vseh naštetih dejavnikov najbolj osupljiv in zaničevanja vreden. Namreč, argumenti, zakaj gospe Mete ne morejo sprejeti v nobeno ustanovo za duševno bolne, so sledeči: poleg tega, da nima urejen zdravstveni status (konkretno dodatno zavarovanje), gospa sodeč po naravi njene bolezni ne predstavlja neposredne grožnje ali nevarnosti za okolico, ravno tako ni zabeleženih konkretnih primerov oziroma  prijav o fizičnih napadih ali kakršnihkoli ogrožanj soljudi.  Tako nekako odgovarjajo iz vseh ustanov, odgovori pa so si na las podobni. Seveda napadov in groženj ni bilo, ni jih moglo biti, saj gospa Meta že petnajst let , odkar je doživela še hudo možgansko poškodbo, le za silo hodi.  Po stopnišču, ko se včasih izmuzne izpod hčerinega nadzora,  hodi denimo, iz prvega nadstropja tudi petnajst minut, medtem pa mora počivati. Ne morem si predstavljati, da mimo nje zdrvi ne dovolj previden najstnik, takrat bo gospa Meta  v hipu na svoji ciljni (ali štartni) točki – na dnu stopnišča.
Ni pomagalo, da smo že vsi sosedje stopili skupaj in se prijavili kot ogrožajoči dejavnik; referendumsko smo izglasovali, da gospo v njenem gibanju nedvomno ogrožamo in da, no, da tudi ona ogroža nas. Nekateri smo ponudili celo pomoč v obliki finančnih prispevkov, a za takšne (neredne) finančne vložke nihče v tej državi nima posluha.
Čeprav bi se vse našteto še kak-tak dalo prenašat, saj smo ljudje, ne?, ampak veliko, natančno, največjo težavo predstavljajo nočne epizode gospe Mete. Sicer jo osebno in po svoje povsem razumem, saj bi tudi sama tulila in krulila, vreščala in robantila,  če bi se mi godila takšna krivica, in to ravno tako kot ona – ponoči!, ponoči, iz najgloblje teme in tišine, ko je povsem mirno in je vse zaspano, ki je vse (na videz) prijazno, no,  takrat in nenadoma bi se razkačila in razkričala, jasno in glasno - na ves glas, da ta zvok v najodmevnejši in najbolj razkošni  obliki razpara dvomljivo tišino, da ta prodoren zvok zareže v temo, ki naj ga ponese  daleč  in v višave, naj ga slišijo, naj  zastrižejo z ušesi vsi tisti, ki bi in ga morajo slišati, tisti, ki jim je namenjen.  Ampak  do danes, razen nas (nekako eno noč na teden),  nejevoljnih sosedov, robantenja in hrupa  ne sliši nihče. In resno začenjam razmišljati, da je to prav sumljivo …   
In tako življenje teče naprej … Mi, ki živimo v sosednjem vhodu ter vika in krika v takšni hrupni in neizmerno jezni noči gospe Mete ne slišimo tako neposredno , pomirjamo neprespane direktne sosede in nekaj časa vsi skupaj zaskrbljeno zmajujemo z glavo.

SMRT VRTNICE
Povešeno
steblo vrtnice
Pogled
     za veke
shrani
očitno
     ideogram
v metežu
novih upanj
    padajoča zvezda
zdrsne v odgovor
   čakajočega
nikoli ni

Pesem iz zbirke Alohton

Ni komentarjev:

Objavite komentar