ZDROBLJENI NASMEH
Nora je stala na mokrem pločniku v ozadju nepokritega
avtobusnega postajališča in v desni roki
nervozno stiskala ročaj dežnika.
Deževalo je kot za stavo! Že četrti dan. Nervozno je
pogledovala na uro. Če človek pogleduje
na uro, redkokdaj ni zaskrbljen. Odmaknila se je od množice čakajočih, da bi
imela boljši razgled na prihajajoče avtobuse. Njen vozi manj pogosto, ker je
proga dolga, stanuje namreč na robu mesta, kar jo je danes še posebej
spravljalo v slabo voljo.
Preobremenjena z otroki, ločitvijo, službo, denarjem, s samo
seboj, z vsakdanjimi stvarmi, nedovzetna za zunanji svet, je le redkokdaj
opazovala potnike. Ta dan je bila ravno tako obremenjena. S sodiščem. Ločitveni
postopek se je vlekel kot »jara kača«. Toliko pa je bil tudi boleč. Dolgo
boleč. Na avtobusni postaji je še bolj
opozarjal nase. Čutila je, da jo nekako izloča od množice, postavlja na mejo
navadnega. In da se to vse navzven tudi
vidi. Vendar se s tem ni utegnila ukvarjati. Njene misli so bile doma, pri
otrocih; najbrž sta jo že nestrpno čakala, da gredo kupovat knjige za četri in
sedmi razred. Nora je nestrpno prestopila z leve na desno in pogledala proti prihajajočemu
avtobusu. Bil je njen. Končno. Pograbila
je plastično vrečo z živili, svoj vsakdanji modni dodatek in se napotila proti
vratom vozila. Postavila se je na konec vrste in čakala. Njen bežni pogled je
preletel potnike okoli sebe. Takrat jo je zagledala. Počasi, s starostno
okornostjo se je proti vratom avtobusa
pomikala sivolasa, skrbno urejena priletna gospa. K sebi je stiskala usnjeno
torbico. Njena hoja je bila značilna za stare ljudi, toda njen obraz je krasil
nenavadno mladosten nasmeh. Tistega deževnega dne je s svojim očarljivim
nasmehom obdarila Noro. Pogrel jo je kot sončni žarek. Nasmeh je prijazni gospe
seveda vrnila, kdo ji ga ne bi. Potem je pohitela v zadnji del avtobusa, ki se
je polnil z zgovornimi najstniki in utrujenimi delavci.
Nori je med vožnjo uspelo priti do prostega sedeža. Z
velikim olajšanjem je sedla, držeč v naročju veliko plastično vrečo. Previdno, z dobro znanim občutkom krivde je
pogledala okoli sebe, če slučajno ni v bližini kdo, ki bi bolj potreboval
sedež. In bil je. Nad seboj je zagledala sivolaso gospo, ki se ji je prijazno
nasmihala. Nora si ni mogla kaj, urno je vstala in odstopila starki sedež.
Nerodno se je umaknila k vratom in v mislih namenila sočno kletvico šoferju;
kar zanašalo jo je po avtobusu. No, delno tudi zaradi težke vreče s hrano za
svoja vedno lačna otroka.
Nora bi bila na gospo skoraj pozabila, če je ne bi čez nekaj
časa spet srečala na avtobusu. Tokrat sta obe sedeli. Gospa se je tudi zdaj
nasmihala, tako prijazno kot prvič. Nora se ji je nasmehnila nazaj in se
spraševala, ali jo stara gospa morebiti od nekod pozna? Njej sami se ni zdela
znana.
»Naključje pač,« je tisti dan na kratko zaključila Nora.
Čez nekaj dni je sivolaso gospo spet srečala. Ravno tistega
dne, ko se je pri Nori na sodišču grdo zapletlo. Na tem kraju se praviloma
zaplete, a ni nujno, da grdo. Nora je bila izredno slabo razpoložena. Ta
svinja, Jure, je pred sodnico debelo lagal o svojem zajetnem prispevku za
stanovanje, kar je okrepil s sumljivimi dokazi.
»Mogoče bi bilo dobro najeti pravega odvetnika, ne pa
tistega po službeni dolžnosti,« je nejevoljno premišljevala Nora. Vendar je to
misel hitro opustila. Ni imela denarja! Jezno je pogledala okoli sebe in kot
strela z jasnega jo je zadel že dobro znan bleščeč nasmeh. Starka jo je
smehljaje se opazovala. Sedaj je Nori nenadoma postalo nelagodno. Zaskrbljeno
se je ozrla okoli sebe, ali je še kdo prestregel ta nenavaden žareč nasmeh. Nič
nenavadnega ni opazila. Ljudje so zdolgočaseno gledali v smeri prihajajočega
avtobusa. Nihče se ni menil za nasmejano starko. Za bleščeče nasmehe dobrih
ljudi.
»Mogoče je tako zelo srečna,« je razmišljala Nora vzpenjajoč
se na avtobus. »Vsekakor pa ni pametno svoje sreče razglašati na veliki zvon!«
Potem je osupnila. Kaj če je ta stara ženska nekako povezana z njeno ločitvijo?
Če se smehlja, potem je najbrž naklonjena njej, Nori.
»Če je, zakaj mi tega ne pove?« je tuhtala Nora med vožnjo.
»Mogoče ta nasmeh le ni tako nedolžen, kot se zdi,)se je hitro obrnila, da si
gospo še enkrat ogleda, vendar je ni bilo več.
»Dol je šla na drugi postaji, očitno danes ne gre domov,« je
nehote pomislila Nora in izstopila iz avtobusa v jesensko noč.
»Dobro, kaj potem, imam drugih skrbi dovolj,« je zlovoljno
zaključila diskusijo same s seboj in se s težko vrečo napotila proti domu.
Ko pa je nasmejano starko Nora srečala naslednjič, je njen
nasmeh ni pogrel. Čeprav je bil širok in prijazen kot prej, njej se ni več zdel
tak. V njene misli se je prikradel dvom: »Že to, kako stiskaško stiska to svojo
torbo, je dvomljivo,« je v mislih okrepila sum. Iz vljudnosti se ji je vendarle
kislo nasmehnila in z dvignjeno glavo odkorakala v dno avtobusa.
Dan je bil hladen. Zima je bila pred vrati. Svoj prihod je
naznanila s spolzko, zaledenelo stezo. Pihal je oster veter in v oči nanašal
ledene kaplje. Če nisi imel dežnika. Nora ga je imela, starega, polomljenega,
vendar jo je za silo ščitil pred mrzlim dežjem. Čakala je na avtobus, prezebla
in obupana. Pred dobro uro je na sodišču izgubila pol stanovanja. Pol strehe
nad glavo. Nad svojo in svojih otrok. To je dosegel ta kurc ničvreden, s svojim
pokvarjenim, svetohlinskim advokatom . Tisti zna, o ja, ne kot ta, ki je bil
dodeljen njej – sedel je tam kot en lolek. Ne, gospa sodnica. Aaa! Mhm, no,
menda bo držalo. Farsa! Vse skupaj nič od nič. Bolje bi se zagovarjala sama.
Tisti kreten (oče njenih otrok) pa je tej odvetniški zverini najbrž plačal s
suhim zlatom, po možnosti je vzel še kakšno posojilo, če zlato ni zadostovalo.
Preživnino za otroke pa komaj plačuje! In to seveda najnižji razred. Vse to pa
nalašč, le da jo premaga! Nepopravljivi idiot, nedvomno. Vedno je bil. Kako je
možno, da se je z njim poročila (?) … S takšnim sleparjem … Ah. sodišče in
pravica … So vsi slepi ali kaj?
Če bi pomagalo, bi si primazala eno krepko, ker je založila
položnice o odkupu stanovanja. Pa še komu na banki. Deset let je minilo,
pravijo, tako starih podatkov niso dolžni hraniti v arhivu. Obresti pa so
dolžni pobirati! Eh, škoda besed … in časa.
Tako se je v sebi hudo jezila Nora, tistega mrzlega dne. Stala
je na zaledenelem pločniku in oster veter ji je že drugič obrnil dežnik. S
premraženimi prsti je skušala dežnik popraviti. Med popravljanjem je nekako
brcnila v svojo plastično vrečko na tleh, iz katere je zletela že precej
razmočena štruca kruha. Pravzaprav se je kruh spreminjal v svojo prvotno
podobo, v zdrizasto testo, samo da je le-to med transportom staknilo ozebline.
Če se ne bi bala posledic, bi naglas zakričala. Namesto tega je kruh pospravila
v vrečo in navzven mirno čakala naprej. Stala je tod polomljenim dežnikom in
vzbujala radovedne poglede mimoidočih. In nasmehe.
»Navadne riti. Posranci!« si je mislila Nora in mukoma
zapirala polomljen dežnik, ker je avtobus pravkar prispel.
Z veliko vrečo, torbo in nerodnim dežnikom si je v avtobusu
s težavo utirala pot. Pred seboj, dva metra stran, je zagledala prost sedež.
Skoraj bi se glasno zasmejala. Tako se ga je razveselila. Diskretno, a urno je
pohitel k prostemu stolu. Zdaj, zdaj bo sedla, pozdravljam te olajšanje!
Nee! O, drek!
Na sedež je počasi, okorno sedla nasmejana stara gospa,
stiskajoč v naročju torbico in dežnik. Nori je namenila čudovit nasmeh. In Nora
je prebledela. Imelo jo je, da bi ji izpulila dežnik in z njim namenila par po
hinavskem ksihtu, ki se kar tjavdan reži! Medtem pa izmakne sedež ljudem, ki
nosijo težka bremena. Prezirljivo jo je pogledala ter se z naporom in odporom
odmajala proti vratom. Voznik je bil očitno tudi nervozen. Njegov »Dajmo,
dajmo!« je že zvenel tako. Brezobzirno je vozil, zavijal in zaviral, kar je
Nori povzročalo dodatne težave z ravnotežjem. Z desno roko se je močno prijela
za drog, stiskajoč vrečo, torbo in dežnik v levi. Njeno telo je zanašalo sem in
tja. V trenutku, ko je drog za hip izpustila, da bi si popravila vrečo, ki je
drsela iz preobremenjene roke, je voznik močno zavrl in Noro je dobesedno
prilepilo ob drog. Začutila je močno bolečino na čelu in licu. Prežel jo je
tisti znan, vročičen občutek osramočenosti, ki ga človek začuti, ko ga
ponižajo. Hlastala je po zraku in le s težavo ji je uspelo spet zgrabiti
držalo. Od bolečine in muke je za hip zaprla oči.
»To je zarota! Sodišče, poraz, dežnik, podivjani šofer,
stara vešča … za vsem tem!« Nekje v glavi je Nora razločno zaslišala histeričen
smeh.
Vrata avtobusa so se s treskom zlepila v harmoniko.
Sivolasa gospa je počasi stopala proti odprtim vratom. Z
muko je naredila korak na prvo stopničko. Nora ga je naredila tik ob njej.
Potem se je hitro sklonila, kot bi si popravljala škorenj in neopazno iztegnila
roko z dežnikom.
Plop! Starka je zgrmela čez dve stopnici, naravnost na
zaledenela tla kamnita tla in z obrazom treščila ob robnik.
Negibno je obležala, okoli nje pa se je zbirala množica
ljudi. Med njimi tudi Nora. Iz previdne razdalje je pogledala v njen obraz.
Medtem ko se ji je vzdolž obraza zlivala kri, se je sivolasa
gospa očarljivo nasmihala. Noro je spreletel srh. Pokleknila je in zrla v ta
nasmeh. Njeno telo je vzdrhtelo …
»Pa še pareza obraza,« je zaslišala glas nekoga iz množice.
V Norinem srcu je nasmeh preraščal v krik.
Od tu naprej bom
osamljena.
Zgodba iz zbirke Le-bdenje
Ni komentarjev:
Objavite komentar