LE-BDENJE

Morje ni nebo

Baal: »Nebo je tako blizu … Jaz nisem podgana! (se opoteče od postelje in pade). Ljubi big! K vratom! (na rokah se odplazi do praga). Zvezde … » (se odplazi ven). Bert umre v Brechtovi igri. S svojimi igralskimi tovariši se priklanja navdušenemu občinstvu. Zavesa se zagrne. Spet se razgrne. Priklon. In vse še enkrat … Potem zastor nepreklicno pade in na njem obtičijo ločeni pogledi občinstva in igralcev.

Bert je utrujeno odtaval v svojo garderobo. Odsotno, a brez napake je opravil neštetokrat ponovljena opravila – očistil si je masko z obraza, preoblekel se je v svoja oblačila, gledališki kostum pa obesil na klin, ki ga ima namesto obešalnika. Odpravil se je proti vratom, tam se je ustavil, se obrnil, v obredu poslavljanja premeril sobo in zaprl vrata za seboj. To je počel že trideset let. Toliko časa je tudi gledališki zvezdnik. Prepričljiv v najtežjih vlogah, genij igre, ki mu gre vse, česar drugi nimajo. Tako so menili drugi. Ne pa Bert. Preveč enkratnih vlog je odigral, da bi bil lahko zadovoljen. Trdna pozicija odličnosti igre in omamnost aplavzov igralca oropa sproščenosti. Vedel je – če se je naleze, ne bo odličen – in si ne bo všeč. Komu ne bo všeč? Bertu! Kdo pa je Bert? S tem dvosmislom v glavi je Bert zapustil stavbo teatra in stopil v mrzlo noč. Čutil je, da ga veselje množice danes ni očaralo. Pa ni mogel ugotoviti, zakaj? Čemeren in zamišljen je z dolgimi koraki ubiral pot po temni cesti. V glavi je zagledal prizor, ki ga čaka doma. Tam ni bilo nobenega čaščenja! Tam je bilo vznemirljivo nepredvidljivo. Že na vratih mu je lahko spodrsnilo na ostrini besed Brine, njegove žene. Ali pa zarohnelo v ušesih od njenega glasnega molka, ki je odmeval po hiši. Skoraj vedno ga je reševala njegova sposobnost igre, ki žal ni mogla preprečiti lebdenja med ljubeznijo in sovraštvom. Ljubeznijo in sovraštvom do lastnosti. Vendar je ta trdna vez vztrajala med njima, negibno skrčena v razdalji, in skrbela, da sta se skoznjo slišala in videla. Zato sta z Brino iskala zavetje pri sebi, ne med zvezdami. Takšen je bil njegov zakon – pesimističen in neomajen! Hodil je po mračni mestni četrti, razmišljajoč o (ne)omajnosti - sveta …

Naenkrat je za seboj zaslišal pritajene korake. Že tretjič v tem tednu. Sunkovito se je ozrl. Nikogar. Ničesar. Prisluh? Mogoče. Hodil je dalje. Vendar bolj pozorno in manj čujno. Spet koraki! Ni bil prisluh! Nekdo mu je sledil in se je, brž ko se je Bert ozrl, skril v senco starega drevesa. To ga je zaskrbelo. Ustavil se je in prisluhnil. Vznemirjeno je strmel v nič. Previdno in počasi je nadaljeval pot – in skoval načrt. Ni bil človek, ki bi obešal na zvon svoje skrbi in strahove. Kazal je izključno svojo svetlo plat. Tudi sebi! Žalostno, kaj? Ulico je dobro poznal, saj sta se vsak dan srečevala. Resda večinoma ponoči, ampak spregledaš le skozi temo, to drži. Ulica mu je torej prijazno ponudila skrivališče, zasledovalcu pa nastavila past. Hvala ti, Avenija svobode!, si je oddahnil. Skrit v mračni notranjosti starega poslopja je pritajeno prisluhnil. V trenutku so se vloge zamenjale. Kot v teatru! Preobrat. Zdaj je oprezal on! Čez nekaj trenutkov je zaslišal tihe korake, ki so se ustavili nedaleč stran. Shodili so, se spet ustavili, se na mestu vrteli in se potem negotovo oddaljevali. Bert je počakal, da so koraki postali neslišni, in previdno zapustil skrivališče. Suh okus v ustih mu je preprečil, da ne bi nadaljeval poti. V takšnih trenutkih je Bert stal za svojimi odločitvami. Hrabro je zakorakal, trdno odločen, da bo zadevi izbil dno. Vedel je, da njegove dragocene ure že nočejo, če bi jo hoteli, bi jo že imeli. To ni zasledovanje, to je zalezovanje. Naenkrat se mu je posvetilo! Že spet kak oboževalec! Ali še huje – oboževalka! Bert si je zavoljo tovrstnih izkušenj nabral že nekaj skalpov obsedencev. Kazalo je, da bo zbirki dodal še enega. Karkoli, kakorkoli, kjerkoli … Olupil bo čebulo! Podal se je za odhajajočimi koraki. Previdno in neslišno jim je sledil. Ni videl kaj dosti pred seboj, vendar je prepoznal poslopje, ki je bilo že na koncu ulice. Ali na začetku, odvisno od kod prihajaš. Stavba je bila stara, skoraj zapuščena, pred njo pa je stal njegov zalezovalec. Ozrl se je, zrl v temo in se obotavljaje odpravil v notranjost. Ko je Bert opazil strmenje in obotavljanje pred vhodom, je dojel, da se mu je prej narobe posvetilo. Ni bila oboževalka! Niti oboževalec. Vseeno! Podal se je za njim. Za hip je postal pred poslopjem, potem pa, tudi precej negotovo, vendar iz čisto drugih razlogov!, vstopil. Napotil se je proti vratom, izpod katerih je tanek žarek svetlobe naznanjal prisotnost življenja. Torej je vstopil. Brez trkanja. Zaigral bo na učinek presenečenja …

Njegove oči so se v hipu privadile na medlo svetlobo. Nič nenavadnega, ker mu jih je to, kar je zagledal, na široko odprlo! V veliki, prazni sobi, z izjemo par stolov, je na enem sedel – ON – BERT! Enako oblečen in obut, z enako bradavico na bradi … Toda izkušenemu igralcu, kot je bil Bert, ni bilo potrebno biti dolgo časa v zadregi.

»Ta šala šteje, Lovro! Sum je potrjen! Skoraj tako dober si kot jaz, ha,ha! Vendar, da me po takšnem mrazu zvlečeš sem! Dio bono! Veš, da jaz tega ne bi nikoli naredil? Je teatralno dejal Bert.

»Pa si ravno to storil. Zvlekel si se sem!« je rekel glas, ob katerem je Bert skoraj poskočil. Glas je bil njegov! Kot bi bil iz njegovega grla! Ta obraz ima tudi njegov glas!

Osuplo je zrl v podobo in mrzlično razmišljal. Kateri kolega bi lahko oponašal njegov nenavadno globok, doneč glas, s prizvokom otožnosti, ki mu jo je v otroštvu zapustil mumps. Med kolegi ni bilo takega, v to je bil prepričan. Kdo potem? Nekdo, ki ga pozna, se je spomnil. Nekdo (že spet), obseden z zvezdniki! Bert je v trenutku postal previdnejši.

»To je neokusna šala, gospod, ne glede na vaše argumente!« je previdno rekel.

»Ni šala, Bert, jaz sem TI!« si je sedeči Bert prekrižal noge. »Lahko te kaj hitro prepričam. Povedal ti bom zgodbo iz otroštva, ki jo poznaš samo ti … Katere za živo glavo ne bi razkril nikomur! Še sebi ne! Najraje bi jo pozabil! Vprašanje je le, do kdaj? Najbolje za vedno! Vendar je dokončno pozabljanje, dragi kolega, svarilo, da nas svet zapušča. Skrivnost pa nekaj šteje! In ima svojo ceno.«

Bert je obstal sredi sobe in strmel v – sebe. Želel se je zbuditi, vendar mu je skelenje kurjega očesa na nožnem mezincu zagotavljalo, da to niso sanje.

Skoraj ni mogel verjeti, da iz ust sedečega sliši kot britev ostre besede:

»Ko si bil star osem let, si skrivaj opazoval sestro, ki se je ljubila s fantom. Takrat si prvič masturbiral. Vem, o kom si takrat fantaziral! Le katero zlo te je izbralo – ona ali on? … In vem, da to počneš še danes! Podoba iz prizora se je takrat prikradla v tvoj pogled in izginila v spomin – za zmeraj! In tam bo živela – vedno. Ni prav, če rečem, prikradla. Tvoje oči so same iskale! In našle svoj ekvivalent. Takrat si v trenutku izgledal vse druge poglede!«

Bert se je počutil kot listna uš na drevesu svojega življenja. In ni se mogel postrgati. Ožigosan pred seboj, kot motnja. Kot pravi proti nepravemu.

Medtem pa je sedeči revolucioniral dalje:

»Ni ti preostalo drugega kot igra. Biti v njej, biti vedno boljši, ne slabši! Zavoljo strasti, ki jo neguješ, in zavoljo osramočenosti pred seboj. V resnici nenehno iščeš le ravnovesje med omenjenim.« Besede so utihnile.

Bert je bil v gledališču, vendar zdaj v lastni drami, ki je ni igral, temveč opazoval. Videl je tisto najbolj oddaljeno, a najbolj divje v sebi. Zaskrbljeno se je spraševal, ali je to možno! Zato, ker je dobro vedel – ne ubije nas tragika, ampak kaos iz nje.

Bert dve je dvignil oči in njuna pogleda sta se za hip srečala. Strašno!

»Gledališče je pravi kraj za pozabljanje. Čim dlje igraš, dlje pozabljaš,« se je razleglo po prostoru. »Tam lahko druge tudi javno živiš. Vsem na očeh, močno osvetljen, še nagrajen z aplavzi … Saj ljudem vendar ponujaš nekaj večjega! Če hočeš, lahko sebe tudi odvržeš. Živiš lahko skozi junake …  Da bi le pozabil na tendence, ki se, žal, nova dvigajo iz pepela … Zato sem vedel, da boš prišel … Z nagnjenji za petami! Hrabro in junaško, kakršen v resnici nisi!«

Bert je mrko gledal proti sodnemu stolu. To o nejunaštvu seveda ni držalo. Iz nenavadnih razlogov pa se ni mogel odreči spodobnemu obnašanju in glasu ni mogel ugovarjati.

Ta se je znova razgovoril, kot da ne bi povedal že dovolj: »Ker za velikim vedno stoji majhno, je postalo nevarno. Takrat si se poskušal z neuničljivo barvo prebarvati  - od znotraj! Prepleskati tisto majhnost. A barva je pomembna. Gre za usklajenost odtenkov – česar se praktično ne da doseči. Morje je ravno tako modro kot nebo, Bert! Toda modra sta v tem, da sta različna. Na odru lahko blestiš kot ljubimec, morilec, sodnik ali papež – življenja s pravimi sabljami in noži ti ne bo uspelo prelisičiti!« glas je pokimal, s poudarkom na premoru in prekrižal roke na prsih. Bert je vedel, da so besede zadele v resnico in čutil, da mu je le-ta nekako odvzeta. Vendar mu lažje ni bilo. Daleč od tega. Hujše!

Pa še nadaljevalo se je:

»Če bi uporabljal izključno talent, bi bilo še vedno nekaj – tvojega. Pa nisi! In ker vrhunski dosežki zahtevajo vso moč, si jo prisiljen jemati junakom z odra. Tvegano, ker na sensci blesti največja nevarnost najboljšega – dejstvo, da nima več od kod jemati! Gora je narejena! Vendar nikoli na trdnih tleh. Je spodkopana in se spreminja. Nevarna celo za druge. Če si zgoraj ali spodaj! Ti pa sei, hvalabogu, zgoraj – z vsem vred! In pričakuješ, da bo bog ganjen!« Bert dvojka je nepričakovano povzdignil glas. »Ko prevečkrat igraš Boga, se ti lahko zgodi, da boš med najbolj resnim prizorom vprašal publiko: Ali ste letos že bili na boljšem sejmu? Ko te bodo potem lažno hvalili, boš kratko malo lagal, da se zahvaljuješ …« Glas je zavzdihnil.

»Vsi črpamo iz poklicnega znanja – in vsi igramo, dragi Bert. Vendar moramo vse življenje iskati tistega, ki nas je postavil v to držo. Gorje njemu, si mislimo. Ko pa vse pošteno preiščemo, se najdemo. Potem lahko oprezamo za pastmi, ki nas učijo – da ni smeha brez greha! Da pa je opevana usklajenost med njima nemogoča.« je sklenil glas in končno umolknil ...

»Gospod Bert! Štel bom od deset do ena in vi se boste zbudili … Deset, devet, osem, sedem …«

Bert je odprl oči in nad seboj zagledal terapevta. Ta se je nasmehnil in pripomnil:

Danes sva naredila ogromno, gospod Bert. Razkrila sva vašo največjo skrivnost! Kar je imelo za posledico, da ste pošteno obračunali z vašim drugim jazom. Dobesedno ste pometli tudi s stranskimi učinki zvezdništva … To je velik korak za izboljšanje vašega življenja.«

»Presojo o tem prepuščam vam …« je Bert malce nezaupljivo poškilil proti terapevtu. »Bomo videli, kakšni bodo učinki tega pucanja. Mogoče pa sem samo igral.« je previdno dodal. »Čutim, da sem vznemirjen, kot po dobro odigrani vlogi … Sicer pa upam, da sem za svoj ego poskrbel s humorjem! Ker si nameravam v kratkem kupiti goro, ha, ha!« se je kratko zasmejal svoji šali. Ta gora se mu je zdela znana, sumil je, zakaj. Potem se je zresnil in pogledal terapevta. Ta ga je molče opazoval izza temnih očal, potem pa pripomnil:

»V hipnozi ne morete igrati – hipnoze, gospod Bert.«

»Vem, vem,« je počasi dejal Bert. »Ampak kaj če gre pri meni za nekakšno iznajdljivost razuma? … No, kakorkoli že, danes nisem pripravljen na analizo! Moj odgovor je ne, kakršnokoli je vprašanje …« Še enkrat se je sumljivo nasmehnil, kar je kazalo na novo vrsto strahov …

»Kdaj naj se oglasim?« je vprašal.

»Da vidim, mhm,  naslednji teden ob isti uri, če vam je prav.«

»Dobro,« je kratko rekel Bert, plačal in se poslovil.

Takoj, ko so se vrata zaprla, je Bertov terapevt vzel v roke notes za naročanje. Zadnje ime je prečrtal. Vedel je, da tega pacienta ne bo več. Potem je iz predala potegnil zvezek z usnjenimi platnicami. Odprl ga je, listal po njem, ogledujoč si nalepljene fotografije. Pri eni se je ustavil, ker ni imela vpisanega datuma. Napisal ga je. 11. 01.. Zvezek je skrbno pospravil nazaj v predal in ga zaklenil. Oblekel je črn plašč, si nadel temnejša očala za noč in se odpravil ven.

Zunaj je snežilo. Noč je bila bela, mrzla in nevarna.

Drselo je in škripalo. Bert si je zavihal ovratnik in zagazil v suh sneg. Stopinje so se mu lepile na čevlje, kar je povzročalo nekoliko okorno hojo. Njega to ni motilo, ker ga je prevzela moč duševnega dogajanja. Sodeč po svojem razrahljanem počutju je ugibal, kaj neki je nocoj razkril. O Brini? Hm, verjetno. O gledališču? Nedvomno … Ampak tega o skrivnosti ne more verjeti! Da je bleknil o tistem?! …  Ma ne! Ne, ne. Menda ne! Eh, malo verjetno … Uf, rajši o čem drugem ,za božjo voljo! Zagotovo, no, skoraj zagotovo je bilo kaj drugega! Kaj? Tega je kar nekaj … Terapevt misli, da je ta skrivnost največja … No, naj on kar misli … Kaj, naj kar misli? Pa on vse ve! … Uh, če tole ni pekel … Ne bo ga več videl, to je sigurno …  Zakaj neki je sploh rabil takšne muke? …  Še sreča, da te vglavogledače zavezuje kodeks, no! To pa je tolažba … Adijo lahkotno počutje!

Začelo je naletavati. Bert si je nadel rokavice in zavihal ovratnik plašča pod brado. Hodil je in razmišljal še korak naprej:

»Sploh pa, kam gredo te skrivnosti, ko so sproščene? Nekje že morajo biti … Nekaj iz njih mora nastati … biti. Mogoče se spremenijo v senco, ki se nas dotika … In se nas bo vedno – to je gotovo. Če bo le svetloba. Potem so tu! Le da so spremenjene v sence … Oslabljene za izgovorjene besede. Če bi jih razkril na odru, pred vsemi … Bi potem izginile? Ne! Samo spremenile bi se v besede in v sence vseh, ki so jih slišali … Besede in sence. Podvojile bi se! Eh, no! Klinc pa takšna terapija, ki me zalezuje, naravnost iz glave! In proti temu ne morem nič … Groza! Kaj zdaj? To, da bom definitivno končal s tem sranjem … Dokler pavu ne odpade rep … » je Bert zaključil pogovor z dušo. Njegov obraz je postajal resen, kot narava, ki ga je obdajala.

Skozi dozorelo odločitev je za seboj zaslišal korake v snegu. S snežnimi podplati vred. Najprej oddaljene, potem vse bližje. Ustavil je noge in misli ter prisluhnil. Premaknil se je, koraki tudi. Ustavil se je. Tudi oni. Zazdelo se mu je znano … Bert je nadaljeval pot odločen, da bo danes razkril zasledovalca.

»Že videno,« si je rekel.

Pa se je motil.

Dva različna časa v istem trenutku

Zgodba iz zbirke Le-bdenje