VSEVIDNA MAGIČNA KROGLA

AGALMA VSEVIDNEGA

Šiljenje krize vrednot

Nelagodje, ki ga tisti, ki smo seznanjeni z novo socialno zakonodajo občutimo, še zdaleč ni bežno, nasprotno, podprto je z neprijetnim, s tesnobnim občutkom, saj  temelji zakona utelešajo preventivo  za preprečevanje izrabljanja sistema in ne kot bi bilo razumsko sklepati iz samega imena zakona - preprečevanje siromaštva. A partikularno potezo glede podlage za socialne reforme je postavil že zakon iz leta 2007, tiste, ki pa so vpete v novega, nas nedvoumno nagibajo k misli, da ne gre za posodobitev socialne države ampak za vpletanje socialnih pravic v delovni trg, čemur se Slovenija kot država članica EU sicer ne more izogniti, čeprav je jasno, da pri tem sploh ne gre za modernizacijo socialnega modela. Res je,omejevanju socialnih pravic smo se zavezali z lizbonsko pogodbo, ki opredeljuje evropsko strateško politiko, v smislu stabilnosti in konkurenčnosti gospodarstva. Res je tudi, da  neokapitalizmu,  v svetu prevladujoči doktrini in definiranemu  kot ekonomija elit,  bistvo  določa globalizacija, ki temelji na soodvisnosti, transnacionalnih družbah in korporacijah, ker pa se tudi Slovenija nagiba h korporativističnemu modelu socialne države, je moč sklepati, da redistribucije bogastva v državi ni moč pričakovati, splošne blaginje  tudi ne,  to bo še naprej krmarila samooklicana elita. Elitistično okolje se je v Sloveniji redilo že v času tranzicije, ko je nič hudega sluteči slovenski narod, razklan na levo in desno razpravljal o teorijah različnih zarot, zdaj ta ista elita, v histeričnem času vsesplošne krize, pod okriljem lastne ne-moči  sega tudi v pravice socialno ogroženih. Pri tem gre glede ambicij nove socialne zakonodaje za posebno obliko lažnosti: ena stran vprašanja kaže na skrb za pravično razdelitev socialne pomoči, na drugi strani istega vprašanja pa so izražene radikalne odločbe in določila, ki (potencialne) prejemnike z izčrpnim preverjanjem stigmatizirajo in kriminalizirajo, s ciljem, da le-ti pomoči ne dobijo. Tako se nam tukaj utrne odgovor na povsem drugačni ravni, na tisti, ki vedno pluje proti svojemu prvemu odkritju: v tem primeru k zgoraj omenjenemu nelagodju. Kajti, iz novih reform socialne zakonodaje je zavelo po nadzoru, kot učinkoviti vsebinski substanci, nadzoru kot (iz totalitarnih praks preverjeni) bleščeči rešitvi, intenci  tistih, ki so zakon oblikovali in realizirali. Sicer drži, da zakonski okvirji nikoli ne zadoščajo za zadovoljitev zahtev družbe, a socialni zakon bi vendarle moral presegati zahrbtna naključja, in moral bi odsevati tisto refleksijo, ki bi zrcalila človečnost, le-ta bi morala  zaljšati  ljudi, ki so ta zakon ustvarjali. Toda  tisti, ki na socialnih zarezah šilijo krizo vrednot, zadrege takorekoč ne poznajo.

Ne rabimo oklevati ob razmišljanju o socialni ogroženosti, saj je pojem samoopredeljujoč in nadvse aktualen, s sprejetjem novega socialnega zakona še bolj, saj je ta prinesel in konsolidiral tudi vrsto moralno spornih določil in tako samodejno pomaknil na rob nove družbene skupine, čeprav v Sloveniji pod pragom revščine živi že zdaj približno 13%  prebivalstva. Z obzirom na strateške cilje zaposlovalne politike, ki določa večjo fleksibilnost  odpuščanja, bo ta izgon na družbeni rob le še številčnejši in bremena marginalizacije bodo padla na pleča ljudi tudi iz drugih razrednih skupin, na primer  na nove brezposelne.

Tendence mogočnosti

Z opredeljevanjem novih ranljivih skupin socialna zakonodaja izumlja prostor za človekovo duševno trpljenje in omogoča stanja, ki povzročajo posebne socialne pritiske ali socialne omejitve, ki so okarakterizirane kot psihosocialne motnje. Logično sosledje je iskati oporo v javnem zdravstvu. In bi bilo, če bi bilo preprečevanje in odpravljanje psihosocialnih motenj vključeno v osnovno zdravstveno zavarovanje. Pa je daleč od tega. Kajti topika zakonodaje o socialnem varstvu, v katero je vpeta uvedba novega javnega menedžmenta, zavarovanje izključuje, saj takšna privatizacija storitev deluje predvsem v interesu trga.

Bolonjska shema izobraževanja temelji na zamislih tržnega gospodarstva, njen cilj je, da po prečnih ulicah usposablja strokovnjake za potrebe trga, pri čemer humanitarni poklici niso izjema. Tako na novo zamišljene izobraževalne usmeritve na področju družboslovja, ki je dovolj obsežno in prožno, da  se je spremembam z lahkoto prilagodilo (čeprav izjeme ne predstavljajo niti druge smeri oz. visokošolske ustanove, med njimi tudi nekatere, ki služijo v javno dobro), usposabljajo kadre za področje socialnih okolij, ki so čedalje bolj podvržene pritiskom trga, kar pomeni, da bodo morali, denimo, zaposleni na področju psihosocialne pomoči svoje usluge tržiti, to pa predstavlja svojevrsten paradoks. Zaradi narave svojega delovanja, ki posega v osebni prostor posameznika, že zdaj ne preveč čislane panoge kot so psihoanaliza, psihoterapija ipd. bodo s trženjem storitev k nepriljubljenosti prištele še kakšno točko več.

To praktično pomeni, da bo na psihosocialnem področju še dolgo zevala praznina, nevarnost, ki jo je treba takoj razglasiti za zaskrbljujočo, saj duševna stiska, če se je ne lotimo pravočasno in celovito  povzroča počasno in mučno odtujitev, ki ima lahko usodne posledice za posameznika, pogosto tudi širše. A država je nenadarjen opazovalec, bolje rečeno, je tista, ki noče gledati, saj v celoti vzeto, pri ravnanju državnega aparata gre vedno le za delovanje praktičnega uma, ki je edini zakonodajen.  Brez prisotnosti sentimenta. Toda ta v ljudeh je.  Vselej blizu, morda prekrit ali zakrit, a ne daleč.  Še bolj kot jasen portret se čustvena plat človekove narave kaže, ko se bivanje s tokovi družbenih dogajanj spreminja na slabše, takrat posameznika, ki je ekonomsko in socialno nezaščiten ogroža še samo življenje, v smislu telesnih in mentalnih sprememb, kjer je treba izpostaviti vidik duševnega trpljenja (strah, depresija, anksioznost, žalost …), pri čemer se spol kaže kot prediktivni dejavnik, kjer ženska glede na svojo tradicionalno vlogo prej podleže stresu kot moški. Če pa je človek sočasno poražen še na drugih vitalnih področjih, se pogosto zgodi, da zapade v vsesplošno psihosocialno krizo, iz katere sam, brez strokovne pomoči ne more in ne zna najti izhoda. Od socialne politike se pričakuje, da ima za zdravje kot družbeno definiran pojem posluh in ljudem omogoči, če ne popolno psihosocialno oskrbo, vsaj v določenih segmentih, sledeč primeru dobrih praks v drugih državah EU (npr. Švedska, kjer je upravljanje s psihosocialnimi tveganji 80 odstotna). Nova reforma namesto te možnosti  ponuja le kup novih ukrepov za preprečevanje zlorab pri pridobivanju pravic do socialnih transferjev, kjer so vlagatelji v centrih za socialno delo (CSD-jih) premerjeni s strogim očesom pravice, preverjeni in obravnavani na globalni ravni ter videni in opazovani v vsevidni magični krogli. A za vsevidnost  na CSD-jih ne potrebuje čarodeja, saj jim zakonodaja omogoča obsežno mrežno bazo (ki zaradi megalomanosti  trenutno sicer ne deluje kot bi morala, a bo!), kjer o prejemniku socialnih pravic izvedo vse. Skoraj dobesedno. Toda, ker je sistem sumničav tudi do sebe, je v nove socialne reforme dodatno vpletel še načelo proste presoje, po kateri  uslužbenec v CSD-ju subjektivno razsoja o posameznikovi upravičenosti do socialne podpore. Tudi po videzu prosilca sodeč. Če to ne bo zadostovalo, so na voljo še kontrolni obiski na njegovem domu.

Kot končna paradigma, ki razume, kako težko se bo otresti travmatičnih verig, se nam razgrne nevidni svet, ki prekriva zemeljskega - agalma vsevidnega. Le da smo za vrednost objekta, v našem primeru socialnega zakona, ne le simbolno ampak tudi dobesedno verjeli, da predstavlja cilj naših želja …

Kolumna v Delu - Mnenjska stran