EU-ROPA je proza na križišču – med krajšim romanom
in daljšo novelo, med eksistencialistično vrženostjo v svet in
fantastiko, med politiko in intimo; malo nalašč gleda na vse strani,
malo se ne more odločiti, kam bi krenila in ji potem zmanjka
koncentracije. Proza na ključ in alegorija obenem; možak športno ribari –
pri tem pa mu gre močno na živce robat in malce nasilen, militanten
kolega, ena taka surovina, ki se imenuje kar Vožd – in šotori, v divjini
ga ob omenjenem sosedu vznemirjajo še sanje, v katerih se mu
prikazujejo epizode s pokojno ženo, ki so jo, Slovakinjo iz Novega Sada,
neozdravljivo inficirali tihotapci migrantov ob odvzemu ledvice, pa
imamo potem dva časa. Prvi je iz žanra rezervni deli, škoda, da se ne
pojavlja v reminiscencah, drugi žanr je mi stopamo v Evropo (in nas je
strah); ribolovni del se po spominjanju na čase nemilosti in radikalne
izgube vsega, ne samo sopotnice, izteče v končni obračun med ribičema,
pripadata pa različnima etničnima skupinama v Bosni, en celo dvema, v
maščevanju za tisto prej po presenetljivem preobratu …
V vse to je dodobra primešana refleksija, včasih
tudi didaktična, drugič bolj aforistična, drzna in vrtoglava, pomešana s
poezijo, ki to knjigo tudi zašpili in ji daje akcent in postfestum,
takorekoč …
Našemu junaku je ob ribolovu najljubša intuicija,
ki je neujemljiva in zmuzljiva, na meji ubesedljivega, in takšno je tudi
njegovo rezoniranje – hitro, vihravo, vsekakor pa zahteva zahtevnega
bralca, ki bo junaka uspel zasledovati v bliskovitih miselnih preskokih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar