V spremni besedi je dr. Andrej Rozman zapisal, da
tudi v drugi zbirki kratke proze Zuzanne G, Kraskove »smrtonosno
privlačnost zgodbam dodajo sentenčni vrhovi na koncu zgodb«. Na zadnji
platnici vzorno oblikovane knjige je trivrstičnica, zapisana v kakšnem
zunanjem pra-vzroku: »Iz preduha čudno zaudarja, dražile so me zgodbe.
Iz toka sem torej potegnila pero«. Izpis, ki se spogleduje z lepim, z
uravnovešenostjo in skladom, in ki torej sega v domen umetnost
ustvarjanja. Ena od značilnosti in tudi posebnosti tega pisanja so
naslovi, ki kažejo, kot tudi sam naslov knjige, na avtoričino veselje
nad skritimi pomeni jezika. Kot primera, naslova Raz-poka in Venec svet-ega.
Besedna in pomenska zev, ki tako nastane, se ujema z drugo značilnostjo
pisanja Zuzanne G. Kraskove. Njene zgodbe se končujejo s stavkom, rekom
ali le besedo, kjer je strnjeno ali dodan zadnji ton zadnjemu besedilu.
In o čem govorijo zgodbe? Dogajajo se tukaj in zdaj. Pripovedujejo o
odnosih, ki jih vzpostavljajo življenjske skrajnosti, kot so smrt,
norost, hudodelstvo, nesreča. Ljudje, ki te odnose gojijo so iz
različnih družbenih skupin. Liki so dovolj posplošeni, da lahko
predstavljajo vzorce. Prav splet dogodkov, ki se zgodijo na človekovi
prelomnici, iz posplošenih likov da prijeten izvleček, v obliki
domiselno izpeljanega nizanja besedil. Človeška stanja, ki so
navsezadnje glavno polje ustvarjalkine bitke, so podlaga za nizanje
blagega in prikritega posmeha našemu bivanju. Ostrina pripovedi pridobi
moč prav z muzanjem na račun človekovih odzivov v povsem določenih in
zlahka prepoznavnih okoliščinah. Poistovetenje z osebami, ki so
skrajnjega značaja je enostavnejše in tako predhodno branje postane
mamljivejše. Ves čas je navzoče pričakovanje, ki je vezano predvsem na
vsebinski razplet, ki se pa razplete tudi na slogovni ravni prav z
zadnjim stavkom oziroma besedo. To pomeni, da ima zgodba dva naslova
oziroma dva konca.
Kaj torej pomeni SencEsenc ali SENCeSENC? Prav v
združevanju vsebinskega in slogovnega razpleta je osnovna odlika pisave.
Takšna dvojnost je nakazana tudi na platnicah knjige, kjer v bralca
zreta očesa. Pisava je večinoma grajena na dvogovorih, ki jih sekajo
samogovori, opisov pa je manj in služijo, če malce pretiravam, bolj za
vezno tkivo med daljšimi in krajšimi izpovedmi nastopajočih oseb.
Večinoma mrakobno ozračje celotne knjige malce predrugačijo
ustvarjalkini domiselni slogovni vrivki in dosledna uporaba dolgih in
kratkih stavkov ali pisanje nekaterih besed v poševni pisavi.
Zuzanni Govednik Kraskovi je tako uspel tudi drugi met v svet zgodb in pripovedi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar