Nova zbirka zgodb v Sloveniji živeče Slovakinje ,
pesnice, pisateljice in slikarke, druga v letu dni, nadaljuje z risanjem
zloveščega ozračja, v katerega so ujeti povsem običajni ljudje, ki jim
enostavno včasih prekipi in si privoščijo korak onkraj, namreč onkraj
zakona, onkraj kodificiranih pravil, onkraj samonadzora. Izbruhi.
Eksplozije, pospremljene s sentenčnimi komentarji oziroma odzadnjimi
naslovi na koncu zgodb, ki pripovedovano postavijo v povsem drugačno luč
od siceršnjega tona zgodbe. Ta slogovna posebnost v pisanju Zuzanne G.
Kraskove je nekaj, kar bi bilo mogoče interpretirati na več načinov:
pisec kratkega spremnega besedila Andrej Rozman sugerira, da »smrtonosno
privlačnost« zgodb tudi zdaj dodajo sentenčni vrhovi zgodb, ki delujejo
kot paradoks, kot ponovno videnje in doživetje pripovedovanega …«
Odločiti pa se je težko, po kateri od teh poti je smiselno zaviti.
Kaj na primer - v zgodbi o brutalno maščevalnem
rejencu, ki pride in tako rekoč razsuje svojega očeta, materi kot
mimogrede nakloni prerezan vrat – lahko pomeni enigmatičen sklep, ki se
bere dobesedno takole: »Po kolenih – bo senca manjša.« ? Ali pa v zgodbi
o katoliškem duhovniku, ki mu deklica z žogo izbije iz rok sendvič, on
pa se odloči, da ji pravzaprav ne bo pomagal, ko se utaplja, kjer se
končna misel bere: »Ne med angele. Med mrliče. Da bomo ponovno vstali.«
Takih in podobnih avtoričinih domislekov ne morem pri najboljši volji
popredalčkati nikamor drugam, kot v bližino posebne ironije. Človeškemu
stanju, kakršno v zgodbah različnih protagonistov pač je, se avtorica ne
posmehuje naravnost, njihovim sfiženim eksistencialijam se skoraj
dobrodušno muza, lahko si med branjem mislimo, da jih še kako dobro
razume, a ostrina pripovedovanega se ob tem niti najmanj ne skrha. In to
je posebnost njene proze, pri brskanju tako po najbolj odvratnih
človeških izmišljijah kot po upanjih, ki se morda ne bodo nikoli
uresničila, ohranja posebno pripovedovalsko držo, njena ironija je na
prvi pogled hladna, pa vendar razkriva, da se je vsakršno trpljenje in
vsi grehi enostavno dotikajo, da se zna odzivati nanje in noče ostati le
brezdušni opazovalec. Po tej plati je njena nova zbirka zgodb še bolj
strastna kot prejšnja. Nemara pa s tem v zvezi tudi delni premik v
fokusu zgodb: zdi se, da se nekako razpirajo in nočejo fascinirati le z
osupljivimi naključji, prej učinkujejo kot posebno tkanje, ki poskuša
izrisati dokončnost, patetično rečeno slehernikovo usodo. In zato so se
usmerile k univerzalnosti in oddaljile od naključnosti. Vse se zdi tako
zares in nevarno, da je že moreče verjetno. Svet je preprosto povsem iz
tira in nikogar ni, ki bi zmogel kaj popraviti. Zgodbe Zuzanne Govednik
Kraskove o tem poročajo, suho in z vzvišenim humorjem, ki pa se noče
razvezati v krohot. To so zgodbe, ki rišejo trpko grimaso in izzvenijo v
tišino. Branje, ki si ga boste vsekakor zapomnili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar