… V knjigi je štirinajst zgodb. Sredi knjige je
pesem z naslovom »V tu-biti slon«, ki ponazarja vse tisto, kar ne more
biti navzoče v hitrem ritmu človekovega bivanja. Pred nami je počasen
slon, ki »sloni nad drevnimi stihi«. »Njegov spomin spreletava večnost«.
Zaradi njegovega zibanja »na niti absolutnega«, »ker čaka, da preživi«,
»je bog ganjen«. Mimo grede. Na koncu vsake zgodbe je risba treh
slonovih senc, na naslovnici pa temna slika slona slikarja Marka
Jakšeta.
Očitno je, da so zgodbe v zbirki Le-bdenje
razrvščene z namenom. Vsaka opisuje določen tip sodobnega človeka,
zajemajo pa iz različnih družbenih slojev. Značilno zanje je tudi
nacionalna ali geografska nezaznamovanost, saj bi se lahko zgodile
kjerkoli v današnjem svetu. Temu primerna so tudi imena oseb, ki
večinoma zvenijo mednarodno: Maks, Frenk, Bert, Sara. Liki živijo v
vsakomur, v še preveč znanih in zato banalnih okoliščinah, kjer se
znajdejo v situacijah, ko se jim dozdeva, da jih lastno življenje
ponižuje. Tudi v primerih, ko sledijo primeru dobrega, so sami poraženi.
Prav tako to ne uspe tistim, ki želijo druge pogubiti.
Poleg tega, zgodbe izražajo stanje sodobnega sveta,
ki je nepravičen in peha ljudi v nesrečo, saj zapravljajo svoje talente
zaradi napuha ali večne nepotešenosti, požrešnosti ali neugodnih
razmer. Toda avtorica obenem pravi, da je želela z zgodbami približati
tudi tiste temne kraje, ki jih raje kot ne skušamo prikriti. Če so
izjeme, se pretvarjajo, da to so, kar je pravzaprav prekletstvo človeške
rase. Zato se tudi zdi, da bi ti liki, ne glede na časovno-prostorske
okoliščine ravnali podobno, prav zaradi svojega ustroja duše. Večina
zgodb zato opisuje nekakšno strast ali silo, ki žene posameznika do meje
preizkušenj zaznavanja ali celo konkretnega obstoja. Tako so pogosto
žrtve sami sebe in verjetno je v tem njihova najbolj daljnosežna
nedoumljiva in brezizhodna tragika, ki je lastna vsem zgodbam. Ta
tragika se zaostri na zaključku, kjer so v starih poučnih pripovedih
stari moralni nauki, leži pri Kraskovi še kratka poved, ki bistveno
določi pomen zgodbe in tudi navidez netragičen konec naredi brezupno
žalosten.
V naslovni zgodbi Le-bdenje, Sara, ki se zave, da
je njeno življenje podobno lažni prevari, torej lebdenju, ne more spati
in je upodobljena takole: »V prepričanju, da bo naslednji dan obrnila
list, jo je uspaval oster vonj upanja. Življenje je pač takšno, drvi z
nami v smrt, pred tem pa nas prilepi nase«. Sarino življenje zato poteka
v eni in isti nespečnosti, mrzlici iskanja smisla, ki pa ne dopušča
poti nazaj. In na koncu ostane le-bdenje.
Prav te zaključne sintagme, ki bi jih lahko
poimenovali tudi verzi, v katerih se verjetno kaže avtoričin odnos do
poezije, namreč ne končajo zgodbe, ampak jo pustijo zevajoče odprto z
nedorečenostjo, a hkrati z natančnim poimenovanjem bistva, bolečine,
prenesejo zgodbo o posamezniku v univerzalno občutenje tragike
človekovega bivanja nasploh. Ali drugače: Ti verzi zgodbo razodenejo v
pomenu, ki ga lahko vsak bralec razume drugače, vendar aludirajo na
esencialno prvino njegove lastne narave občutenja sveta in življenja.
Trčili smo ob pomen, ki ga avtorica ustvari z lastnim poigravanjem besed. Prva zgodba nosi naslov E-sence. Avtoričina drama pa V senci esenc. Ta podatek nam pove, da Kraskova pripisuje posebno težo tistemu, kar zareže v bistvo. Zadnja zgodba z naslovom Morje ni nebo
to še dodatno pojasnjuje. Govori o vrhunskem igralcu, ki ga neke noči
zasleduje njegov lastni jaz. V medsebojnem dialogu sam sebi razkrije
skrivnosti iz otroštva, ki se jo je vse življenje sramoval. Zave se, da
je pri terapevtu. Ko zapusti ambulanto, se sprašuje, kam gredo te
skrivnosti, ki so sproščene. Mogoče se spremenijo v senco, ki se nas
dotika – in se nas bo vedno. To je gotovo. Zatem se napoti domov,
dogodek zalezovanja pa se ponovi. Na koncu stoji poved: »Dva različna
časa v istem trenutku«.
V tej zgodbi je torej prikazan predor do
najtemnejšega kotička človeške duše, ki po razkritju zahteva utelešenje,
kar pa se uresniči kot posameznikov konec, ki ga je sam že zdavnaj
predvidel v svoji duši. In šele zdaj lahko gane boga. Kajti po besedah
Kraskove nas tragika ne ubije, ampak kaos iz nje.
Zgodbe Zuzanne Govednik Kraskove v zbirki Le-bdenje
pripovedujejo o pretresljivih človeških usodah, v izbrušenem slogu
natančnih pomenov, ki ga je vajeno le pesniško pero.
Ni komentarjev:
Objavite komentar