20. jan. 2012

Lugovo kopje

V romanu Lugovo kopje je razmišljanje Zuzanne G. Kraskove povedano nekoliko drugače kot smo bili vajeni v njenih prejšnjih delih. Na novo izviren, predrugačeno avtohton način se posveča eksistencialnim vprašanjem smisla in obstoja. Skozi tragikomične dogodke, ki se z nenadzorovano hitrostjo zgrinjajo na pleča posameznika in so praviloma usodni, nam tudi v tem romanu izrisuje ujetost, strahove, pogum, up in brezup, navsezadnje pa ravnodušje in vdanost v neusmiljenost eksistence pa vendar skozi boj zoper lastno premaganost, ki ovrednoti in osmisli njegovo sledeče življenje. Avtorica nam skozi niz absurdnih, vendar neizbežnih zapletov, na refleksivno oster, a neobičajno senzibilen način ponuja doživljajski svet junakov skozi neprestana razvrednotenja, nasledke le-teh pa prisodi – oziroma bolj dokumentira, kot opozori na trajne posledice, ki neizogibno zaznamujejo sleherno človekovo bivanje.

Tudi tukaj se bo, kot v njenih prejšnjih delih, z bralcem spogledovala alegorija, toda v tem romanu bo dosegla drugačen, morda tudi povsem nepredvidljiv učinek, kajti prispodobe so drugače žive in tako strah zbujajoče, da sklepni stavek na platnici – Ni smisel življenja izničiti zlo-čin, ampak ga držati pod nadzorom – vzbudi upanje v novo presojo o še tako zaničevanja vrednem dejanju in še tako verodostojni obsodbi.

Roman Lugovo kopje je klasično delo, pretresljiva saga o neobičajnih izkušnjah povsem običajnih ljudi, napisan v sodobnem in dovršenem slogu.

Dr. Andrej Rozman (uvodna beseda)

--

Keltsko izročilo pravi, da je Lug (Lugh), bog sonca, ki je bil poleg mnogih darov tudi bog bojevanja, s pomočjo kopja rešil kraljestvo boginje Danann pred mračnim ljudstvom iz podzemlja. Ognjeno kopje, ki je povzročalo smrtne rane, ni nikoli zgrešilo. V rokah številnih junakov se je množilo, mnogokrat pa usmrtilo tudi svojega nosilca ali tiste, ki so ga obdajali. Včasih je junaka ubila celo kaplja krvi, ki je kanila iz osti ognjenega kopja.

Izročilo priča o kaznovanju. In zločinu. Zločin, ki kot strašljiv odmev bedi nad človekovim bivanjem že od njegovih začetkov, je v tesnem razmerju z njegovim razvojem. Spogleduje se s psihološko strukturo slehernika in je z njim nenehno v stiku, kajti zločin razume ogorčenje, sovraštvo, krivico in maščevanje. Je vseh oblik in vseh barv; zločin nad naravo, zločin nad hrano, poklic kot zločin, masovni zločin, totalitarni zločin, zločin iz sovraštva, zločin zaradi krivice, prisilni zločin, zločin nad zločinom zločin zaradi zločina. Nakar mu sledi obupno iskanje načina, kako prikriti, kako priznati, predvsem pa, kako opravičiti, ker zločin nikoli ni nepričakovan, je v stalni povezavi s psihičnimi procesi, je nevidna nit, ki povezuje in okupira svet. Ta planet pa je rodoviten kraj zločina, zakaj njegov namen je trdoživ, njegovi odtisi globoki, njegovo občutje neizmerno. Ne da se ga prerasti. Ne da se ga ubiti. Sleherna misel na zločin vedno znova predrami, umaže zavedanje in vsakič bolj izmaliči človekov pogled. Ne da se mu uiti. Ne da se ga ujeti. Zločin je na varnem. Zločin je v glavi …

Zuzanna G. Kraskova


Recenzije:





Knjigo je moč kupiti v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko jo tudi naročite pri založbi Scriptio.