BITI SVOBODEN ali PUSTITI BITI
Osnovna človekova težnja je biti
svoboden. V zaporu pa postane ta tendenca le miselni vzorec, saj je zapor
ustanova, ki zajema vse življenjske vidike, se pravi, sleherno delovanje in
hotenje posameznika se dogaja na enem, prostorsko omejenem kraju, ki je varovan
in nadzorovan. To pa je v nasprotju s človekovo naravo. Zato ni ravno
presenetljivo, da zapor ljudi spremeni le redkokdaj na bolje. Slehernik, ki se
je tam znašel pa se poleg bivalnega in gibalnega omejevanja nenehno sooča še s
svojo vestjo. Hoče-noče. In mora, saj ga na kaznivo delanje spominja, če ne kaj
drugega, že sama ustanova. Spopadati se z odgovornostjo do krivde same je
za vsakogar že samo po sebi težko, sprejeti obsodbo, se pravi neke vrste poraz,
je še težje. Sodobna družba tveganja pa se naslanja na tisti del človekove
narave, ki rad zmaguje. Pogosto za vsako ceno. V današnji postmoderni družbi je
že za dostojen obstoj potreben izjemen napor in veliko spretnosti, tisti
posameznik, ki teh spretnosti ne poseduje, se kaj hitro znajde na strani
poražencev. Zmagovalci, poraženci, individualizacija, tekmovalnost, to so
termini, s katerimi se med drugim, v današnjem žargonu opredeljuje
ne-sposobnost slehernika. Torej imeti posebno pravico biti kriv – mišljeno iz
fenomenološkega vidika, se niti ne sliši tako abstraktno. Le da je krivdo
potrebno znati zdržati, bi rekel marsikateri obsojenec, ki običajno pred
odpustom z vzdihom olajšanja pogleduje v nebo, medtem ko ga spreletava prijeten
občutek, da se bo kmalu znašel na oblaku. Ali pa v njem. V meglenem oblaku
predstav o tem, kje se bo nastanil potem, ko za njim zaloputnejo železna vrata
vzgojne ustanove, ki mu je, kakorkoli obrne, nudila bivališče. Sicer z
dvignjenim kazalcem pa vendar streho.
Ni malo tistih obsojencev, ki
postanejo po odpustu praktično brezdomci. Za to je kar nekaj razlogov:
nefunkcionalne ali razbite družine, brezposelnost kot posledica gospodarske
krize itn- Najhujši problem pa prestavlja socialno okolje, v katero se bivši
obsojenec ne more vrniti zaradi stigmatizacije. Ta vzrok je najbolj žalosten,
najmanj razumljiv in vsekakor strah zbujajoči, saj je kriminaliteta sestavni
del vsake družbe. Ta vzor je eden poglavitnih razlogov za odtujenost in
skrajnje otežujoč resocializacijo oseb po prestani kazni zapora.
Sicer za nastanitev bivših obsojencev imajo javno pooblastilo centri za
socialno delo (CSD), vendar mnogi obsojenci jim služenje kazni, raje kot ne,
zamolčijo, saj bi tako izgubili socialno podporo. Zato morajo pristojnemu
CSD-ju iz istega razloga prikriti tudi odpust. Z zatajitvijo tvegajo in s raje
obsodijo na brezdomstvo, mnogokrat na prikrito, ki je dandanes zaskrbljujoče
naraščajoč problem.
Tisti bivši obsojenci, ki ničesar
ne prikrivajo in bi pomoč radi sprejeli pa je ne morejo, ker sodelovanje med
zavodi za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) in CSD-ji ne poteka ravno usklajeno.
Pogost primer neusklajenosti je pri predčasnih ali pogojnih odpustih. Takrat se
obsojenca pospešeno pripravlja na življenje zunaj iz drugih, najpogosteje
psihosocialnih vidikov. Delavci v zavodu sicer obsojencu pomagajo tudi pri
iskanju nastanitve, a zgolj informativno, kar v največ primerih ne obrodi
pozitivnih rezultatov. Torej imajo pri nastanitvi bivših zapornikov v rokah
škarje in platno CSD-ji, ki obsojencem naredijo slabo uslugo, če dogovore
opravijo po telefonu, kar ni redko. Če se po vsem tako radi zgledujemo po
razvitih državah EU, bi bilo fino, če bi se tudi glede dela socialnih mrež,
kajti socialnega delavca, denimo v sosednji Avstriji ali Nemčiji, ne boste
pogosto našli v pisarni, ampak na terenu, kjer bo pomagal uporabniku njegovih
uslug reševati probleme, v našem primeru, nudil bo postpenalno pomoč pri
iskanju nastanitve.
Brezdomstvo kot oblika socialne
izključenosti je značilnost urbanega okolja, ki se širi in stalno narašča. V
nasprotju z naravo: raziskave, na primer, razkrivajo zaskrbljujoč podatek,
da domačemu vrabcu grozi izumrtje. Če malce pomislimo, ta selektivnost
niti ni presenetljiva, saj se z izginjanjem rastlinja v mestih življenjski
prostor vrabca krči, pa še, on ni ptica selivka, da bi lahko odletel stran,
morda v kak prijaznejši svet. Mogoče pa po svoje varuje rodno grudo. Kdo bi
vedel …
Tako kot mestne ptice so tudi
brezdomci na barikadah, čedalje bolj in čedalje v večjem številu. Z napovedanim
poglabljanjem gospodarske recesije se bo število še višalo, tudi zaradi težav z
nastanitvijo oseb po prestani zaporni kazni.
Znameniti pesnik, Gregor Strniša je nekoč dejal, da je revščina častna. To drži, vendar le v primeru, če nisi vsak dan prisiljen prositi za skorjo kruha. Kajti nekega dne ti zmanjka poguma in v tem primeru si tudi ob svobodo.
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar