VEČNA LJUBIMCA ALI VAMPIRSKA LJUBEZEN

VEČNA LJUBIMCA ALI VAMPIRSKA LJUBEZEN

 

Ko je neodvisni ameriški režiser Jim Jarmusch pisal scenarij za apokaliptični film Večna ljubimca in ga potem posnel, je imel v mislih dejstvo, da ko se bo svet končal, bo zadnja preživela le ljubezen. Razrasla se bo nad razpadajočim se svetom v vsej svoji temačnosti in skrivnostnosti, svojo veličastnost pa bo lahko prenesla v večnost …  Na namišljeni ravni, na mentalni to metamorfozo lahko označimo kot vampirsko ljubezensko zgodbo, kjer boleče erotično in krvavo - tudi če v preneseni obliki, le tako lahko preživi. Vampirska ljubezen švedskega režiserja Tomasa Alfredsona je še en luciden vampirski film o večnosti ljubezni, le da je on dodal še eno raven – odziv na povsem človeški strah pred Neznanim. Oba filma, že glede na žanr, ohranjata arhetip nesmrtnosti in mogočnost mita. Če torej želi človek ljubiti večno, se bo moral vampirizirati, živeti ponoči in se hraniti s človeško krvjo. Rečeno drugače, ljubezen po verovanju nima cene, saj naj bi bila neprecenljiva – ne da se je izmeriti, pretehtati, odtehtati … Vendar tudi zadržati ne. Zato jo lahko umestimo v mit. To se da zlahka dojeti, težo problema pa ima vprašanje, od kod pride, zakaj in kako ljubezen nenadoma nastane … In ravno tako nenadoma izgine …

Puščice hrepenenja

Pri dojetju si lahko pomagamo z nevrološkimi procesi, ki povzročajo zaljubljenost/ljubezen, pozneje pa trpljenje, da se bomo v bodoče znali vsaj do neke mere izognili mučni srčni bolečini, ki nepreklicno sledi, če/ko bomo zapuščeni, mi pa bomo še naprej hrepeneli po duši in telesu ljubljenega. Z razumevanjem vsaj preventivno ublažimo ta neusmiljeni strmoglav, saj je zelo pomembno tudi, kako pademo, kajti strmoglaviti ne smemo na vitalno stran, drugače bomo ostali ohromljeni. 

Biološka antropologinja Helen Fisher je z magnetno resonanco slikala in skenirala srečno in nesrečno zaljubljene ljudi in znanstveno utemeljila intenzivne kemične spremembe v delovanju možganov v obdobju zaljubljenosti in  ljubezni. Pri zaljubljenosti so aktivni predvsem možganski predeli, ki so aktivni tudi pri zasvojenosti oz. odvisnosti; obsedenost z ljubljeno osebo je enaka tisti, ki jo imajo odvisni in zasvojeni s psihoaktivnimi snovmi. Zato se je iz nesrečne zaljubljenosti/ljubezni zelo težko izvleči. Ljubezen vsebuje vrsto različnih čustev in je le ena od treh možganskih povezav, ki so tesno povezane z reprodukcijo in odnosom do drugih. Povezave nastopijo  v treh korakih; prva je spolna sla (povezana z reprodukcijo), druga je romantično stanje vznesenosti (ko pozabimo na druge in se fokusiramo le na eno osebo), tretji možganski sistem pa je navezanost na partnerja (občutek miru in varnosti, občutimo ga z nekom, ki ga dobro poznamo, kar naj bi bil predpogoj za uspešno vzgojo zdravih potomcev). Prvi simptomi zaljubljenosti nam sporočijo dramatično spremembo v naši zavesti; oseba, v katero smo zaljubljeni, postane središče našega sveta. Vse, kar zaljubljeni dobi od svoje ljubezni, se mu zdi dragoceno, ima zanj poseben pomen. Zapomni si sleherno stvar o tej osebi in  v glavi  sestavlja  svojo zgodbo, čeprav se zaveda, da ni resnična, iluzijo počasi in jo ohranja živo. Tukaj je potrebno omeniti simptom obsesivne meditacije; zaljubljeni ne more prenehati misliti na osebo, v katero je zaljubljen, teh misli preprosto ne more spraviti iz glave. Miselno in somatsko se v njem prelivajo intenzivna čustva in ko vidi osebo, ki je središče njegovega sveta, začuti plamen v srcu ali metuljčke v trebuhu, drgetanje kože, mehka kolena, celo omotico. Takrat ima ogromno energije in njegovo razpoloženje močno niha; vesel je, žalosten, ljubosumen, bedi vso noč, ne more jesti ipd. Torej lahko sklenemo – romantična ljubezen pomeni nenehno željo. Kajti zaljubljeni neprestano išče dokaze, ali ga tisti drugi ljubi, ga pozorno opazuje, prebira skrivna sporočila, ki mu jih ljubljeni nevede s svojim vedenjem pošilja, proučuje ga do najmanjše podrobnosti, vse iz razloga potrditve svoje ljubezni. Četudi vse priča o tem, da mu ljubezen ne bo vrnjena, še vedno upa. Za vso ljubezensko magijo pa je kriva kemija, ki je v času zaljubljenosti v naših možganih posebno aktivna; in sicer gre za povečan dopamin (eden od hormonov, ki vplivajo na naše razpoloženje), ki našo pozornost usmeri na partnerja in skupaj  s serotoninom ustvarja metuljčke v trebuhu. Torej je dopamin glavni napoj, ki nas motivira, da se katapultiramo proti cilju. Ljubezenska ekstatičnost, povečana energija, izguba apetita, razbijanje srca, živčnost ... so stanja, povezana z norepinefrinom, ki pa nastane iz dopamina. Ta kemična snov je povezana tudi s povečano sposobnostjo pomnjenja, zato se zaljubljeni zelo dobro spominja vseh podrobnosti o svojem najdražjem. Vse te lastnosti pa povzročajo pomanjkanje serotonina, ki ga na primer primanjkuje ljudem z obsesivno-kompulzivno motnjo in lahko pri zaljubljenih povzroči obsesivna stanja. Različne ravni ljubezni aktivirajo različne predele možganov in poznajo svoje kemične eksplozije. Če povzamemo po darwinovsko; ljubezenska ekstatičnost je tukaj zato, da človek najde svojega partnerja, se nanj naveže in z njim vzgoji potomce. Narava je namreč zelo konservativna, če nekaj dobro oblikuje, to obdrži – in zaljubljenost/ljubezen ji očitno ustrezata do mere, da ju je treba ohraniti.

 

Čustva v kozmični a-simetriji

V nekoga se zaljubimo zato, ker je za nas uganka. Sprogramirani smo tako, da vse, kar je skrivnostno in drugačno, nas vznemirja, kar je spet povezano s povečano ravnjo dopamina, ki je hrana za romanco. Všeč so nam tisti, ki so nam podobni, ki imajo podoben smisel za humor, podobna načela, vrednote ipd. Prej se zaljubimo v osebe s simetričnimi obrazi in telesi, to je lastnost, ki smo jo posvojili iz živalskega sveta. In od naših prednikov iz prazgodovine, teorija o njih pravi, da so imeli moški običajno več ženske in tudi te so imele več moških, monogamnost torej ni ravno naravno stanje, pa vendar je zvestoba tesno povezana s srečnim ljubezenskim odnosom. Teorija sicer uči, da moški varajo pogosteje od žensk, vendar se tukaj poraja pomenljivo vprašanje; s katerimi ženskami torej naj bi ti moški spali …

Ravno toliko kot kemija v možganskih procesih je za izbor partnerja pomembna tudi naša lastna zgodovina; kako smo preživeli otroštvo, kakšne starše smo imeli, kakšno je bilo njuno razmerje, kakšna je bila njuna ljubezen. Govorim o ljubezenskem zemljevidu, ki je globoko skrit  v naši podzavesti, ki oblikuje naš ljubezenski okus in vse naše intimne odnose. Zato se velikokrat zgodi, da izberemo partnerja, ki je zelo podoben enemu izmed naših staršev, s katerim nimamo razrešenih odnosov; izberemo ga zato, da bi lahko problem rešili, ker ga ni bilo mogoče rešiti s staršem. Pogosto izberemo tudi partnerja, ki je v preteklosti doživel podobno travmo kot mi sami, saj smo z njim na isti emotivni stopnji. Nekatere teorije učijo, da izberemo partnerja s takšnimi lastnostmi, ki jih sami ne posedujemo, bi jih pa želeli imeti. Skratka, zaljubljenost je zelo zapleteno in naporno dogajanje, ki človeka lahko povsem izčrpa, zato smo ustvarjeni tako, da se  kemični procesi v možganih kmalu uravnajo in zaljubljenost preide v stabilnejšo in mirnejšo obliko.

Živimo v nepopolnem svetu, kjer se kemija vedno ne izide ali obratno; živimo v idealnih naravnih razmerah in če kemični procesi niso ustrezali našim zahtevam, pomeni, da se bomo še nagarali, preden dosežemo notranjo harmonijo. Pomeni, da smo se pri izbiri partnerja ušteli. Tako kot srečna tudi nesrečna ljubezen ima svoja čustva oz. faze: žalost, jezo, maščevanje, obup. Ko pa se zapuščeni čedalje bolj sooča z resničnim, bolečim stanjem, ga odznotraj doleti sovraštvo. Pregovor pravi, da sta ljubezen in sovraštvo roga na isti kozi, torej naši – ta-isti možgani, ki so proizvedli  ljubezenska čustva, nam z lahkoto vbrizgajo tudi sovražna. Na odgovor znova naletimo pri Darwinu, ki je ugotovil, da je v živalskem svetu obdobje ljubezni istočasno tudi sezona boja; samci se v času parjenja borijo s tekmeci, skoraj hkrati pa morajo osvajati samice, ker dobro vedo, da so samice relativno kratek čas pripravljene na ritual parjenja. Iz te teorije lahko razberemo, da so zato čustva privlačnosti in sovraštva v naših možganih tako tesno povezana. Gledano iz vidika evolucije, človek ni žival, ki bi bila ustvarjena za srečo, ampak za nadaljevanje svoje vrste. Srečo, bolje rečeno, zadovoljno življenje najdemo lahko le sami in le od nas samih je odvisno, kakšno razmerje si bomo ustvarili z drugim človekom. Graditi odnos je neuravnoteženo delo, saj vedno ne moremo predvideti niti lastnega niti odziva drugega.  

O iskrenosti v ljubezni in veličastnosti spopadov

Da bi se izognili  čustvenim mukam, se moramo naučiti dobro presojati, kar zadeva zunanje, vendar tudi notranje vtise. Najbolj ugoden čas za opažanja osebnostnih lastnosti našega objekta ljubezni je na začetku. Še pred tem pa mora biti naše dojemanje sveta realno, ravno tako naše ambicije in hotenja, zakaj ko se bo v nas razvnela kemija, bo za skrb o realnem prepozno. Želje bi morale biti v sorazmerju z našimi (z)možnostmi in načeli. In naj bodo iskrene. Če bomo iskreni, preden se pogreznemo v kemični kotel romantičnih čustev, nas bo težje doletela strahotnost ljubosumja, ki bo v nasprotnem primeru neizogibna. Latinski pregovor pravi, da iskrenost običajno pripelje do propada, vendar ne v primeru, če je ne zamešamo z neposrednostjo in če smo iskreni na pravih mestih s pravimi ljudmi in ob pravem času. Iskrenost je predanost. Je vrlina, a v izdatni meri se pojavi le takrat, ko smo do ušes zaljubljeni, ko se nam zdi, da smo (skoraj) popolni in takrat nas z oblaka samoljubja običajno odnese v tisto smer, ki z iskrenostjo nima nikakršne zveze. Poglejmo; ker smo prepričani, da je naš ljubljeni ravno tako popoln kot mi sami, se razgovorimo o temah, za katere vemo, da niso ugodne, a ker smo prepričani v svojo popolnost, torej potem imamo prav, sproščeno komentiramo, na primer ona o tem, da kako sta njegova starša sicer na momente v redu, a sta na smrt dolgočasna in, roko na srce, mentalno sta obtičala v pred-prejšnjem stoletju; ali on o tem, da se mu je ona, ko sta se prvič srečala, na prvi pogled zdela dosti manj privlačna kot denimo njegova bivša, ampak ko je pogledal širše, si je rekel – poglej ti, kakšen je to biser. In pozneje, ko razmerje najbolj pogosto ravno zaradi neustrezne komunikacije omahuje, se takšni dialogi nadaljujejo, iskrijo, stopnjuje se prikrito rivalstvo, na primer ona bo s sarkastičnim nasmehom komentirala, da se točno vidi, kako mu je zoprno, ker ima ona, zaradi logičnega sklepanja vedno prav in da je to prav bedno videti, on pa bo zdaj že povsem brez zadržkov izustil, da je ona sicer res izdala tisto knjigo, a to ne spremeni njegovega mnenja (pa ni edini), da je ona totalno brez talenta, sorry. In tako dalje. To so, milo rečeno, narkoze z gumijevko, ki sicer ne onesvestijo, dosežejo pa nekaj večjega, zloveščega, človeka ob omotici doleti še spoznanje, da je to razmerje bila le ena zahrbtna pot. Po takšni komunikaciji, ki je bila oropana vseh potrebnih miselnih gibov, se bo zelo težko spraviti nazaj na konja. Z verbalnim orožjem se pritepe še strah k tistemu, ki je čustveno manj zrel. No, in ta se bo ujel v zahrbtno past vzrokov in posledic zapuščenosti … V past, ki spominja na granato, a izdelovalci granat morajo biti izjemno natančni pri svojem delu, sicer se mimogrede razstrelijo. Tako (do sebe) rahločutni in natančni moramo biti tudi mi, ko smo/ali bomo zapuščeni. Sami pri prebolevanju.

Čeprav je vse v razmerju enako mrtvo, še vedno pogledujemo po možnostih, po ličinki možnosti, iščemo glazuro, z instrumenti, ki jih najbolje opiše pesnikova beseda. Pesnik v kemičnem viharju ljubezenske omame natančno opiše občutek dojetja; da je čustveno doživljanje vedno večje, kot se sprva dozdeva, da se sence rahločutnosti razlijejo, ranjena pokončnost in strnjen okus tesnobe s padajočo zvezdo zdrsneta v odgovor – čakajočega nikoli ni … Zato je poezija nesmrtna.

Da bi nesmrtna postala tudi ljubezen, potrebuje posebne okoliščine; bo večna le, če bo človek postal vampir in se bo preživljal s krvjo drugega … To bo hkrati tudi zadostna kazen za človekovo prevzetnost, za težnjo k nesmrtnosti. Dobro potem, s tole planetarno zavestjo bomo počakali do konca življenja, potem pa bomo nesmrtno umrli …

Napisala