Misterij v orgazmičnem vrtincu frustracij
Prikrivanje doživljanja pri spolnosti je prikrivanje
resnice, gre za ravno takšno laganje kot na vseh drugih področjih.
Ko je Baruch Spinoza redefiniral Descartesovo stališče logičnega sklepanja
z dokazovanjem in vprašanji, med drugim o pomenu svobodne volje, da kako je ta
mogoča, če vse določa znanost, je o stališču svobodnega odločanja razmišljal v
Teoriji subjekta. To mnenje drži, kajti če na primer naš pogled, ki je v tem
primeru produkt oziroma objekt, izpade iz našega organa vida, očesa, je subjekt
točka, kjer/od koder objekt gleda, in mu subjekt lahko vzame videnje vsakič, ko
gleda; drugače rečeno, če se kot subjekt odločimo zapreti oči, pogled-objekt
praktično izgine – v spomin, a ne vedno. Treba pa je omeniti, da ta trditev ne
velja za izvirno onkološko dejstvo, kjer velja načelo – nič subjekta. Torej,
bistvo razuma naj bi bilo zavestno spreminjati stvari, a povsem drugače je na
človekovi telesni oz. nevrološki ravni, konkretno pri nehotenih, mehaničnih
vzgibih, ki neodvisno od naših hotenj usmerjajo delovanje telesnih funkcij. Med
te sodi tudi orgazem.
Skrivnost obdobja prazne lune
Pred orgazmom, ki se ga nameravam v nadaljevanju nekoliko dotakniti, je
treba omeniti skrivno poslanstvo prazne lune. V starih kulturah, ko so ljudje
verjeli, da so bolj povezani z naravo, naj bi imele vse ženske menstrualni
ciklus v istem času, ta dogodek poznamo pod imenom – ženski misterij v obdobju
prazne lune, takrat so se zbrale v šotorih rdeče barve in tam častile svojo
ženskost in proces očiščenja.
Biološko je nemogoče regulirati naravni cikel ženske na hoteni datum (to bi
bilo, denimo, s kontracepcijsko tabletko mogoče doseči danes), a iz verovanj in
običajev veje tista nedoločljiva skrivnostnost, ki ljudi od nekdaj privlači.
Globlja kot je skrivnost, večja je radovednost, torej si lahko le predstavljamo,
kako so obred spremljali in s kakšno muko doživljali moški, ki v šotoru niso
imeli kaj iskati. In verjetno ali ravno zaradi tega je bila potrebna precejšnja
odločnost teh žensk, da so dosegle tak zgodovinski konsenz, kar lahko označimo
kot praobliko emancipacije, če seveda ni šlo za obdobje matriarhata med letoma
7000 in 3500 pr. n. št. Torej, skrivnostnost je ravno zato tako privlačna, ker
ima v ozadju močno intenco, velik koncept, s tem pa določeno vrsto prevlade.
Potemtakem je iz skrivnostnega imena rituala sklepati, da gre za določeno
nagnjenje, in sicer za agalmo; v tem primeru za (objektivno) žensko, o kateri
(subjektivni) moški verjame, da je cilj, namen njegovih želja. V širšem
kontekstu pa gre za moč spolov, za nedoumljeno težnjo sobivanja, v tem pa za
naravno potrebo po paradoksu, kolizijah, suspenzih, vendar tudi za vzajemnost,
čustveno naklonjenost in samospoštovanje. Rezultat tega so tudi čutna
doživetja, spolnost, erotika. Seks.
Povsem planetarno, nemisteriozno torej, ženski in moški spol sodita skupaj.
Lepa ženska mentalno paralizira človeka, je nekoč dejal neki moj klient, ker pa
sem ženskega spola, sem pripomnila, da morda ne gre ravno za paralizo, a tudi
ženske smo vznemirjene ob šarmantnem, uglajenem, postavnem, duhovitem moškem.
Zaradi tega paralizirajočega učinka se bodo dame pred zmenkom ali sestankom
skrbno nafrfulile, moški pa bodo na
veliko napenjali mišice …
Feministično-mačistične teorije (zarote)
Začetek vprašanja o enakosti spolov sega že v načelo različnih religij –
bog je eden za vse, pred bogom so vsi enaki itn., kasneje pa naj bi se jo
določilo v naravnem pravu in v ideji družbene pogodbe, v času ameriške in
francoske revolucije. Enakost je širša od enakopravnosti, pomeni pa, da so
ženske in moški enako prepoznavni, imajo enako moč in so enako udeleženi na
vseh področjih življenja.
Toda zakonska zagotovljenost enakosti ni jamstvo za enake formalnopravne
pravice. Zato je bil sodobni koncept enakosti spolov, ki vključuje tako
formalno (de jure) kot dejansko (de facto) enakost, prevzet v politični slovar
Organizacije združenih narodov in Evropske unije. Na tem temelji politika
enakosti spolov. To je urejeno. In ljudem bi moralo odleči. Pa jim ni, saj
njihovo zavest navdihuje klica preteklosti, vedenje o krutosti, poniževanju in neenakopravnem
družbenem položaju žensk skozi zgodovino. In čeprav je danes vprašanje spolne
enakosti sistemsko urejeno, različne politične kampanje še naprej neutrudno
bijejo bitke na področju spolne ne-enakosti, predvsem feminizem (femina –
latinsko ime za žensko), ki obsega zbirko socialnih teorij in moralnih
filozofij, pretežno motiviranih iz izkušenj žensk. Očitno jim še ni odleglo;
marksistična teorija poudarja, da je zatiranje žensk posledica razredne
neenakosti v izkoriščevalski družbi, kar načeloma velja za oba spola,
feministični politični aktivizem, če zamisel skupine ljudi s konstruktivnimi in
družbeno koristnimi predlogi sploh potrebuje imena/etiketiranja, pa se
osredotoča na pravico do splava, nasilje nad žensko, nasilje v družini –
nasilje nasploh.
Potem imamo drugi pol – moški šovinizem – formulacija, ki je v slovarjih
opredeljena v obliki podmene, ker v resnici predstavlja le mnenje – prepričanje
o večvrednosti in sovražnost do žensk in ga ne moremo enačiti z ženskim
gibanjem. Pomenljiv pa je pojem mačizem, ki zagovarja pretirano poudarjanje
možatosti, pojem, ki ima seksistično konotacijo in ki v slovarjih sploh ne
obstaja. Obstajajo pa mačistični moški. In feministične ženske. V hektičnem
ne-skladju. V nekakšnem razkoraku. Tako naj bi bilo videti. Pa ni.
Planetarna zavest orgazma
Obstajajo torej feministke in mačo moški. Ter vsi drugi. Realno pa
eksistiramo, smo in na planetu sobivamo vsi skupaj. In ne moremo zaobiti
dojetja o dualizmu, prisotnosti dveh enako pomembnih osnov: moškega in ženske,
obeh ustvarjenih iz gradbenih elementov življenja, celic. Od določene skupine
teh, genoma oziroma dednega materiala, so odvisne njune telesne in psihične
značilnosti, dejstvo, da imata v vsaki celici dve kopiji atavistične DNK, nam
ponuja odgovor na dilemo o ženskosti/ženstvenosti in moškosti/možatosti, kajti
človekova struktura je sestavljena iz dedne snovi obeh staršev, smo skupek
ženske in moškega. Ampak genetika je vsem večinoma jasna. Zakaj potem ljudje v
življenju čutijo željo po poudarjanju svojega spola?
Odgovor se le delno skriva v socialnem okolju, večji del temelji na dualizmu.
Dva spola in dva pola, dve nasprotji, vpeti v celoto, biti skupaj, biti eno.
Združena. Čeprav že sama težnja ne ponuja zadostnega odgovora, zadoščenja glede
na izkustvena spoznanja in številne neuspele poskuse človeka kvečjemu oddaljijo
in ne približajo nameri sobivanja. Pa vendar, človekova naravna potreba po
bližini drugega v njem ne bo zamrla nikoli, vztraja, čeprav ve, da
brezizhodnost obstaja. To mu omogoča možganski center za nagrajevanje,
natančneje sproščanje dopamina v sistemu za nagrajevanje; na primer, odvisnik
od iger na srečo igra, da zmaga – da bo nagrajen s prijetnim občutkom, dobiček
ni najpomembnejši, frustrirana stanja pa bo doživljal vsakič, ko ne bo nagrajen
oziroma ko se dopamin ne sprosti. S tem sistemom nagrajevanja, vendar ne na
odvisniški ravni, bi lahko primerjali željo po doživljanju orgazma. Frustracija
predstavlja človekovo psihofizično stanje, povezano z izkustvom prisilnega
odrekanja želja (na primer nekdo bi lahko doživljal frustracijo, ker ima modre
oči, rad pa bi imel rjave).
Orgazem kot neprostovoljna refleksna aktivnost torej izraža frustracijo, kajti
spolnost je sama po sebi vir frustrirajočih, neskončnih, neizpolnjenih hotenj
in ne-realnih pričakovanj, ki vedno znova kličejo po izpolnitvi, po združitvi v
spolnem aktu. Tako si kmalu po tem on ali ona spet želi te združitve,
prijetnega čutnega občutka, z neizpolnjeno željo v kotičku srca pa si zastavi
isto vprašanje: je težnja doživljati ta občutek njegov vzrok ali posledica, in
če je vzrok potreba po bližini, nežnosti ali pripadnosti, zakaj to ne
zadostuje, saj to sociološko komponento dosežemo brez spolnosti itd.?
Toda želja je neomajna, ostane. In lahko pusti človeka na cedilu, sploh takrat,
ko psihofizično stanje ni naravnano na spolno dogajanje. Večinoma pa se želja
po spolnosti ne dogaja sočasno pri obeh in takrat nastanejo težave, kajti on
ali ona hoče drugemu dokazati/pokazati, da je vse v najlepšem redu, očarljivo
se smehlja, si prizadeva, medtem nehote zatava v neke (grešne) misli, velik
napor, tuhta madona, je mučno tole …,
se zdrzne, uf, ali se je to opazilo
…, ni se, super, heh, trudi se dalje.
Ne zaveda se, da je nekaj bilo vredno pozornosti zato, ker je bilo prezrto. Hlinjenje
orgazma. Nikar. Nikar ustvarjati brbončic, ki jih ni, saj je s to simulacijo
približno tako, kot če bi po totalnem porazu hodili še bolj pokončno. Ali tako
kot biti ne poražen, ampak uničen, kot je nekoč živčno vzkliknil neki moj
klient, ki je hodil na obravnavo zaradi spolne disfunkcije, ta pa je bila,
kajpak, sekundarna duševna motnja.
Primarna motnja pri moteni spolni aktivnosti, če ne gre za organsko poškodbo,
je pogosto generalizirana anksiozna motnja, pomeni – bojim se, ker se bojim.
Prikrivanje doživljanja pri spolnosti je prikrivanje resnice, ravno takšno
laganje kot na vseh drugih področjih komunikacije, le da tukaj laž zareže
globlje, ker gre za čustveno in telesno posledico. Jasno je, zakaj se ljudje
pogosto zatekajo k hipokriziji v spolnosti; le na videz drži, da zato, ker ne
želijo užaliti drugega, ali zato, da bo vse prav na drugih področjih življenja.
V resnici gre pri tem za nadvlado, natančno za nadzor, kajti če je treba
orgazem hliniti, potem ima tisti drugi pri dogajanju v spolnosti neko zoprno
težavo, prvi pa je to odkril in ga ima pod peto, čeprav je morda sam/sama v
podobni godlji, le da ne tako opazni, bolje zakrinkani. Vsekakor pa je
generalni problem pri spolni satisfakciji nakopičena napetost, ki izvira iz
nerešenih duševnih travm, te pa izvirajo iz čustvenega nelagodja zaradi
napačnih miselnih bazičnih vzorcev, ki lahko segajo že v zgodnje
otroštvo.
Če sklenem z vprašanjem glede na napisano – kaj, če bi se danes odločali med
strahom pred spolnim neuspehom in obrambno držo? Bi izbrali raje iskren, ljubeč
pogovor? A o iskrenem zaupanju v ljubezni drugič …
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar