IN ANEKDOTE

 

In anekdote:

Antisten je bil do svojih učencev zelo tiranski. Še bolj pa do novih učencev. Najmanj pa je trpel tiste, ki so se želeli šolati pri njemu. En od teh pa je bil tudi Diogen. Ko je prišel v Atene, se je skušal pridružiti Antistenu, ki pa ga je zavrnil. Diogen, ki je bil iz istega testa kot Antisten, pa se ni dal odgnati. Ko se mu je naslednjič ponovno približal, je Antisten zagrabil kol, da bi s krepkimi batinami odgnal Diogena. A Diogen se je sklonil pred njim in mu rekel:
"Ti samo udari, ker ne boš našel novenega kola, ki bi bil dovolj trd, da me odžene od tebe."
Antisten ga je potem sprejel.

Filozof Diogen, Sokratov učenec in predstavnik kinikov (kyne - pes), je našel v pasjem življenju model za človeško življenje in se je zato odločil živeti kot pes. Diogen je bil skoraj nag, živel je v sodu, posebej znan pa je bil po tem, da je rad masturbiral v javnosti. Menil je, da človeka tisto, kar ima, moti pri njegovemu premišljevanju in v njegovem preprostem ugodju in skušal živeti čim bolj preprosto življenje.

Druga anekdota je bolj znana in govori o srečanju Diogena z Aleksandrom Velikim, ki se je nahajal v Korintu, da bi si pridobil zaveznike za pohod po Perziji. Tako si je želel spoznati tega čudaka in ga je zato obiskal. Razkošno opravljen in s plapolajočo perjanico na čeladi je stopil k sodu in rekel: "Ugajaš mi, zato lahko od mene zahtevaš, karkoli si želiš, pa bom uslišal tvojo prošnjo." Diogen, ki je bil ravno zleknjen na soncu je odvrnil: "Da, kralj, res imam eno željo." "No?" "Senco mi delaš, prosim, stopi mi s sonca." Na Aleksandra je to napravilo takšen vtis, da je dejal: "Če ne bi bil Aleksander, bi bil Diogen.

Mladina se je rada posmehovala Diogenu, toda ta se je znal braniti. Ko sta dva mlečnozobca na cesti srečala modrijana v čudni opravi, je eden opozoril soseda:
"Pazi, da te ta žival ne požre!"
Diogen je pomirjevalno rekel:
"Brez skrbi, takšne zelenjave ne jé."

Pogosto je bil v sporu z bolj znanim Sokratovim učencem Platonom in je ostro nastopal proti njegovemu idealizmu. Platon je človeka definiral 'za brezpernatnega dvonožca'. Namesto, da bi mu Diogen verbalno ugovarjal, je poiskal petelina, ga oskubil in vrgel pred Platona in poslušalce, ki so se strinjali s to definicijo, z besedami:
"Evo - tukaj imate Platonovega človeka."

Ob neki priložnosti se je mastil s suhimi figami, ko je prineslo mimo Platona. Platon ni vedel, kako kaj, ali je pri njem sploh zaželjen, ali ni.
Diogen opazi njegovo zadrego in reče:
"Dobrodošel si mi. Ne bom te odganjal."
Platon si s pladnja postreže z nekaj Diogenovimi figami.
"Rekel sem ti, da si dobrodošel, ne pa da mi kradeš fige."

Ko ga je učenec Hegesija prosil, naj mu posodi nek svoj spis, mu je odgovoril:
"Smešen si, Hegesija! Kadar se ti zahoče suhih smokev, nočeš polnih in sočnih fig, ampak tiste votle in trhle, a ko se ti gre za izpopolnjevanje duševnih spretnosti, takrat pa se nočeš pogovarjati, ampak iščeš tisto mrtvo, kar je napisano.

Aristip in Diogen sta bila oba Sokratova učenca, pa si vendar ne bi mogla biti bolj tuja. Medtem ko je Arsitip iskal srečo v materialnem in čutnem izobilju, se ji je Diogen popolnoma odpovedal. Medtem ko je Diogen čepel pred sodom iz dneva v dan, je se je Aristip prilizoval bogatemu tiranu Dioniziju in zaničeval neuspešne učenjake, ki svoje modrosti niso znali ali hoteli iztržiti.
Nekega dne pa je Aristip naletel na Diogena, ki je prebiral lečo za svoj obed.
»Če bi se navadil laskati Dioniziju, ti ne bi bilo treba jesti leče,« se mu je posmehnil Aristip.
»Če pa bi se ti navadil jesti lečo, ti ne bi bilo treba klečeplaziti pred Dionizijem«, ga je zavrnil Diogen.

Ko je videl, da je sin neke hetere v jezi vrgel kamen v množico, se mu je namuznil:
"Pazi, da ne zadaneš svojega očeta."

Diogen se je sprehajal mimo dvorišča, kjer so imeli pojedino. Gostje so se sklenili ponorčevati z njim in mu - kakor psu - zmetali vse kosti, ki so ostale od pojedine. Diogen si ni dal dvakrat reči in se je postavil na vse štiri, od sebe dvignil nogo in pomokril kosti kakor pes.

Eno od bremen iz preteklosti, ki se je vleklo za Diogenom je ponarejanje denarja v mladosti, pri katerem so ga tudi zalotili. Ko mu je en od Atencev ponovno očital za stari greh, mu je rekel:
"Bil je čas, ko sem bil takšen, kot si ti zdaj. A takšen kot sem zdaj, ti ne boš nikoli."

Diogen je, kakor ničkolikrat, ponovno pohajkoval po trgu in iskal, če je kdo za resno debato, a ker so ga ljudje predobro poznali, so se ga izogibali z izgovori, ki so nam tudi dandanes znani: Nimam časa, Moram tja pa tja, Kdaj drugič... Naenkrat pa je začel žvrgoleti kot ptica in Atenčani, željni vsakega teatra, so se začeli gnesti okoli njega, da vidijo, kaj neki namerava ponovno ušpičiti. Ko je videl, da je že dovolj zbranih, se je umiril in jim rekel:
"Da vas ni sram! Za takšne neumnosti imate čas, ne pa za pogovore o resnih stvareh."

Nekega dne so svečeniki zalotili pri kraji ene samcate posode zalotili novica in ga odvedli, da bi mu sodili.
"Glej, glej!", je rekel Diogen."Veliki lopovi vodijo malega lopova."

Diogen je bil lačen in brez ficka. S praznim želodcem se je sprehajal po ulicah in srečal bogatega znanca. Poprosil ga je za nekaj denarja. Toda - ta je nekam dolgo omahoval. Diogenu je bilo nazadnje dovolj in je dejal:
"Kaj se obotavljaš? Denar potrebujem za kosilo, ne za pogreb."

Na vprašanje, zakaj ljudje darujejo beračem, a ne filozofom, je Diogen odgovoril:
"Mislijo, da lahko tudi sami nekega dne postanejo revni ali pohabljeni, nikoli pa jim ne pride na pamet, da bi bili filozofi."

Ko je videl otroka, kako pije vodo z roko, je vrgel čašo iz bisage in zavpil svojim učencem:
"Ta otrok me je nadkrilil s svojo preprostostjo."

V gledališče je zahajal, ko so vsi ostali že odhajali. Ko so ga vprašali zakaj to počne, je odgovoril:
"To je glavno načelo mojega življenja."

Splošno znan lopov je obesil nad vhod svoje hiše napis:
"Zlo naj ne vstopi v moj dom!"
Diogen, za katerega je znano, da je z lučjo pri belem dnevu iskal Človeka, se je začudil, ko je videl napis:
"Glej no, kako pa gospodar pride v hišo?".

Diogen se je odpravil na krajše pomorsko potovanje na otok Aigino, ko so ladjo zasegli pirati, njega pa prodali na sejmišču na Kreti.
Ko ga je glasnk vprašal, kaj zna, mu je odgovoril: "Gospodovati ljudem," in pokazal s prstom na nekega Kseniada iz Korinta, češ, temu je potreben en pravi gospodar. Kseniad ga je kupil, odvedel v Korint in postavil za učitelja svojih sinov in pa hišnega upravnika. Bila je dobra naložba za oba.

Ko je Diogen postal suženj, so si njegovi učenci, ki so ostali v Atenah, zelo prizadevali, da bi ga rešili 'okovov'.
''Jaz, da sem suženj?'' je vzkliknil filozof. ''Suženj je moj gospodar, ki me mora oblačiti!''

Ko je Diogen ostarel, so mu svetovali naj neha delati. Odvrnil je:
"Če bi tekmoval na dirkah, ali bi tekel počasneje, ko bi se bližal cilj."

VIR: Diogen Laertije, Životi i mišljenja istaknutih filozofa, BIGZ, Beograd, 1985

Kaj je tako posebnega na Diogenu, da si zasluži toliko pozornosti ne samo v likovni umetnosti pač pa tudi v filozofiji? Prvi kozmopolitanec in iskalec človeka, ali samo nepomembnež, ki se mu posveča preveč pozornosti?