Kolumna Zuzanna Kraskova
Disciplinska
obzorja
Visoki C vseh totalitarnih ustanov je
načelo discipliniranja.
Objavljeno
28. maj 2023 16.00
Zuzanna G. Kraskova
Osrednjega pomena je, da se med prestajanjem zaporne kazni upoštevajo vsi
življenjski vidiki obsojenca, od dela, izobraževanja, psihosocialnega
svetovanja, terapevtske obravnave, do zabave, kulturnega delovanja in
rekreacije.
Toda pred vsem naštetim je daleč spredaj nekaj bolj usodnega, nekaj, kar za
vedno zaznamuje vsakega, ki se znajde v zavodu za prestajanje kazni zapora
(ZPKZ). Torej, visoki C vseh totalitarnih ustanov je načelo discipliniranja. Če
naj bi tukaj omenili Michaela Foucaulta in njegovo »Nadzorovanje in
kaznovanje«, ki izpostavlja vidik discipliniranja telesa, kar nam že po definiciji
(čeprav je mišljena precej širše in ne le v fizičnem smislu) vzbuja bojazen in
vsiljuje strahospoštovanje, bi se morda morali v mislih vrniti v mnoga
desetletja nazaj (z izjemo zaporov tretjega sveta in držav s totalitarnimi
režimi ter Guantanama, ki so še vedno v srednjem veku!), ko se je mučilo in
tolklo po fizičnem duhu zločinca, psihični pa se je potem zlahka skrhal sam.
Danes poskušajo v razvitem svetu in pri nas ZPKZ-ji resocializirati svoje
varovance na bolj human način, upoštevajoč nekršenje človekovih pravic. V času
prestajanja kazni se strokovni delavci usklajujejo z različnimi institucijami,
zavzemajo pa se, da pri je tem prisoten tudi obsojenec, torej je vzpostavljanje
in vzdrževanje podpornih mrež poglavitnega pomena. Med izvrševanjem kazni se z
obsojencem ukvarja delovna skupina, ki jo sestavljajo psiholog, sociolog,
socialni delavec, inštruktor, učitelj praktičnega pouka, zdravnik in
predstavnik paznikov. V določenih okoliščinah se v skupino vključi tudi
psihiater. Skupino obvezuje 99. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij
(ZIKS), kjer je zapisano, da so zavodi dolžni usposabljati obsojence za
normalno življenje na prostosti. Strokovni delavci morajo v programu tretmaja
uporabljati sodobne metode dela in spoznanja posameznih strok. Usposabljanje
poteka po programu individualne, skupinske in skupnostne terapije na podlagi
pisnega dogovora med obsojencem in zavodom. V 100. členu ZIKS pa je zapisano,
da pri izdelavi in izvajanju programa individualne terapije sodelujejo
pristojni centri, zavod, pristojen za zaposlovanje, upravni organi za
stanovanjske zadeve ter javni zdravstveni in izobraževalni zavodi, razen v
primerih, ko obsojenec to odkloni. Torej v določenem smislu prav nič
foucaultovsko. Toda zadeva rehabilitacije se pogosto zaplete, ko se fokusira
zaupanje. Za učinkovito sodelovanje bi namreč moralo ponudnika in odjemalca
združevati brezpogojno zaupanje, kar se ne zgodi pogosto, kajti ponudnik
najraje hoče ostati avtoriteta (ki ji načeloma ne zaupamo), odjemalec ima pa
pogosto težave prav na tem področju, saj je vzrok njegovega pristanka za
rešetkami pogosto ravno težava z avtoriteto. Torej to nesorazmerje moči nikakor
ne more obroditi pričakovanih rezultatov rehabilitacije, ki, če bi jo želeli
temeljito obdelati, potrebuje strpnost, potrpežljivost in čas. Da je zapornik s
svojo pozicijo že sam po sebi (duševno) potlačen, je jasno, a je pri vsej
zadevi to še najmanj. Tu so še referenčni okvirji, ustaljeni vzorci, socialne
razlike itn. A druga veja oblasti se ne meni za diskrepance, saj se za njo
skrivata dva obraza države - avtoritarni in birokratski, ob tem pa obstaja še
moralni moto: če obsojenec še ni prišel na kakšno slabo idejo, bo trdna drža
institucije pripomogla k temu, da tudi slučajno v prihodnje ne bi.
Rešitev je lahko preprosta - namesto da bi poglabljali dvome o že tako
majhnega ugleda deležnih posameznikov, bi jih morda lahko, da uporabim aktualna
termina - preprosto resetirali in jih potem lepo, s ponovnim pritiskom na gumb
reprogramirali, potem pa zavtomatizirane (beri prenovljene) vrnili v družbo. Če
to ni presežek Foucaulta ... Vendar se ob tem najbrž vsi sprašujemo - kdo naj
bi bil tisti, ki naj bi jih reprogramiral?
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar