REFLEKSIJA

 

Refleksija

na aktualno družbeno-politično dogajanje, ki ljudi dosledno odtujuje, oddaljuje od drugih in sebe, predvsem pa od človekovega poslanstva in smisla bivanja - človečnosti. Kajti z novim liberalizmom se dinamika družbe spreminja v razgreto hladno ozračje, natančneje, v paradoks. Hitrost življenja v današnjem razvitem svetu, kjer se ustvarja čedalje bolj pristno razmerje med umom in tehnologijo, le-ta pa ne proizvaja le napredka, ampak novodobno vrsto zasužnjenja, s kapitalom, nam le redko dovoljuje do konca domisliti načrte ali lastna hotenja. Le redkokdaj pa nam je tudi dopuščeno vriniti katero od svojih stališč tistim, ki takšen tempo, način življenja in krivičnost do ranljivih narekujejo. Saj  sistemske obveznosti in posledično eksistenčne težave zahtevajo vse, tudi ves čas, ki teče med nami. Tako v neprestani časovni stiski zamudimo razumeti namig, ki nam ga pošilja naše psihofizično počutje. Namig je vakuum, praznina, ki zna boleti. Ko se to zgodi, se znajdemo na samotnem, temačnem kraju. Povsem sami. Lažno svobodni. Za hip se nam utegne zazdeti, da smo morda nekako zmagali, vtem pa nas osamljenost, ki se neizogibno stopnjuje v odtujenost, neusmiljeno pahne v panični beg pred tesnobo. In takrat je nemogoče odpoditi strah, takrat je prepozno za večdimenzionalne rešitve, za ustvarjanje kreativnega duševnega zemljevida. Nedvomno bo pa ta čas tudi brez ličinke možnosti, da bi lahko prižgali (drugemu) luč v sebi …

Napisala