Nadaljevanje …
V Zavodu za prestajanje kazni zapora za ženske na Igu sem
obsojenke vodila skozi nastajanje in urejanje časopisa Žarek, nekatere pa sem obravnavala tudi na psihoterapiji. Med njimi
je Marina, s prestajanjem dolgoletne zaporne kazni, ki je danes uglajena,
pomirjena dama, ki izžareva samozavest, notranje ravnovesje. Tako je danes,
pred leti pa je bilo povsem drugače. Dolga leta se je namreč spraševala, ali je
zaradi nje in njenih takratnih prijateljev, torej njej podobnim, se pravi,
neprilagojenih, res moral umreti človek, pa ne le umret, zapreti oči in umret,
moral je zgoreti, nekaj časa goreti in šele potem umreti. Do smrti zgoreti …
Strašen spomin, strašna dilema, grozljivo spoznanje, ki terja obvezujoč,
neusmiljen odgovor. Zato vprašam Marino, ali je dobila odgovor na tako težko vprašanje.
Marina: »Odgovora
dolgo nisem dobila, a po letih terapij, samorefleksije in hudega notranjega
treninga, sem končno dojela – za drugačne, za ljudi z asocialnimi vedenjskimi
simptomi in drugimi duševnimi motnjami, zločin predstavlja nadzor, je nekakšna
kontrola nad lastnim življenjem, neke vrste samo-dokazovanje, potrjevanje lažne
moči, premoči in prepričevanje svoje vesti v pravilnost lastnega ravnanja. In
vse to zaradi tega, ker v ozadju teh oseb ždi duševna poškodba, motnja, ki bi
potrebovala nego, zdravljenje, tako kot vsaka druga fizična bolezen. Spoznala
sem še eno pomembno dejstvo, in sicer, v takšnih, duševno motenih okoliščinah
ni mogoče spoštovati življenja, ne svojega, še manj pa življenja koga drugega,
zato je zločin zlahka izvedljiv, lahko sprejemljiv in hitro pozabljen. A to le
za ljudi, ki imajo v svojem genskem zapisu organsko duševno motnjo –
disocialnost. Če nekdo v skupini lumpov, odvisnikov, nasilnežev v genih zapisa
nima, ta bo slej ali prej spoznal svoje napake, grehe in divji dnevi mu bodo
šteti, saj ne bodo v sovpadanju z njegovim notranjim
delovanjem. Ne vem, ali naj temu rečem sreča, usoda ali kazen, ampak osebno
sem spoznala, da nisem kriminogena oseba, da posedujem sočutje, da zelo dobro
ločim dobro od zla, da se znam ravnati po z družbenim redom določenih pravilih.
Zakaj tega pred leti, ko se je zločin zgodil, nisem vedela in u-videla, in, ali
nisem čutila, ali preprosto nisem hotela ničesar čutiti, verjetno nikoli ne bom
dognala; sicer je res, da sem bila v adolescenci bolj ranljiva in hormonsko
nestabilna, zato najbrž tudi uporna, svojeglava, ampak takšni so v obdobju odraščanja vsi, zakaj potem vsi ne
prestopijo praga etičnega in moralnega kodeksa …« Zamišljeno me je pogledala in
obmolknila.
»V obdobju odraščanja je poleg genetike vitalnega pomena
primarna družina in socialno okolje,« pripomnim, »vendar to ne pomeni, da je
potrebno zvaliti krivdo izključno na starše, šolo ali zunanji svet, naravnanost
mladostnika je odvisna tudi od postavljanja lastnih vrednot, prioritet in
notranje motivacije. Kolikor vem, vse našteto si ti akceptirala, predvsem pa
ponotranjila v Zavodu, seveda po dolgem,
mukotrpnem delu glede soočanja s kaznivim dejanjem in njegovimi posledicami.
Kdaj si se odločila, da boš naposled naredila pravi korak, korak naprej v
svojem življenju?. Je bilo to potem, ko si se soočila s krivdo?«
Marina: »Dolgo sem se soočala z občutkom krivde in
vprašanjem – zakaj sem/smo to storili,
kaj nas je gnalo … jasnega odgovora nisem dobila, dojela pa sem, da so globlje ravni v človekovem umu,
preko katerih prideš do spoznanja, zakaj se odločiš tako ali drugače. Ko sem to
ugotovila, sem dolgo delala na sebi
(nasmeh). Toda najtežje je bilo sprejeti krivdo za smrt tega človeka nase. Še danes me zaskeli, ko pomislim na tisto
noč, čeprav je ta misel zdaj lažja kot nekoč in tudi ni več obsesivna, kar je
olajšanje, no … Potem, po dolgem času, nekega dne, nepričakovano, ob delu na
zaporskem vrtu, me je spreletelo preprosto spoznanje – Marina, sem si rekla, tukaj
v zaporu si, ker služiš kazen za storjen zločin, ne odkupuješ jo, saj je tvoje
življenje zaprto tukaj, da nekaj dojameš – da boš z dobrim delom, s kakovostnim
življenjem izrazila rešpekt, spoštovanje do nesrečno umrlega, nekako bo to
pomenilo, da tista smrt ni bila zastonj – in čeprav se na prvi pogled zdi
absurdno, meni je ta hranilna misel dala moč, veliko moči; tako sem se najprej
lotila srednje šole in jo dokončala, potem sem se odločila študirati socialno
delo in zdi se mi, da sem uspešna (sem
pri koncu tretjega letnika), tako tudi bolje razumem človekovo naravo in
njegove napačne odločitve. Delo z ranljivimi skupinami, z marginalci, mi bo v
veselje, kajti hoditi po robu je svojevrsten izziv, saj nikoli ne moreš vedeti,
kdaj te bo nagnilo čezenj …«
Izpoved predstavlja primer dobre prakse – primer uspešne resocializacije,
ki je bila mučna, trajala dolgo, a bila uspešna. Z resnično perspektivnim finalom.
Je tudi dokaz, da ni tako le v filmih …
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar