Blaž
izhaja iz povsem povprečne, urejene delavske družine; oba starša sta zaposlena,
je starejši od dveh sinov v družini. Ko je bil deček, je bil oče nanj ponosen,
saj je kazalo, da mu učenje ne bo predstavljalo nikakršnih težav, osnovno
izobraževanje je zaključil z odliko, brez posebnega napora. V prvem letniku
srednje šole pa se je zataknilo. Blaž je naenkrat ugotovil, da ga je začelo
zanimati preveč stvari, in vse prej kot učenje, ki ga tako ni bil vajen. Dneve
in večere je prebedel za računalnikom, saj je očeta z lahkoto prepričal, da
spletne aktivnosti potrebuje za šolske naloge, mama pa mu je brezpogojno
zaupala, kajti njegove ocene so bile še vedno dobre, ne več odlične, a za
starša sprejemljive. Sam je sicer opažal, da mu resnično življenje nekako polzi
skozi prste, toda ni videl razlike med sabo in sošolci, ki so ravno tako
praktično soživljali z internetom. Vsaj tako se je njemu zdelo, sodeč po
pogovorih, ki so jih imeli med odmori. Na začetku drugega letnika je Blaž
naletel na zanimiv forum, ki je vabil v članstvo vse, ki bi radi v kratkem času
veliko zaslužili, brez posebnega truda, in kar je zanj bilo bistvenega pomena,
brez visokega vložka v igro, pogoj so bili kontinuirani manjši denarni vložki,
ki naj bi se najmanj petkratno obrestovali. Takoj se je registriral, saj je
bila ponudba izjemno mamljiva, Blaž pa bi v rekordnem času, še pred vozniškim
izpitom, prišel do sanjskega avtomobila, tistega, po katerem je hrepenel, nakup
pa si je določil kot prioritetno življenjsko nalogo. Ker sam ni imel veliko
denarja, je igro predlagal sošolcu in skupaj sta začela vlagati v en avto;
računala sta, da ga lahko prodata in si potem kupita dva cenejša, nadaljevala
bosta z igro, spet zaslužila in tako dalje. Na forumu so ju sprejeli z odprtimi
rokami, bili z njima posebno prijazni in jima dajali napotke, kako igrati čim
dlje. Tako sta nič hudega sluteč nakazovala na določen račun vso žepnino,
vendar te zahteve nista razumela kot napačno, saj ima želja po avtomobilu tudi
svojo ceno, sta si rekla. Tako sta nekaj tednov nakazovala žepnino na ta
določen račun in vročično čakala dan, ko bosta na zaslonu, med izbranimi
vlagatelji zagledala svojo kodo. Toda tega niti po treh mesecih nista dočakala.
Denar pa sta morala nakazovati vsak teden, in vložek je bil s časom višji. Ker
denarja nista imela, sta se odločila za manjše tatvine; najprej sta se v šoli
osredotočila na mobilne telefone sošolcev, tablične računalnike in vrednejše
predmete, pozneje pa so se njune akcije sprevrgle v večje; vlamljanje v
avtomobile, saj sta imela že stalnega odjemalca za naropano blago. Po nekaj
mesecih so ju prijeli na delu; oba sta pristala v zaporu za mladoletnike in
takrat je Blaž spregledal. Dal si je besedo, da ne bo nikoli več storil nič
podobnega. Pa se je motil. Ker je bilo kaznivo dejanje le v kategoriji tatvin,
brez nasilja, je bil hitro pogojno odpuščen. In neprilagojen. A spremenjen.
Najbolj zato, ker mu starša nista več verjela in ker so se ga sošolci
izogibali; slednje je bilo zanj tako boleče, da je zamenjal celo šolo. Domače
okolje pa ni bilo nikoli več takšno kot prej. Oče se je z njim le redko
pogovarjal, mama pa je vse svoje upe polagala v mlajšega brata. Nekoč, v
četrtem letniku, se je v razredu na novi šoli zgodila tatvina; izginil je
mobilni telefon, strokovna delavka, ki je bila seznanjena z njegovo
preteklostjo, je, sicer res po ovinkih, a vendar pokazala nanj, mu jasno dala
vedeti, da je osumljen. Čeprav ni bil kriv, je breme preteklosti in družbene
odgovornosti začutil tako žgoče, kot da bi bil telefon zares izmaknil. Še več,
še težje je bilo, ker se mu je ob tem godila krivica. In kaj naj, poklical je
nekdanjega sošolca – saj mu je ta edini brezpogojno verjel. Ker ga je poznal.
Verjel je, da tega ni storil, a da z lahkoto bi, in tudi bo, če bo imel dovolj
razlogov za to. Duševna bolečina pa je pogost vzrok, da človeka, s spodkopano
samozavestjo in nizko samopodobo pahne v zločin. Tako sta nadaljevala s
krajami, ki so postajale čedalje bolj drzne in nasilne. In znova pristala v
zaporu, tokrat za polnoletne.
Napisala Zuzanna G. Kraskova
Ni komentarjev:
Objavite komentar