Vlado
je odraščal v družini brez očeta, vzgajala ga je mati samohranilka, ki je
priložnostno delala, tudi dve službi hkrati, da bi prehranila njega in mlajšo
sestro. V najstniških letih je Vlado materino odsotnost večinoma izkoriščal
tako, da se je izogibal pouku, se pozno v noč potepal, popival, kadil travo in
sem ter tja s prijatelji, ki so nekateri izhajali iz povsem solidnih družin, in
le nekateri iz disfunkcionalnih, ušpičil kakšno »kaznivo dejanje«, ki se njemu
takrat, pravi, sploh ni zdelo tako kaznivo; »saj je večinoma šlo le za vlome v
avtomobile, kraje koles ipd«. Čeprav je odraščal v okolju, kjer je bila klima
za razvoj asocialne osebnosti prava, je Vladu uspelo končati srednjo šolo, to
pa zato, ker ga je dedek, ko je njegovo ponočevanje vzel skrajnje resno, privil
in z vztrajnostjo dosegel, da je Vlado uspešno zaključil šolanje. A navada je
železna srajca, si je najbrž rekel Vlado in druženja z nekdanjo družbo ni
prekinil, še več, med poletjem, po končani srednji šoli se je to še okrepilo.
Vesel šolskega uspeha, se je odločil nekaj dni »žurat«, saj si je zaslužil, je
menil. S prijatelji je popival in se zakajal, nekega dne pa so se odločili, da
bodo drznejši, zakaj ne, da bodo preizkusili svoj pogum in vlomili v bližnjo
zlatarno. To jim je tudi uspelo, a ne brez žrtev; sredi belega dne so zlatarno
oropali in lastnika hudo poškodovali. Že naslednji dan so jih policisti
aretirali, saj so za sabo, opiti in zakajeni, pustili nedvomne sledi. V priporu
so se izgovarjali na to in ono, valili krivdo eden na drugega, razen Vlada, on
je vse lepo priznal. V zaporu je potekalo vse tako, kot to mora v prevzgojni
ustanovi potekati; najvišjo vrednost je imela disciplina in samodisciplina, ki
jo je bil Vlado navajen še ob dedkovi vzgoji – večkrat je bil zaradi vzornega
vedenja izbran celo za zapornika tedna. Skratka, Vlado se je resocializiral in
bil eno leto prej pogojno odpuščen. Vendar je bil zapor praktično dopust, v
primerjavi s tem, kar ga je čakalo zunaj. Okolica ga ni in ni sprejela, saj se
je o njem marsikaj šušljalo, in zanj končno obveljalo, da je bil (gotovo)
glavni krivec, saj bi samo cepec vso krivdo zvalil nase. Vendar to ni bilo vse,
to ni bilo v primerjavi nič z dejstvom, da ga je dedek, tako mu je rekel,
odpisal in z njim ni želel imeti nikakršnih stikov več. Ker sta s sestro in
mamo živeli pri njem, je ta problem Vlada postavil pred dejstvo – da je ostal
brez strehe nad glavo. Tisto poletje je preživel na ulici in si iskal delo, da
bi si lahko najel stanovanje. Svetle trenutke je predstavljala le mama, ki mu
je občasno stisnila v dlan nekaj denarja. Jeseni je že skoraj obupal: ni bilo
ne dela ne priložnosti zanj. In tako je pristal, da bo šel s skupino uličnih
»frendov« v akcijo (mišljeno rop), saj tako, je menil, ne bo šlo naprej.
Tistega dne je deževalo in ko jo je tako ves premočen ubiral proti zbirnemu
mestu, se je znašel pred zavetiščem. Vstopil je. Pravi, da še danes ne ve,
zakaj. Vodji zavetišča je vse razložil, se z njim dogovoril, da se bo redno
udeleževal skupin za samopomoč in da mu bo pri vodenju zavetišča brezplačno
pomagal, če tam lahko prenočuje. Pozneje je dobil službo in si najel
stanovanje. A v zavetišču dela še danes.
Le
upamo lahko, da bo veliko nekdanjih obsojencev, povrhu brezdomcev, nekega
deževnega dne pred sabo in pravočasno zagledalo vrata odrešitve. Ali prijazno
roko svetovalca na področju psiho-socialne pomoči.
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar