Prestajanje kazni zapora za ženske na Igu zna biti, poleg
resocializacije, tudi optimalno izkoriščen čas, dodana vrednost življenju, kar
je, seveda odvisno od zaprte osebe same. Nekatere obsojenke znajo in zmorejo koristno
in praktično uporabiti dane možnosti, ki jih nudi Zavod za prestajanje kazni
zapora (ZPKZ). To posebno velja za osebe z dolgoletnim prestajanjem kazni. V
zaporu se človekov življenjski prostor strni na minimalno raven, s tem pa se na
psihičnem področju lahko spremenijo tudi miselni in vedenjski vzorci in način
delovanja, na površje se lahko dvignejo osebnostne poškodbe iz otroštva (zlasti,
če oseba izhaja iz disfunkcionalne družine ali problematičnega socialnega
okolja), ali preteklosti nasploh, posledično pa so možne apatije, tesnobna
stanja, resignacija in podobno neprilagojeno vedenje. Vendar osebe, s tako
imenovanim močnim duhom in smislom za organizacijo, znajo dano situacijo
izrabiti za novo priložnost. V to skupino sodi Marina, zaprta na Igu štiri
leta, še toliko jih bo, če ne bo zaradi vzornega vedenja in drugih (pravnih
okoliščin v postopku) deležna predčasnega odpusta. Kaznivo dejanje je storila
komaj polnoletna, dobro razume sankcije zanj in sprejema prestajanje kazni kot
prevzgojo. Zaradi takšne duševne naravnanosti v Zavodu pravzaprav napreduje,
saj ves svoj čas posveča izobraževanju in delu, ki ga občasno opravlja tudi
izven zapora. Zaupala mi je nekaj pomembnih odločitev in utrinkov iz svojega
zaporniškega življenja:
»Kdaj si se odločila, da boš čas prestajanja kazni izkoristila
za šolanje?« sem jo vprašala.
Marina: »Izhajam iz nestabilne, no, natančno, materialno
stabilne, a nasilne družine, sem edinka, po eni strani razvajana, istočasno pa
sankcionirana za vsako mladostniško napako,« odvrne s kančkom otožnosti, a ne
žalosti, menim, da to dejstvo razume, da je pač bilo tako, kajti, zaveda se, da
preteklosti ne moremo preusmeriti, lahko pa jo sprejmemo in se iz nje nekaj
naučimo. Potem nadaljuje. »Nenehno sem bežala, od staršev, predvsem od ljudi,
ki so me imeli radi (zdaj vem, da to pomeni strah pred čustvi, strah pustiti
koga blizu), bežala sem od vsega in vseh, pravzaprav sem bežala pred
odgovornostjo. Hitro in z lahkoto sem našla pravo
družbo, saj ta kar prepozna sebi enake, zato sem z lahkoto prišla tudi do
substanc, ki tako rekoč sodijo zraven, saj odrinjenosti na rob najlažje
preneseš le na tak način, z odmikom v navidezni, nevarni svet. Tako se
realnosti na svoj način upiraš. Pravzaprav se upiraš sebi, in spet –
odgovornosti. V šoli mi nikoli ni šlo zares slabo, učila sem se – takrat, ko
sem se, a takrat z razumevanjem, snov sem si z lahkoto zapomnila, vendar me je
čedalje bolj privlačila neke vrste svoboda, neodvisnost, neotipljivo stanje
brez kalupov, zato sem sčasoma izgubila pravi motiv za učenje. Zakaj pravzaprav
naj bi se učila, če je vse tako gnilo,
brez smisla, en sam dolg čas, sem opravičevala svoje brezdelje in pobege od
doma. Danes vem, da sem s takšnim ravnanjem le opozarjala nase, pa tudi na
svoje stiske in pomanjkanje ljubezni, kako sem si pač izkazovanje ljubezni
takrat predstavljala. Danes tudi vem, da sem rabila pasti še niže, na dno, in
še globlje. In tistega večera, ko je zaradi mene nekdo umrl, sem to dokončno
dojela – moj padec je pomenil smrt za nedolžnega človeka. Tistega večera
pravzaprav nisem dojela vsega, ker sem bila zadeta, v šusu, dogodka se spomnim
le bežno (kar bom najbrž obžalovala do smrti …) ampak drugega dne … tako si
namreč predstavljam pekel, se spomnim odlično, takrat me je resničnost butnila
v obraz s takšno močjo, da sem za nekaj časa oslepela; ves čas sem imela odprte
oči, a ničesar in nikogar nisem videla. Slišala sem rožljanje nekakšnih verig,
lisic, ne vem točno česa, slišala sem tudi frenda, ki je tulil, klel in
ozmerjal (najbrž) policiste, ker je omenil pendreke in dva butasta tipa v enem vicu,
a moj fokus je bil drugje – vrtel se je okoli vprašanja – ali je za nekatere,
natančno, neprilagojene ljudi, resnično
edini način, edini STOP znak narediti najhujše kaznivo dejanje, se pravi,
zločin, smrt nekega drugega človeka … » Marina se je žalostno nasmehnila,
pripravljena razložiti, odgovoriti na (predvsem sebi) zastavljeno vprašanje …
Se nadaljuje ...
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar