Prestajanje kazni zapora za ženske na Igu zna biti, poleg
resocializacije, tudi optimalno
izkoriščen čas, dodana vrednost življenju, kar je, seveda odvisno od zaprte
osebe same. Nekatere obsojenke znajo in zmorejo praktično uporabiti dane
možnosti, ki jih nudi Zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). To posebno
velja za osebe z dolgoletnim prestajanjem kazni. V zaporu se človeku
življenjski prostor strni na minimalno raven, s tem pa se na psihičnem področju
lahko spremenijo tudi vedenjski vzorci in način delovanja, na površje se
dvignejo osebnostne poškodbe iz otroštva (če oseba izhaja iz disfunkcionalne
družine sploh) ali preteklosti, posledično so možne apatije, tesnobna stanja,
resignacija in podobno, vendar osebe s tako imenovanim močnim duhom in smislom
za organizacijo znajo dano situacijo izrabiti za novo priložnost. V to skupino
sodi Marjeta, zaprta na Igu štiri leta, še toliko jih bo, če ne bo zaradi
vzornega vedenja in drugih(pravnih okoliščin v postopku) deležna predčasnega
odpusta. Kaznivo dejanje je storila komaj polnoletna, dobro razume sankcije
zanj in sprejema prestajanje kazni kot prevzgojo. Zaradi takšne duševne
naravnanosti v Zavodu pravzaprav napreduje, saj ves svoj čas posveča
izobraževanju in delu, ki ga občasno opravlja tudi izven zapora. Zaupala mi je
nekaj utrinkov iz svojega zaporniškega življenja:
»Kdaj ste se odločili, da boste čas prestajanja kazni izkoristili
za šolanje?« sem jo vprašala.
Marjeta: »Izhajam iz nestabilne, materialno stabilne, a
nasilne družine, sem edinka, po eni strani razvajana, istočasno pa
sankcionirana za vsako mladostniško napako« odvrne s kančkom otožnosti, a ne
žalosti, da je tako bilo, kajti, zaveda se, da preteklosti ne moremo
preusmeriti, lahko jo sprejmemo in se iz nje nekaj naučimo. Potem nadaljuje.
»Nenehno sem bežala, od staršev, od ljudi, ki so me imeli radi, od vsega in
vseh, pravzaprav sem bežala pred odgovornostjo. Lahko sem našla pravo družbo, saj ta kar prepozna sebi
enake, lahko sem prišla tudi do substanc, ki tako rekoč sodijo zraven saj
odrinjenosti na rob lahko le tako preneseš in se ji na svoj način upiraš.
Pravzaprav se upiraš sebi, in, spet – odgovornosti. V šoli mi nikoli ni šlo
zares slabo, učila sem se – takrat, ko sem se, z razumevanjem, lahko sem si
zapomnila snov, vendar me je čedalje bolj privlačila neke vrste svoboda,
neodvisnost, stanje brez kalupov, zato sem sčasoma izgubila pravi motiv za
učenje. Zakaj pravzaprav naj bi se učila, če je vse tako gnilo, brez smisla, en
sam dolg čas, sem opravičevala svoje brezdelje in pobege od doma. Danes vem, da
sem s takšnim ravnanjem le opozarjala nase, pa tudi na svoje stiske in pomanjkanje
ljubezni, kako sem si pač izkazovanje ljubezni takrat predstavljala. Danes tudi
vem, da sem rabila pasti še niže, do dna, in tistega večera, ko je zaradi mene
nekdo umrl, sem to dokončno dojela – moj padec je pomenil smrt za nedolžnega
človeka. Tistega večera pravzaprav nisem dojela vsega, ker sem bila v šusu, zadeta in se dogodka spomnim le
bežno (kar bom najbrž obžalovala do smrti …) ampak drugega dne … tako si namreč
predstavljam pekel, me je resničnost tako s takšno močjo butnila v obraz, da
sem za nekaj časa oslepela; ves čas sem imela odprte oči, a ničesar in nikogar
nisem videla. Slišala sem rožljanje nekakšnih verig, lisic, ne vem česa,
slišala sem tudi frenda, ki je tulil, klel in ozmerjal (najbrž) policiste, ker
je omenil pendreke in dva butasta tipa
v enem vicu, a moj fokus je bil
drugje – vrtel se je okoli vprašanja – ali je za nekatere, natančno,
neprilagojene ljudi, resnično edini
način, edini STOP znak narediti najhujše kaznivo dejanje, se pravi, zločin,
smrt nekega drugega človeka … » Marjeta se je žalostno nasmehnila, pripravljena
razložiti, odgovoriti na (predvsem sebi) zastavljeno vprašanje …
Se nadaljuje
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar