V slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) je
vidik izobraževanja obsojenih oseb pomemben
dejavnik k osebnemu napredku zaprtih in se v praksi relativno dobro uveljavlja.
Kajti izobraževanje, poleg praktične koristi,
pomeni osebnostno rast, vpliva na
samozavest, se pravi, pripomore k razvoju in uspehu zaprte osebe. Izzivalno pa je vprašanje, kako spodbuditi
zapornike k izobraževanju; kako jim pomagati vzbuditi zanimanje za znanje,
spodbuditi zavest na višjo raven glede samospoštovanja in vere v lastne
sposobnosti. Težav je kar nekaj; številni imajo težave z branjem in pisanjem,
kar vpliva na njihovo samopodobo, zato so pogosto tudi možnosti, natančno, sposobnosti
za sodelovanje s pedagogi nizke. Veliko težavo predstavljajo tudi osebni
dejavniki, kot so zloraba psihotropnih snovi, kar ima številne negativne učinke
pri učenju oziroma pogosto je pri zasvojenih učenje povsem onemogočeno. Vendar
je potrebno poudariti, da so izobraževalni programi v zavodih za prestajanje
kazni zapora (ZPKZ) prilagojeni potrebam posamezniku, čeprav mora biti
kvalifikacija v kazenski ustanovi enakovredna kvalifikaciji pridobljeni zunaj
zapora. Na izobraževanje se v zaporih pogosto gleda kot na drugorazredno
aktivnost, zato Odbor ministrov (Odbor ministrov Sveta Evrope, 1990) meni, da
bi moralo imeti izobraževanje v ZPKZ isti status kot delo, kajti enako
vrednotenje učenja in dela lahko spodbudi obsojence k izobraževanju, tako potrjuje
primer dobre prakse v drzavah, ki ta vidik uresničujejo (npr. Nekatere
skandinavske države, Norveška itn.). Pomemben vidik oz. dejavnik, ki pripomore
k odločitvi obsojenca za izobrazevanje predstavlja tudi njegov odnos z osebjem
ustanove; če je ta odnos optimalen, bo zavzel tudi do izobraževanja pozitivno stališče. Motivacijo
predstavlja tudi odnos obsojenca z ostalimi zaprtimi osebami; se pravi vzajemno
spodbujanje k izobraževanju, usposabljanju, učenju. Morda pa zgolj k branju ali
pisanju. In zlasti slednje je pomembno, saj večino obsojencev pesti
frustracija, vezana na kaznivo dejanje ali
težko življenje v preteklosti. Kdo ve, morda bo kdo od obsojencev našel
navdih ravno v traumatični izkušnji, in to ne bi bil osamljen primer; na primer
E. A. Poe je nekoč dejal, da, »če ne bi imel tako nesrečnega življenja,
Krokarja nikoli ne bi napisal« ...
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar