IZOBRAŽEVANJE V ZPKZ

Nujnost izobraževanja zaprtih oseb v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) je Svet Evrope leta 1989 tudi uradno sprejel, in sicer sklicujoč se na pravico do izobraževanja kot temeljno človekovo pravico, kakor tudi iz vidika pomembnosti za razvoj posameznika v družbi, posledično pa tudi za razvoj družbe same. Odbor ministrov je takrat vladam držav članic predlagal, priporočal politiko izobraževanja obsojenih oseb z naslednjimi poudarki:

- izobraževanje mora biti organizirano tako kot je v izvenzaporeskem sistemu in za skupine zapornikov iste starostne skupine,

- mora biti omogočen vsem zaprtim osebam,

- cilj izobraževanja naj temelji na osebnem razvoju posameznika,

- naloga zaposlenih v ZPKZ mora biti spodba k izobraževanju obsojenih oseb,

- izobraževanje mora imeti enak status kot delo,

- obsojene osebe naj se spodbuja k ciljnemu, aktivnemu izobraževanju,

- obsojenci naj imajo možnost izbire med različnimi, vseakakor ustreznimi oblikami izobraževanja,

-  zagotovljena mora biti učna pomoč zaprtim osebam, ki imajo učne težave,

- pomembno je poznavanje razmer na trgu dela, posebno pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju,

- ZPKZ naj imajo dobro založene knjižnice z učnim gradivom, dostopne vsem zaprtim osebam,

- telesna vzgoja mora biti pomembna aktivnost zaprtih oseb,

- velik pomen je potrebno posvetiti tudi ustvarjalnim in kulturnim dejavnostih, saj pripomorejo k boljši samopodobi zaprtih oseb,

- socialno učenje je posebno pomembno za obsojence, kajti  utrditev tega učenja jim omogoča lažjo vrnitev v družbo,

- obsojencem naj bo omogočeno izobraževanje tudi izven kazenskih ustanov,

- spodbujati je potrebno tudi  izobraževanjev postpenalnem obdobju oz. po odsluženi zaporni kazni,

- za zagotovitev izobraževanja obsojenih oseb morajo biti na voljo sredstva, oprema in osebje (Odbor ministrov Sveta Evrope, Strasbourg, 1989).

Slovenski zakon o izvrševanju zakonskih sankcij (ZIKS – 1UPB1) sledi priporočilom Evrope, saj izobraževanje zmanjšuje negativne učinke zapora, ki  zaprto osebo zaznamuje za vse življenje – kajti, prisilno bivanje na natančno določenem kraju daljše obdobje, brez možnosti uveljavljanja najosnovnejše (lastne) želje na človekove psihične procese vpliva, milo rečeno, nespodbudno. Da ne omenjam še soočanje z odgovornostjo za storjeno kaznivo dejanje in soočanje s sprejetjem krivde ... 

Napisala Zuzanna G Kraskova