Nujnost izobraževanja zaprtih oseb v zavodih za prestajanje
kazni zapora (ZPKZ) je Svet Evrope leta 1989 tudi uradno sprejel, in sicer
sklicujoč se na pravico do izobraževanja kot temeljno človekovo pravico, kakor
tudi iz vidika pomembnosti za razvoj posameznika v družbi, posledično pa tudi
za razvoj družbe same. Odbor ministrov je takrat vladam držav članic predlagal,
priporočal politiko izobraževanja obsojenih oseb z naslednjimi poudarki:
- izobraževanje mora biti organizirano tako kot je v
izvenzaporeskem sistemu in za skupine zapornikov iste starostne skupine,
- mora biti omogočen vsem zaprtim osebam,
- cilj izobraževanja naj temelji na osebnem razvoju
posameznika,
- naloga zaposlenih v ZPKZ mora biti spodba k izobraževanju
obsojenih oseb,
- izobraževanje mora imeti enak status kot delo,
- obsojene osebe naj se spodbuja k ciljnemu, aktivnemu
izobraževanju,
- obsojenci naj imajo možnost izbire med različnimi,
vseakakor ustreznimi oblikami izobraževanja,
- zagotovljena mora
biti učna pomoč zaprtim osebam, ki imajo učne težave,
- pomembno je poznavanje razmer na trgu dela, posebno pri
poklicnem izobraževanju in usposabljanju,
- ZPKZ naj imajo dobro založene knjižnice z učnim gradivom,
dostopne vsem zaprtim osebam,
- telesna vzgoja mora biti pomembna aktivnost zaprtih oseb,
- velik pomen je potrebno posvetiti tudi ustvarjalnim in
kulturnim dejavnostih, saj pripomorejo k boljši samopodobi zaprtih oseb,
- socialno učenje je posebno pomembno za obsojence, kajti utrditev tega učenja jim omogoča lažjo
vrnitev v družbo,
- obsojencem naj bo omogočeno izobraževanje tudi izven
kazenskih ustanov,
- spodbujati je potrebno tudi izobraževanjev postpenalnem obdobju oz. po
odsluženi zaporni kazni,
- za zagotovitev izobraževanja obsojenih oseb morajo biti na
voljo sredstva, oprema in osebje (Odbor ministrov Sveta Evrope, Strasbourg,
1989).
Slovenski zakon o izvrševanju zakonskih sankcij (ZIKS –
1UPB1) sledi priporočilom Evrope, saj izobraževanje zmanjšuje negativne učinke
zapora, ki zaprto osebo zaznamuje za vse
življenje – kajti, prisilno bivanje na natančno določenem kraju daljše obdobje,
brez možnosti uveljavljanja najosnovnejše (lastne) želje na človekove psihične
procese vpliva, milo rečeno, nespodbudno. Da ne omenjam še soočanje z
odgovornostjo za storjeno kaznivo dejanje in soočanje s sprejetjem krivde ...
Napisala Zuzanna G Kraskova
Ni komentarjev:
Objavite komentar