SANKCIJE ZA MLADOSTNIKE

Življenje mladostnika je težavno zaradi pre-občutljivosti na vplive družbe, kar pogojujejo tudi njegove osebnostne lastnosti (pogojene z genetiko, biološkimi lastnostmi, psihofizičnim razvojem itn.). Prilagodljivost socialnemu okolju in zapovedanim vedenjskim normativom je od posameznika do posameznika različna. Njegovo ndaljnje, odraslo življenje je pogojeno z močjo in sposobnostmi, s katerimi bo premagoval življenjske ovire in bil zmožen  upoštevati družbena pravila. Značajske lastnosti otroka so najprej vidne v primarni družini, kjer se tudi dogaja prvotna vzgoja oz. privzetje vedenjskih vzorcev, pozneje pa del vzgoje prevzame šolski sistem. V učnem okolju se  tudi jasno izriše nagnjenost k nasilju, pomanjkanje empatije in destruktivnovedenje. Običajno pa se v šoli pokažejo tudi prvi znaki prestopništva, kakor tudi prva udejanjena kazniva dejanja. Kazniva dejanja mladostnikov  pri nas obravnavamo v prvi  vrsti z vzgojnimi ukrepi; ki se lahko izvajajo v učnem okolju oz. šoli, ali izven institucije, kar je odvisno od resnosti, teže kaznivega dejanja. Poznamo pa tudi kazenske sankcije za starejše mladostnike, kazen pa se lahko izvede v obliki zapora ali kot denarna kazen. Kot tretjo ktegorijo  je potrebno omeniti varnostbe ukrepe, ki jih običjno določi pristojna ustanova. V naši kazenski zakonodaji ne poznamo opozorilnih ukrepov, vendar pa imamo  širok nabor možnosti za preprečevanje mladostniškega kriminala. Namen kazenskih sankcij za mladoletnike je prevzgojiti oz. vzgojiti otroka-mladostnika v primernega, sebi prijaznega in družbi koristnega posameznika, ki bo zmožen spoštovati tako sebe kot druge in, ki bo zmožen sprejeti odgovornost za svoja (ne le kazniva) dejanja. Kaznivo dejanje, ki mu sledi kazenska sankcija in posledično povzroči občutek krivde – nelagodje mladostnika, in dojetje, da nekaj v njegovem vedenju odstopa od vedenja sovrstnikov, naj bi imelo na otroka-mldostnika učinek spoznanja in željo za pravilnim usmerjanjem in tendenco rasti  v duševno zdravo osebnost. Dopolnjen Kazenski zakonik-1 (KZ-1)  pa ne le da ohranja, ampak še v večji meri poudarja poglavitne elemente, zasnovane na varstvu otrokovih pravic in zagotavlja, da naša kazensko-pravna ureditev  z največjo mero previdnosti  in odgovornosti pristopa k mldostniškemu sankcioniranju, dojemanju krivde in resocializacije.  In prav je tako, saj je otrok  naše največje bogastvo, čeprav je v času naše globalne družbe in vsesplošne krize dostikrat lačno …

Zuzanna G. Kraskova