Tedne po izginotju sem bila
obremenjena večinoma z May. Nazorno sem jo videla, sključeno pri tleh,
objokano, na smrt prestrašeno, premraženo, lačno … V majhno tolažbo mi je bilo
dejstvo, da ima ob sebi muco, nje se zaveda, ve, da ni sama. V mislih sem jo
imela tudi takrat, ko sem šla k Romanu v bolnico, ko sem sedela ob njegovi
postelji in strmela v njegovo negibno, v obveze
povito telo, v njegov, zaradi zdravil pomirjen, a skoraj neprepoznaven
obraz in v njegov žalosten nasmeh, ki se je poblisnil izza povoja, izmuznil
mimo zavedanja o tragičnem stanju, v katerem se je znašel, in po katerem ne bo
nikdar več takšen kot je bil prej. A tragika nikoli ne pride sama, njen alter
ego je boj. Trdno sem verjela, da tako razmišlja tudi sam, navkljub trenutno negibnim,
mrtvim nogam in zlomljenemu duhu. Kljub izgubljenemu nadzoru nad življenjem.
Vendar Roman ima več, poseduje notranji ogenj, ki nekje v njem tli tudi zdaj. Vem,
nekega dne bo planil kvišku in ta nadzor znova vzpostavil. Roman je bil, prežet
z bolečino vedno najbolj neizprosen. In neuklonljiv.
Peljem
se domov in spet May, nebogljeno dekletce, spomin nanj preglasi vse. Zavijem k
Nežki. Nenačrtovano. Čeprav me je strah bolečih objemov in vsakega njenega
pogleda. Čeprav se bojim njenega njenega tujega, razčlovečenega življenja.
Vendar se ni bilo treba več bati ...
Med
potjo mi je Sanja sporočila, da je Nežka
naredila samomor. Z uspavalnimi tabletami …
***
Stojim
ob vznožju postelje in strmim v Nežkin spokojen obraz. Oglednik stoji poleg, v
obrazec zapisuje čas smrti, stanje, položaj telesa. Trupla. Kriminalist sedi nedaleč
za mizo in se tiho pogovarja s Sanjo. Zaslišuje.
Sanja razlaga o zadnjih skupnih trenutkih. O času, ko je bila Nežka še živa. Včeraj.
V njeni razlagi je zaslediti gola dejstva. Odgovore na zastavljena vprašanja.
Ničesar, razen formalne razlage. Brezhibne. Kriminalist zapre beležnico,
vstane, odide skozi stranska vrata na dvorišče. Sanja sloni za mizo, negibno
strmi predse. Opazujem to negibnost. Iz nje zaveje po dvomu. Prostor preplavla
zla slutnja … Zdrzne se, dvigne oči. Najina pogleda se srečata. Moj raziskujoči,
njen, pogled brez zadrege. Zaznam v njem že znan zlovešč lesk …
Priprem
oči, pogledam globlje. Zazrem se vanjo.
Moja vest mi stoji trdno ob strani.
Ve,
da se ne motim. Tudi Sanja …
Tri tedne po Nežkinem pogrebu se je čudežno pojavila
May. Živa in zdrava, brez znakov nasilja, hiranja ali zlorabe, je z muco v
naročju tavala po mestu, a ni znala povedati, kako se je v njem znašla. Hotela
je le k mami. Ali Sanji …
Ker je bila Nežka edinka, njena starša pa sta že
pokojna, je za skrbništvo zaprosila Sanja. In ga dobila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar