23. sep. 2014

PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih)



V sobi za skupinsko terapijo je danes drugače. Prisotni, povečini zatopljeni v svoje misli, strmijo predse. Jaz strmim vase. Moja vest je zlata, predano me podpira, diskretno mi poskuša doliti še zadnje kaplje poguma, ker ve, da je danes poseben dan. Danes bom nastopila tudi sama.
Zato me vest še bolj zavzeto podpira. Hoče me nasmejati, sprostiti.
“Poveji tisto, ko si v čakalnici pri zobozdravniku odhajajočečemu, s polnimi usti krvi in tamponov kar na lepem zaklicala “Pa, nasvidenje” se zahihita in me požgečka po roki, ravno obratno kot takrat v tisti čakalnici. Stresem z glavo. Sploh je ne razumem …
Vstopi terapevt, ljubeznivo pozdravi, pove nekaj besed o tragičnem dogodku, z minuto molka se poklonimo umrli kolegici, naj počiva, kjerkoli je že, Nežka. Po krajšem uvodu, me povabi k besedi.

Moja zgodba
Vstanem in se predstavim.
Zatajim dih … Prvi obotavljajoči znak v mojem govoru pomeni, da nečesa nočem povedati. Pravzaprav nočem povedati ničesar. Nočem razlagati, da sem po izgubi službe spremenjena, a ne tako kot bi želela, sem drugačna; depresivna, sama sebi tuja. Ne želim povedati, da v mučnem objemu vsakdana, od vsega časa najbolj hlastam po tistem izgubljenem, ki ga je sedaj veliko, preveč, toliko, da v njem vidim svoje življenje le kot stisnjeno dvodimenzionalno podobo, da kamorkoli pogledam, ker imam čas, zrem le v ogledalo svojih življenjskih zmot.      
Ne povem o fantazmi, imaginarnem moškem z labirintom, ki ga potrebujem, ker uprizarja uresničitev moje želje – hrepeneti, a ne videti, le upati in slutiti ...
Zamolčim pustolovske izzive ob teku na grad, nevarnost, ki jo preden izzveni,  pritegne težnost …  
Molčim, a ne bi smela, o prekomernosti, ki nas obdaja, o Prevečnosti vsega, ki nam ponuja vse, da ne bi imeli ničesar, o prevečnosti, ki z zrklji obrnjenimi navzgor golta vse, kar vidimo, čutimo in dojemamo, o tisti Pre-večnosti lakomnih želja, ki bi, a ne more preseči večnosti, kajti njo imamo zastonj 
Ne govorim, tako kot nihče, o ranljivostii življenja na robu, o bolečih razpokah, nastalih zaradi krivic, odvzetih možnosti, upanj in sanj. Ne omenim globok sram zaradi siromaštva, ki ustreli v vsako zavetje in razkraja, zastira svet …   
Ozrem se, vest se suka tu nekje za ogledalom, a je na preži, nastavlja svojo moč, pozorna je, kjer je potrebno. In zdaj je.
Nikoli nisem marala tako od blizu govoriti z ljudmi. Zato sem kratka.
Strnim zgodbo v potratno nakupovanje, povem kako mi je zaradi te razvade težko, da je življenje zaradi nje postalo en sam privid, a je padla še zadnja slepica in se bo na srečo, v kratkem (ker nimam denarja, ne povem naglas) tudi zaključilo. Seveda se zavedam, da se najdragocenejših stvari ne da kupiti, da jih pri Laperli ne bom našla, da sem se z izgubo službe končno dotaknila dna in naredila križ čez zapravljanje. Govorim rahločutno, s točno merjeno distanco. In z natančno določenim glasom. Tako kot vsi.
A pomembno je, da se zavemo sami …
Zahvalim se, poskušam vriniti nasmeh v ta nepravi trenutek, a slutim jok … vendar ga še ni …
Pograbim torbo in zapustim terapijo. Vest me zvesto spremlja na somračni poti.
Popolnoma mi je jasno, kaj moram narediti, ji rečem, ona pa me zavezniško prime za roko. Takoj zjutraj bom šla na policijsko postajo glede Sanje. Potem bom sporočila Urbanu in Blažu, naj popoldne iz bolnišnice pripeljeta Romana …
Temni se.
Sprehodim se po bregu Ljubljanice, strmim v temačni lesk na njeni gladini ... podkupuje odseve zvezd … Začutim solze. Spremlja jih jok. Nekoč sem verjela njeni globini. Nekoč sem bila na njenem dnu ...
A ne bom več. Tiho reče vest.

KONEC

Ni komentarjev:

Objavite komentar