V sobi za skupinsko terapijo je danes drugače.
Prisotni, povečini zatopljeni v svoje misli, strmijo predse. Jaz strmim vase.
Moja vest je zlata, predano me podpira, diskretno mi poskuša doliti še zadnje
kaplje poguma, ker ve, da je danes poseben dan. Danes bom nastopila tudi sama.
Zato me vest še bolj zavzeto podpira. Hoče me
nasmejati, sprostiti.
“Poveji tisto, ko si v čakalnici pri zobozdravniku
odhajajočečemu, s polnimi usti krvi in tamponov kar na lepem zaklicala “Pa, nasvidenje”
se zahihita in me požgečka po roki, ravno obratno kot takrat v tisti čakalnici.
Stresem z glavo. Sploh je ne razumem …
Vstopi terapevt, ljubeznivo pozdravi, pove nekaj
besed o tragičnem dogodku, z minuto molka se poklonimo umrli kolegici, naj
počiva, kjerkoli je že, Nežka. Po krajšem uvodu, me povabi k besedi.
Moja zgodba
Vstanem in se predstavim.
Zatajim dih … Prvi obotavljajoči znak v mojem govoru
pomeni, da nečesa nočem povedati. Pravzaprav nočem povedati ničesar. Nočem
razlagati, da sem po izgubi službe spremenjena, a ne tako kot bi želela, sem
drugačna; depresivna, sama sebi tuja. Ne želim povedati, da v mučnem objemu
vsakdana, od vsega časa najbolj hlastam po tistem izgubljenem, ki ga je sedaj veliko,
preveč, toliko, da v njem vidim svoje življenje le kot stisnjeno dvodimenzionalno
podobo, da kamorkoli pogledam, ker imam čas, zrem le v ogledalo svojih
življenjskih zmot.
Ne povem o fantazmi, imaginarnem moškem z
labirintom, ki ga potrebujem, ker uprizarja uresničitev moje želje – hrepeneti,
a ne videti, le upati in slutiti ...
Zamolčim pustolovske izzive ob teku na grad,
nevarnost, ki jo preden izzveni, pritegne težnost …
Molčim, a ne bi smela, o prekomernosti, ki nas
obdaja, o Prevečnosti vsega, ki nam
ponuja vse, da ne bi imeli ničesar, o prevečnosti, ki z zrklji obrnjenimi
navzgor golta vse, kar vidimo, čutimo in dojemamo, o tisti Pre-večnosti lakomnih želja, ki bi, a ne more preseči večnosti,
kajti njo imamo zastonj …
Ne govorim, tako kot nihče, o ranljivostii življenja
na robu, o bolečih razpokah, nastalih zaradi krivic, odvzetih možnosti, upanj
in sanj. Ne omenim globok sram zaradi siromaštva, ki ustreli v vsako zavetje in
razkraja, zastira svet …
Ozrem se, vest se suka tu nekje za ogledalom, a je
na preži, nastavlja svojo moč, pozorna je, kjer je potrebno. In zdaj je.
Nikoli nisem marala tako od blizu govoriti z ljudmi.
Zato sem kratka.
Strnim zgodbo v potratno nakupovanje, povem kako mi
je zaradi te razvade težko, da je življenje
zaradi nje postalo en sam privid, a je padla še zadnja slepica in se bo na
srečo, v kratkem (ker nimam denarja, ne povem naglas) tudi zaključilo. Seveda
se zavedam, da se najdragocenejših stvari ne da kupiti, da jih pri Laperli ne bom našla, da sem se z izgubo
službe končno dotaknila dna in naredila križ čez zapravljanje. Govorim rahločutno,
s točno merjeno distanco. In z natančno določenim glasom. Tako kot vsi.
A pomembno je, da se zavemo sami …
Zahvalim se, poskušam vriniti nasmeh v ta nepravi
trenutek, a slutim jok … vendar ga še ni …
Pograbim torbo in zapustim terapijo. Vest me zvesto
spremlja na somračni poti.
Popolnoma mi je jasno, kaj moram narediti, ji rečem,
ona pa me zavezniško prime za roko. Takoj zjutraj bom šla na policijsko postajo
glede Sanje. Potem bom sporočila Urbanu in Blažu, naj popoldne iz bolnišnice
pripeljeta Romana …
Temni se.
Sprehodim se po bregu Ljubljanice, strmim v temačni lesk
na njeni gladini ... podkupuje odseve zvezd … Začutim solze. Spremlja jih jok. Nekoč
sem verjela njeni globini. Nekoč sem bila na njenem dnu ...
A ne bom več. Tiho reče vest.
KONEC
Ni komentarjev:
Objavite komentar