PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih)

Mrači se že. Razporejeni v široko vrsto, se z različnimi svetili in baterijskimi lučkami počasi premikamo naprej po gozdu. Iščemo May. Sanja mi med hojo razlaga, kako je do izginotja prišlo. Ko se je Nežka zbudila, May ni bilo v postelji, z njo pa je izginila tudi Muca. Sumijo, da je za izginotje kriva mesečnost; da je May v snu odtavala v gozd in se v njem izgubila.   Skratka, May je brez sledu izginila. Pravzaprav ena sled je, na robu gozda so našli skrbno zloženo Mayino jopico. Od izginotja je minilo že dvanajst ur in čeprav May ne morejo še obravnavati kot pogrešano, policija je v iskanje vključila posebno enoto, ki May išče na širšem področju, po okoliških gozdovih. Tudi z helokopterjem. Civilna družba, ki smo mi, je pa ustanovila krizni štab, mi May iščemo neodvisno od policije, po svojih močeh. Nežke ni med nami, že dopoldne, po izginotju, jo je moral oskrbeti zdravnik in ji dati močna pomirjevala.

Premikamo se počasi, tu in tam May pokličemo po imenu, medtem pa rožljamo z različnimi predmeti, skušamo biti čim glasnejši. Vendar brez uspeha. Po petih urah iskanja me je začelo grabiti malodušje, začelo se mi je svitati, kaj prestaja Nežka. Vendar dvomim, da to lahko izrazi besedno. Da to navzven kakorkoli izrazi, komurkoli pove. In prav sem sklepala. Ko se je naši skupini iztekel čas in  nas je zamenjala druga, sem šla pogledat k Nežki. Prvi vtis je bil, da Nežka doživlja napad panik. Težko je dihala, vzdihovala, mestoma stokala, čeprav je zaradi pomirjeval sedela povsem mirno, a nekako obteženo, kot bi jo gravitacija hotela pogolniti vase, izgledalo je, kot da se bo vsak čas pogreznila v tla. Drugi vtis je namigoval na možnost, da bo Nežka zdaj, zdaj razpadla. Na drobne delce, ki jih ne bo mogoče sestaviti. Tretjega raje nisem iskala, bolje se mi je zdelo, da ji skuham čaj, čeprav se ga skoraj ni dotaknila. Potem sem sedla poleg, jo prijela za roko in z njo tako sočustvovala. Počakala sem, da se je Sanja vrnila iz trgovine, se z njo dogovorila, kdaj naj se zjutraj vključim v iskanje in se poslovila. Diskusiji o Romanovi nesreči pa tam ni bilo prostora, nisem je niti omenila. In prav je bilo tako. Izginotje bližnjega, posebno tako nebogljenega kot je May, ki se ji je življenje strahotno že začelo in se v tej smeri tudi nadaljuje, terja poseben vidik uvidevnosti, saj takšna tragedija preseže vse. Ob tako veliki nesrečni razsežnosti drugih šele sprevidimo, kakšno srečo smo imeli mi pri svoji …