Po slabe stvari ne hodimo na dobre kraje, si
dopovedujem, če je na tem svetu kje kraj, poln dobrote, potem je to bolnišnica.
V zdravstveni ustanovi smo deležni prve humane
poteze že pri urejanju administraciji. Roman dela na podlagi avtorskih pogod in
ni redno zaposlen, neurejen, kakšen je, si ne plsčuje dodatnega zdravstvenega
zavarovanja, zato velik problem predstavljajo stroški zdravljenja. Vsi trije
stojimo pred okencem, tiščimo glave skupaj in tuhtamo, kako stvar rešiti. In za
nekaj časa pozabimo, zakaj sploh smo tam. Prvi se zave Urban. Svoje
rahločutnosti in empatije tokrat niti ne skuša skriti. Sploh ne tam. In ne v
takšnih okoliščinah. Vidim, zatiska veke, a z Blažem slišiva le šit, ej, naglo obrne glavo, zazre se v
dolgo vrsto sedečih in stoječih v čakalnici. Nekaj časa še postopamo pred
okencem, čakamo, da nam pisarniško osebje sporoči, da se ne da nič narediti,
Zavarovalnica se strogo drži Zakona. Ta pa je tak in tak. Ampak glede
pacientove pravice do nujne pomoči, tole danes se ne plača … Dobro, gremo na
operacijski oddelek, čakat pred druga vrata, kjer izvemo, da je bila operacija dokaj
uspešna, okrevanje bo dolgo, z ne nujnimi, a možnimi motoričnimi posledicami, ki
jih lahko povzroči problematičen zdrs in poškodbe vratnih vretencev, poleg treh
zlomov – reber, desne roke in kompliciranega zloma kolka. Romana gremo lahko
pogledat, a šele čez kakšno uro, ko se prebudi. In na kratko.
Ta hrbtenica me skrbi, tuhtam, dokler čakam pred vhodom,
da se Urban vrne s kavo iz bolničničnega kavomata. Če mi bo uspelo nekaj
iztržiti z romanom, bo vse skupaj lažje …
Skozi steklena vrata vidim Blaža pred okencem
administrativnega oddelka s šopom papirjev v roki. Prereka se z bolniško sestro.
Zdaj lahko zajočem, si rečem. A ne morem ...
Prihaja Urban, s plastičnimi kozarci kave.
“Moja zlata otroka,” je dahnila vest, a preglasila
Blažev negodujoči glas.
Istega dne, pozno popoldne.
Sedim na okenski polici in kadim. Izčrpana,
obtežena, a prazna. Ne morem ne jokati ne ihteti ne kričati. Ničesar. Stresni
dogodki delujejo kot udarec po glavi. Tresk!
in bolečina se nakopiči na mestu, ki je prizadeto. Enostavno. A vse je odvisno
od suptilnosti in vrste orodja tistega, ki udari. Tale moj je, mislim, da imel
neke vrste macolo, ker je bolečina topa in je zavzela večji del prostora.
Toliko prostora in tako topa, da sem tudi sama otopela. A le dokler se ni
oglasil telefon. Sovražim telefone. Od nekdaj. Vedno sem se jih otepala in jih
imela za škodljivce, in na sumu, da spodkopavajo psiho-fizično zdravje nič
hudega slutečih ljudi. Sovražni aparati, ki so venomer na preži. Opasani za boj,
v katerem lahko zmagajo edino sami. Zato imam zdaj dva. Da bo tega boja, teh batin,
prebadanj, zbadanj ali vsaj brc čim več. Namrščim čelo, ni hudiča, da bo spet
kaj, sežem po mobilniku, v dvomih - aliali,
a psihično telo deluje na principu “boja ali bega”, deluje sistematično, morda se
zdi, da včasih polagoma, a zanesljivo učinkovito. In blagodejno. Moje se je v
tem primeru odločilo za “boj”. Zato sem pogumno naslonila slušalko k ušesu
odločena, da bom zravsala … koga bo pač treba, seveda, če bo treba. Ampak ni
bilo potrebno. Če bi pa vedela, kaj bom izvedela, se ne bi oglasila. Vsaj ne
tistega dne. Čeprav te takšni dogodki slej ali prej dohitijo, ne dajo se zaobiti
…
Kicala je Sanja in sporočila, da je izginila May.
Ni komentarjev:
Objavite komentar