***
Tisti dan se je telefon oglasil štirikrat. Najprej
je navsezgodaj poklicala znanka iz ene od človekoljubnih organizacij in mi vprašala,
ali bi organizirala kreativno delavnico za revne otroke iz držav EU.
“Tebe kot rasno razgledano najprej vprašam,” je poudarila,
“sicer plačilo ni nevemkaj, le potni
stroški, a dobrodelnost se ne sme obtežiti
z denarjem.”
“Niti imeti meja,” sem zamrmrala slušalki in
dvignila obrv. Seveda sem pristala, rada delam z otroki, a tudi če ne bi, bolje
karkoli in kadarkoli kot nikoli. In jasno
da sem bila za, saj sem socialka, ti pa moramo živeti zapovedano, nikakor
drugače, kot le požrtvovalno, zato vsem pomagam, starejšim čez cesto, otrokom
zbirati star papir, če imam kakšen sekač pri roki, posekam tudi razraščeno travo
na bregovih Ljubljanice, recikliram smeti, tudi za drugimi, če je potrebno, in
podobno. Zato praktično zastonj pišem za nekaj časopisov, kajti talent in
humanost stopata roka v roki, treba ju je trositi naokoli, ju dati ljudem, saj
se ne hranita s kruhom, ampak z dobroto in navdihom. A dejstvo je, da na krilih
navdiha ne leti več nihče. Leti le iz službe …
“Ampak moram ti povedati, da tisto, kar so takrat
označili kot rasizem med otroci v moji skupini, to ni bil. Res je bil kriv tisti
črnec. Dokazano.” Obremenjenost s tem primerom in konotacija v njenem glasu pa je
pripeljala v dinamičen konec najine konverzacije. Delo sem sprejela in se na
hitro, kar dvakrat zahvalila. Pogovor pa sem zaključila razočarana nad
populacijo, zaposleno v humanitarnih ustanovah.
Drugi je klical urednik manjše založbe, ki sem jim
poslala rokopis romana, češ da mi ga bodo z veseljem objavili, ker je fajn,
ampa dvotretjinski delež bom morala prispevati sama. Zaigrala sem veselje, celo
navdušenje in obljubila, da bom po, gotovo le krajšem premisleku, poklicala
nazaj. Čeprav ga nisem rabila. Niti za sekundo nisem bila v dilemi, da me čaka trnova
pot glede objave tega romana.
“Zelo hinavsko, da tako zavajaš ljudi,” je
komentirala moja vest, jaz pa sem ji zabrusila nazaj: “Nič bolj od njegove spodbudne novice.”
Če je bil prvi klic zame nekako običajen, drugi pa
je vzbujal malodušje, je bil tretji klic pretresljiv. Mlajši sin Blaž mi je
sporočil, da se je Roman hudo ponesrečil, na avtocesti, ko je drvel (kako
običajno zanj) reševati kobilo z dilatacijo želodca. Blaž je ima ustvarjalno
osebnost, to izjemnost ps skriva za dostojanstveno držo, vedno kaže trdnost in pokončnost.
Toda takrat je bil njegov glas drugačen, izzvenel je kot varljiva oblika, kot zadržan
klic pomladi in name deloval kot pogled na bodice vrtnic, kot cikcak konica za
šivanje okrasnih obrob. Dobro vem, da je tudi on pobit. Skušam si pridati moči,
ne dovolim si drhtenja in dvoma v izgovorjenem, ki zato izzveni huje, kot glas,
hranjen z lastno krvjo, da učinkuje kot strup v požarnih zidovih. Čutim strašno
notranjo zgodbo. Zgodbo kratkega diha.
“To ni primerna novica, srček,” se slišim, “vendar
je Roman, tvoj oče, znal vedno zdesetkati vse enote … zmeraj in brez težav, tudi tokrat jih bo, brez
skrbi ...” A žalost presega smisel izgovorjenost
besed.
Potem nekaj časa v slušalko molčiva …
Urban že ve, je rekel Blaž, dogovorila sta se, da se
dobimo v bolnišnici. Čez eno uro. To je v redu, dobro je, da ne takoj. Pustimo si
prostor. Odtehtajmo vso težo prve bolečine. Vsak zase.
Zdaj ga operirajo, čez nekaj ur bo jasno kako in
kaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar