INŠTITUT ZA PSIHOSOCIALNO POMOČ

SPLETNA STRAN INŠTITUTA ZA PSIHOSOCIALNO POMOČ (IPSP):
WWW.IPSP.SI

9.8.2014 - SOBOTNA PRILOGA, DELO; OD NEZDRUŽLJIVOSTI CILJEV DO OSUPLOSTI NAD MALODUŠJEM (avtirca Zuzanna G. Kraskova)

Od nezdružljivosti ciljev do osuplosti nad ravnodušjem

O konfliktu interesov, ki je eden najpomembnejših dejavnikov za razredno delitev družbe, in o tem, kako razbiti malodušje.

Zuzanna G. Kraskova

sob, 09.08.2014, 06:00

Ključne besede:

konflikt interesov,

malodušje,

stavka,

rudarji,

državniki,

Zuzanna G. Kraskova

Velenjski rudarji med stavko pred vhodom v Premogovnik Velenje 1. julija 2014. Foto: Jure Eržen/Delo

Nič zunanjega nas ne more rešiti. Le sami se bomo! Za to potrebujemo družbeno dinamiko in njene procese.

Ne bi rada ravno tolkla po peklenskih vratih, a ne morem si kaj, da glede konfliktne perspektive današnje sodobne družbe ne bi podvomila o tem, da je pri stvarjenju človeka sodelovalo le eno božanstvo, kajti ne verjamem, da bi en sam bog ustvaril bitje in mu dal še možnost misliti. Kmalu pa tudi sebi, takrat, ko je Adam vse izgubil, ne zaradi Eve, ampak zaradi jabolka. In sprožil vrsto ukrepov božjega srda.

Ta navzkrižja v današnji družbi poznamo pod pojmom konflikt interesov, ki so eden najpomembnejših dejavnikov za razredno delitev družbe. Povedano drugače: danes za izkoriščanje in ohranjanje družbenih privilegijev ni nujen le zasebni kapital, zadostuje že institucionalna avtoriteta, moč, ki jo daje pomemben položaj. Dober primer (a ne primer dobre prakse) so tranzicijske države srednje in vzhodne Evrope v procesu osamosvojitve. Ta tranzicijada, katere postopki so, absurdno, legalni (in zakoniti), se dogaja še danes, po dobrih dveh desetletjih samostojnosti.

To me spominja na izjavo mojega klienta, ki mi je med terapijo na vprašanje, zakaj je ropal, odgovoril takole: »Hja, odkar sem v srednji šoli oropal trafiko, nisem več nikoli brez denarja.« Razlika je le v tem, da je moj klient za svoja dejanja plačal z zaporom, gospodarski kriminalci pa se še naprej bogatijo, ker nikoli niso končali v zaporu.

Pomembno je dodati, da pri lastniških prevzemih ni pomemben le kapitalski konflikt interesov, so še vmesna nasprotja, na primer regionalna navzkrižja, konflikti med proizvajalci in potrošniki, konflikti med spoloma ..., a vse daleč prekaša konflikt interesov med delom in kapitalom.

Ciljna nasprotovanja

Rudarske stavke so bile vedno zgodovinsko prelomne, tisti skrajni ukrep, ki mu sledijo veliki družbeni premiki. In simbolne – v poštenju, trdoživosti, tovarištvu in pogumu. O tem priča historični upor rudarjev leta 1920 v rudniku Kreka, ki se je zgodil kot odgovor na nasilje oblasti nad vsesplošno stavkajočimi rudarji v BiH. V uporu je sodelovalo veliko slovenskih rudarjev; te je oblast kot odgovor na vstajo z družinami izselila iz državnih stanovanj in poskušala izgnati ter tako domače rudarje prisiliti k delu, a solidarni rudarji so se skupaj umaknili v mesto Husino in ustanovili stavkovni odbor. Upor je žandarmerija krvavo zatrla, sodni procesi pa so dobili epohalni pomen, saj so obsojeni bili deležni podpore po vsej Evropi in oblast je bila primorana ublažiti sankcije ter ugoditi zahtevam rudarjev. Skratka, rudarji so vedno bili vzor poštenja.

Letošnje leto so tudi pri nas zaznamovale rudarske stavke v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Velenje. Prvi so stavkali zoper zaprtje rudnika in posledično zoper odpuščanje – to je po končanih pogajanjih kljub vsemu sledilo. Velenjski rudarji pa so se uprli zaradi neizplačanih plač in kršenja kolektivne pogodbe, ki zagotavlja dogovorjeno višino dohodka, odvisno od cene premoga. Rudarji so pred dvema letoma privolili v petodstotno znižanje plač, in to v dobri veri, da bodo svoji materi, kot je Holding Slovenskih elektrarn (HSE) v odnosu do Premogovnika Velenje poimenoval njen generalni direktor, pomagali zapolniti finančno luknjo. Vodstva HSE, Premogovnika Velenje in Termoelektrarne Šoštanj pa so odločila, da HSE ni pogajalski partner, saj so predmet pogajanja tržna razmerja med prodajalcem in kupcem – premogovnikom in termoelektrarno.

Poleg navzkrižja interesov lahko nenavadne pogajalske prijeme razumemo tudi v slogu starega latinskega pregovora: Ni krčmarja, ki ne bi znal ostriči gosta. Vodje tovrstnih pogajanj vedno hočejo več kot le dogovor, hočejo moralno zmago, potrdilo o svoji poštenosti, zato o problematiki govorijo v nekakšnem univerzalnem, globalizacijskem jeziku, celo tako, da so videti v položaju šah-mat. Vendar niso, saj dobro vedo, da je za pogajanja potrebno zavlačevanje, medtem ko stavkajoči preživljajo negotov čas in jih je strah, da se bo zdaj zdaj vse skupaj končalo s kompromisom – na njihov račun.

Stavkajočim kot bonus za pogum pripada izvirni met kocke, vse drugo pa gre v prid vodstvu, ki ima moč. Čeprav je jasno, da bi morali obveljati zgolj pravi argumenti. A ta želja je le delček pogumne fantazije v objektivni stvarnosti delavskega razreda, kjer so družbeni spodrsljaji najbolj vidni. Hkrati pa naznanjajo konfliktno perspektivo družbe.

Osupli, ker nam je vseeno

Socialno gospodarstvo, ki ga poznamo tudi pod pojmom tretji sektor in predstavlja prostor nevladne, neprofitne dejavnosti, bi ljudem moralo vliti upanje, a moč političnih lobijev oz. hobotnic, ki znajo izžeti vse pomanjkljivosti zakonodaje (na primer črpanje sredstev za projekte, ki bi morali biti namenjeni le nevladnim organizacijam, pa niso), je tako velika, da nas, preden se sploh zganemo, brž opozori, da sicer živimo v isti državi, a ne v istem svetu. In v kali zatre vse zamisli.

Treba je omeniti dejstvo, da državljani trenutno nimamo oziroma ne vidimo vzornega voditelja. Manjka nam pokončni, moralni lik. To bi moral biti – že po funkciji – predsednik države, vendar ni, saj njegovo odločanje glede državotvornih postopkov in političnega dogajanja državi bolj škodi, kot koristi.

Klene, načelne drže ne najdemo niti med drugimi pomembnimi eminencami, moralnost pa, tako v širšem tako v ožjem smislu, družba nujno potrebuje. Tudi zdaj, po volitvah, državljane vendarle preveva upanje, da bo šel voz končno le naprej, da teh novih obrazov v državnem zboru ne bo zapeljal temačen šarm politikanstva, ki se skriva za politično funkcijo.

Vsi, ki smo volili, lahko vsaj upamo na to, v nasprotju s tistimi, ki so volitve ignorirali, saj je bila volilna udeležba le nekaj čez 50 odstotkov, kar nazorno kaže na brezbrižnost državljanov do politike, politikov. Kot da bi šlo za osebno zamero, kar sicer ne preseneča glede na dvajsetletno politično zgodovino sumljive narave.

Pa ne da bi z moralnim primanjkljajem želeli upravičiti družbeno malodušje, nasprotno, tudi sami smo zaradi lastnega malodušja zaprepadeni. Z razlogom, saj je v psihološkem smislu malodušje mazohistično stanje duha. A osuplost nad tem, da ničesar ne spremenimo, morda tiči v Kafkovi misli: da je treba priti do točke, s katere ni vrnitve.

Ta korak bi morda za sabo pustil drastične posledice, a bi nedvomno sprožil val sprememb, po katerih kliče družba. Za spremembami pa stoji pripravljenost na aktivno delovanje.

Zavestna (pa tudi nezavedna) težnja ljudi sloni na težnji po izboljšanju življenjske ravni, sploh tistih, ki živijo pod pragom revščine ali na njenem pragu; po statističnih podatkih je teh približno 15 odstotkov. Prikrite revščine je, domnevamo, vsaj še enkrat več, gre za revščino tistih, ki so, čeprav so na trgu dela, revni.

Naša obubožana družba torej ne potrebuje političnega prepričevanja, niti nastopaškega prizadevanja delavskih voditeljev, niti prepričevanja razumnikov – potrebuje lastno idejo, podprto z mnenji strokovnjakov, a izhajajočo iz osebnih izkušenj, saj nas te najbolj izučijo.

Modrec bi morda pripomnil, da starega volka vznemiri tudi vrabec, saj so empirična stališča najpomembnejši dejavnik pri sleherni usodni odločitvi, a pomaga, če se zavemo, da nas nič zunanjega ne more rešiti. Le sami se bomo! Za to potrebujemo družbeno dinamiko in njene procese.

Torej anonimnost ne sme biti naša prva obrambna linija, ampak novi vidiki reševanja družbenih težav. In ozaveščanje resnično prisotnih vidikov stvarnosti. Dejansko prisotnost resnice. Ki ni medla. Ob njej nas zaskeli, nato pa zmrazi. Potem se vname, a najprej v srcu.