25. jul. 2014

PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih)



X

“Daj mi mir, ti rečem, dokler še lahko,” siknem med tekom na grad. Vest pa kot da ni nič. Drži se me kot klop, čeprav sva že ves dan sprti, ker sem izpustila zadnjo seanso. “Če bi ti bila vest kot je treba, jaz terapije sploh ne bi rabila, razumeš?” dodam in pospešim. Ona tudi.
“Moraš tja hoditi,” sopiha, “ti si kot kak suh kanal … jarek brez vode, treba te je napolniti, s čisto svežo vodo. Ne s tisto, ki jo piješ.”
“Najdi mi eno samo čisto kapljico na tem planetu, brihta. Molči raje.”
 “Vidiš, ne dopuščaš (si) nič dobrega! A tvoj problem je tudi v tem, da se ob dobrih stvareh počutiš kot v strupenem oblaku.”
“Saj sem v strupenem oblaku. Ti tudi.”
“Vendar si ti vanj zamotana. Ne le z njim obdana.”
“Ti pa si le smotana,” sopiham, a tečem, sem že skoraj na vrhu.
“Na primer, tvoje knjige, ne misli, da ne vem, ti hočeš s svojim pisanjem bralca prizadeti, ga poškodovati  Namesto da ga oplemenitiš ... ” Nejeverno se zazrem vanjo: “Tako meniš?”
“Tako. O lepih stvareh se piše, ne pa le o grdobijah.”
“Vem, o prelestni labodki bi morala, ki sicer umre zaradi ptičje gripe, a kaj je gripa, v primerjavi z garjami ali shizofrenijo - nič, z labodi pa sploh ni primerljiva, saj so praktično merljiva enota, enotno dejstvo, pojem lepega. Pa o naravi, naj pišem, ta človeka spodbuja k spodbudnim mislim, krepi duha … iz vidika, kako z njo ravnamo pa sploh.”
A vest je neizprosna. Ne odneha, lajna naprej:
“Kaj pa tek? To delaš  samo zase pa ne razumeš.” 
“Po čem sklepaš?” se vzravnam. Tudi ona se: “Po tem, da nisi sproščena. Nikoli nisi. Rada bi bila sebi in vsem drugim všeč, rada bi bila pomembna, a se ne znaš vesti, sprostiti …”
“Redko srečaš sproščenega pomembneža, veš.” komentiram.“ Odkimava: “Mislila sem širše. Da si nekdo, ki si zasluži spoštovanje. Samospoštovanje.”
“To pa si. Ampak, se vseeno ne smem poveseliti na račun kakšne sovražnikove nesreče? Vsaj manjše.” jo izzivam, da se vsaj ena od naju sprosti, če se že ona ne z-more.
“Ti se kar zafrkavaj, najraje takrat, ko si v kaši. In to je zdaj,” modro sklene. Ustavim se, brcnem šop trave ob potki: “Vse moje prijateljice se s svojo vestjo zabavajo, le jaz ne.”
“To ni tekmovanje.”
“A ni?” se začudim. Kuja se, a vseeno vpraša: “Kako pa si predstavljaš zabavo z vestjo?”
“Recimo, da grem na party s sloganom Za ženske v kopalkah je vhod prost.”
“Spet je torej na tapeti hujšanje in svarki za mehko kožo,” zavzdihne. Skrenem z glavne poti in se spustim po strmini,  po tisti, po kateri sem pred časom drvela pred moškim iz gozda.  Pogledam levo in desno, ozrem se in prečkam naslednjo širšo pot.  Pod nogami šušti listje. Ne le pod nogami, tudi nekje za mano. Ozrem se, vejice grmovja na pobočju se rahlo zazibajo. Zazrem se vanje in zagledam iza njih bolščeče oči, ki nepremično strmijo vame. Poskušam steči, a se zapletem v suhe korenine in padem. Panično grebem po listju, potegnem tenisko izpod korenin. Bliskvito planem k višku. Poženem se po strmini, niti enkrat se ne ozrem, a slišim odločne dolge korake za sabo. Spet se mrači, na nebu že drgetajo prvi odsevi  meglic …
 “Obsedena si z nevarnostjo, izzivaš, rada v njej živiš,” sope vest, ko drviva po asfaltni cesti ob vznožju gradu. “To se ne bo dobro končalo”
“Ti se pa vsega bojiš. Trapa.”
“!”

Ni komentarjev:

Objavite komentar