PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih)

Z vestjo sva se odločili, da se bova po dolgem času popeljali v naravo. Ampak še nisva ravno na cilju, Ta hip naravo predstavlja le notranjost mojega starega avta, v pravi naravi pa je le zunanjost vozila, obdana z onesnaženim zrakom. Cesta se vije skozi hriboviti, najlepši predel dežele, v kateri živim. Pritisnem na gumb in stari radio zahrešči, najbrž tudi zato, ker je opremljen s kasetnikom in ne cede predvajalnikom. Brskam po predalu, iščem TDK kaseto in na slepo eno potegnem. Vstavim jo v kasetnik in čakam. Čez nekaj časa začne nerazumljivo govorit. Le tu in tam kakšen džingel. Potegnem jo ven, iščem drugo. In najdem. Potisnem jo v odprtino – klik!, znova prasketa, a tokrat   Tom Waits, mix; Blood Money mi gre zadnje čase nekako v uho. Pa Blue Valentine, Alice, Coney Island Girl itn. Smehljam se, pozibavam ob slabi kaseti, a odličnem Waitsu. Škoda, ker je kasetnik tako slab.

“Rabiva nov radio,” poblisnem proti vesti,  ki sedi poleg mene kot sovoznik in budno spremlja vsak moj šoferski gib. “spomni me, da ko bova v šopingu, skočiva še na tehnični oddelek. Vedno pozabim,  a jaz raje v butikih …”  začutim njen prezirljiv pogled in umolknem.

“Vem za eden odličen kurji butik, tam imajo poceni bedrca …”

“Ne boš mi pokvarila izleta,” se smehljam, “dobro se počutim. Ne vem točno kako, ampak okej.”

“Ničesar ti jaz ne kvarim. Kvečjemu kaj popravim. A ker se večinoma sprenevedaš, tega ne opaziš..”

“Dobro potem,” prikimavam in se pogledam v retrovizorj, danes sem  posebno lepo namazana, se nasmehnem, obrnem glavo, ogledujem se, z leve, z desne, zviška, od spodaj, našobim ustnice, pokažem ogledalu zobe, pogladim jih z jezikom, širok nasmeh, znova si jih ogledam,  lepi so, nič ne morem reči, pa dragi, ampak kot iz Holywooda, tako da se je to splačalo, hja, to so bili časi … morda bi si morala montirati kakšen srebrn, ali zlat zob, tu, spredaj, to je zdaj in … vsi reperji jih imajo … hja, ko bom prišla malce do denarja … ja, to bi bilo lepo. Naredim še nekaj obraznih vaj proti gubam in za prožno kožo okoli ustnic; odprem usta v velik krog in glasno izgovorim Ooo!, potem jih kar se da raztegnem in izgovorim Iks! To nekajkrat ponovim: O, X, O, X  … Nekoliko pospešim, ker se je medtem cesta zravnala. Ošvrknem vest, ki je vsa na trnih zaradi mojega koketiranja z ogledalom. Boji se, da bova končali v jarku. Ne meneč se za njen strah, sem ostra, dokončam misel. “Torej glej, da je tako, ti si moj podporni igralec, ne kašna kavka ali sra …” v hipu umolknem in se osredotočim na avtobus, ki ga prehitevam. Natančno, na ljudi v njem, Na enega človeka v njem. Na en ovratnik. Na ovratnikov labirint.

“Najbrž ni res, kaj vidiva,” nejverno nagnem glavo naprej, da bolje vidim. Vtem moram upočasniti in se umakniti nervoznemu vozniku za mano. Ki na kratko potrobi. Vrnem se na vozni pas in vozim tik za avtobusom.

“Kaj vidiva?” vpraša vest. “Jaz nič ne vidim.”

“Tam, na avtobusu …” začnem in spet pospešim. Nazorno vidim, nekje na sredini sedi moški z dvignjenim ovratnikom, s povešeno glavo, najbrž nekaj bere, gotovo bere, hja, tak je … Zaslišim trobento, glasnejšo od prejšnje, kot bi mi trobljala v uho, voznik za mano ima očitno problem, ne more prehiteti, ker prehitevam … sploh ne prehitevam, vzporedno vozim. Vest me postrani gleda, molči, a tako očitno, da jo nahrulim: “Daj mir, brigaj se zase!”

Umaknem se, ampak v pripravljenosti čakam, prežim na priložnost. Avtobus upočni, jaz še bolj, na klancu zavije na odstavni pas, jaz za njim, na ravnini se vrne na vozni pas, tudi jaz. Potem pospešim, vozim vzporedno, medtem pa sukam glavo, s celim telesom se nagnem naprej, strmim v okno avtobusa. Kam neki se pelje, tuhtam, kaj nima svojega avta, tak dedec, seveda ga ima, malce se gre sprostit, rekreirat, he, he … Sirena … Ijuuu! Zdrznem se, pogledam v vzratno ogledalo. A to meni? Ijuuu, ijuuu! Je kaj narobe? No pelji že mimo to kanto! Policija. Resignirano se umaknem za avtobus, vozim lepo zmerno, a policijski avto vozi vzporedno. Bo že odnehal. Ne bo. Grabi me jeza, trmasto gledam naprej … ne pomaga … IJUUUU!  Končno pogledam, seveda presenečeno, se nasmehnem, nekaj mrmram. Odpiram okno, vtem pa mi oster veter dvigne lase v zrak, jih kuštra, v usta tlači prej lepo urejeno pričesko. To me razjezi še bolj. Las ne bom utegnila popraviti, da ne bi policist opazil, če bo, bo posumil, da imam nekaj za bregom. Gotovo bo pomislil, da sem na dvesto dvajsetih voltih, s temi lasmi … Za bregom ni ničesar, gospod, le to, da v nobenem primeru ne bom mogla plačati kazni, lahko pa jo oddelam …  pa to razumite kakor hočete. Briga me. Počasi, a na skrivaj zelo jezno, ustavljam, stojim na odstavnem pasu.

“Nisem kriva,” rečem ponižno, “ne vem, kaj mu je … ni in ni potegnil iz tretje, ni prestavil … drugače je avto intakten, prejšnji teden je bil servisiran … očitno nekaj nagaja …”

“Kaj nagaja, gospa?”

“Ne vem točno, a nagaja … Ko pridem domov, bom možu rekla, da gre takoj temu mehaniku strelit v koleno, najmanj … ga nahrulit! To so sami goljufi, veste.”

“Zakaj prehitevate, če vam avto nagaja?” se, presenetljivo, nasmehne policist. Ni čudno, če imam lase v luftu, to je hujše od kazni, zardim. A sem nemočna. Sedim tam, z lasmi kot sraka in skrušeno pogledujem gor, proti njemu, ki nima še zadosti. Nadaljuje. “Se zavedate, da ovirate druge?” Nejeverno-bedasto vanj strmim. “Veste, da je na avtocesti prepočasna vožnja prepovedana?”

“Ih!” se neumno pognezdim na sedežu.”Koliko pa je naneslo …”

“To bi vi morali vedeti. Vam  števec dela?”

“Dela, dela … še kako, a nisem … no.”

“Vozili ste petinpetdeset kilometrov na uro,” me strogo pogleda.

“Kaj takega!” se iskreno začudim. “Obljubim, da se bom izbolj … držala pravil, evo!”

“Dobro, za zdaj naj bo le opomin, a če vas še enkrat dohitimo, bodo sankcije. Srečno!”

“Dohitite?” se še bolj čudim in se - po ukazu podvizam. Drvim po prazni avtocesti in pogledujem proti vesti, ki modro molči. Prav je tako, saj  se zaradi počasne vožnje res ne more jeziti name. Po mojem to sploh ni prekršek, se pomirim, vseeno malce žalostna, ker o avtobusu ni ne duha ne sluha. Morda pa bo tudi on na slapovih, me prešine, razveseli, to pa bi bil izlet, se nasmiham v retrovizor. Kakšen avtobus, dvigne vest obrv, pusti avtobus, cesto glej, da ne boš zgrešila. In zamisli se nad svojim njihanjem razpoloženja. O distimiji in depresiji razmišljaj, ne o ovratnikih. Neverbalni, telepatski pogovori z vestjo mi gredo najbolj na živce, ker je ona takrat dosti močnejša, je moj notranji glas, približno tako, kot če bi iz moje notranjosti z mano upravljal nekdo drug. Me nadiral, mi grozil, poniževal. In vedno le kritiziral. To pa je višek. Sunkovito zaviram, da jo je kar odneslo s sedeža proti oknu. Slišalo se je rahlo tup, ona pa se boleče spačila in prijela za komolec. Prav ji je, ker ni bila pripeta, zato mi tudi ničesar ni mogla  očitati. A po njeni drži vidim, da kuha  jezo, vendar si pokrovke ne upa dvigniti. Kuharica pa taka, se ji po tihem posmehujem, res pa je, da je danes videti nekam rdečelična. Zaradi tvoje šoferskih razsežnosti, slišim odmev. Ni prav, da jo žalim, vem, a osebno menim, da vest imamo tudi zato, da se ob njej zabavamo … 

Molče se peljeva skozi čudovito neokrnjeno naravo, do slapov, ki jih je potrebno fotografirati za album. Zato greva. Pogledam levo, desno, zadaj, brskam po torbici. “Ampak sem pozabila fotoaparat,” dodam naglas. Z mobilnikom … pa ne bo šlo, ker je  starejši model in tega ne zna. Nič hudega, kar oči vidijo, je ravno tako večno, sploh, če so na široko odprte. In budne. Zapeljem na stransko cesto, lagodno vozim naprej. Nekaj kilometrov pred ciljem se oglasi telefon. Nežka. Pove mi zgodbo. Luj s terapije je zapustil ženo in dojenčka. Otrpnem in pričakujem najhujše. Čeprav ni … no, kakor se vzame, za njegovo ženo je, se kislo držim in  poslušam. Odšel je živeti s prijateljem, v tujino, nihče ne ve, kam. Sporočil je le, da ne skrbijo. V spomin prikličem njegovo sanjsko zgodbo in ugotavljam, da je pri Luju res šlo za izmišljen prizor, ki je povrh, gledano psihoanalitično, na visoki simbolni ravni, a ga je potreboval zaradi manevracijskega prostora in časa, ki ga je rabil, da je tok speljal v željeno smer. Vendar je zgodba vsebovala tudi resnične znake, na primer zmedonost  glede spolne identitete. Grabi me tesnoba, a ne zaradi Luja, on je gotovo srečen, saj ni mačji kašelj sebi priznati kdo si, kaj si. Zanj sem vesela, čeprav vem, da mu ni lahko, saj se zaveda, kaj je za njim ostalo. Zaradi njegove žene in otročka sem žalostna, kajti po končani zgodbi vsi pristanejo na tleh. Tako ali drugače.

Kaže, da slapov danes ne bom videla v takšnem razkošju kot sem si želela. Ali pač. Vsemu navkljub. A ne le zaradi tega.  Zaradi prednosti po moji meri …

“Ni ga nad pristnim stikom z naravo,” rečem odločno.

“Končno,” si je oddahnila vest. Zaslutila je, da morda le lahko računa name. Nasmehnem se.

“Da le verjameš vame.”