***
Pri
Nežki je prijetno. Stanuje v majhnem naselju na robu mesta, v pritlični vrstni
hiši, obdani s skrbno obrezano živo mejo. Za hišo je potoček, ob njem pa pot,
ki vodi v bližnji gozd, kamor z May pogosto zahajata, po gobe, borovnice ali le
na sprehod. V hiši je čutiti pristno domačnost, vonj po pogačah, ki jih je
Nežka ravnokar pečene prinesla na mizo. Le nekaj podrobnosti kaže na prisotnost
invalidnega otroka; posebne zapahe na vratih, nizke stopnice, ker May s težavo
prepogiba noge v kolenih, zaščitne mreže na oknih. Nežka je previdna, ne želi,
da bi se May neke noči zbudila in tavala po soseski. May ima občasno motnjo
spanja, mesečnost, spremenjeno stanje zavesti, stanje podobno polsnu. Zdravniki
sumijo, da je morda zaradi te motnje tiste noči odtavala na ulico.
May
plane k mizi, pograbi pogačo, ugrizne vanjo in se ji zadovoljno nasmiha. Nekaj
časa predano, neke vrste obredno žveči, ob tem pa se ji na sencah pojavljajo
drobne kapljice potu in se stekajo po licih. Kot da bi jokala. Vendar May
nikoli ne joče, je srečna deklica, njeno srce pa je polno ljubezni za mami in
Muco. In za Sanjo. S polnimi usti mi pove, da tudi Muca ima rada mamine pogačke, adnjic e ojedla štri. Muca se suka okoli
njenih nog, prede, išče pozornost, ko pa je ugotovi, da ni pritegnila Mayine
pozornosti, usloči hrbet, se pretegne in z visoko dvignjenim repom odplahuta v
svojo razkošno bivališče, veliko belo košaro, načičkano z raznoraznimi
pentljicami in bingljajočimi žogicami. Tudi z zvončki, ki zarožljajo, ko vanjo
vstopi. Rožljanje je predramilo May. Spustila je pogačo na mizo, stopila h
košari in potegnila iz nje Muco. Sedla
je z njo poleg in jo nekaj časa okorno, a ljubeče božala, potem pa se je zganila,
kot bi se nečesa važnega spomnila, odločno vstala in z njo odracala v svojo
sobo.
“Mogoče
sem težava tega sama, ker sem nerodna … ne znam se prikupit,” nadaljujeva z
Nežko pogovor, ki sva ga prej začeli, o neprofitnem podjetju, ki ga ustanavlja,
in ki se bo ukvarjalo z oblikovanjem vzorcev za zavese in prte. V njem bi rada zaposlila
nekaj brezposelnih kolegov, nekdanjih sodelavcev, ker bi rada imela kompleten
obrat, oblikovanje, šivanje in prodajo. “Na Zbornici so rekli, da ni problema,
a na občinskem uradu … glede razpisa za sredstva je bil odgovor čisto drugačen.”
Ogorčeno je spustila na mizo pladenj s čajnikom in skodelicami.
“Meni
se zdi, da si naredila vse prav,”
ugovarjam in tudi sama ugriznem v pogačo. “Ampak časi so takšni … ni in
ni možnosti. Da crkneš …” Obe hkrati zmajujeva z glavo in jezni na vsesplošno krizo,
malce neolikano, naglas srebava vroč čaj. Čeprav obe dobro veva, kaj botruje
receseji, kaj povzroča nemoč in revščino ljudi. Kaj jemlje vse možnosti tistim,
ki bi jih morali imeti največ. Obe se zavedava, da neoliberalna politika
počasi, a zanesljivo izriva vrednote, etična in moralna načela, s tem pa
povzroča razkroj v družbi. Jo spreminja. Redi elitne družbene sloje in proizvaja tiste, ki so
prignani k robu. Tiste, ki so takorekoč plebejci, potrebni le kot volilni glas.
No, tiste odločno pahlja z ostro sapo parol o skupni viziji, o soustvarjanju razmer,
kakršne te pač so, torej te razmere lahko mirno ustvarja naprej, in s tem tiste
z roba neizogibno vleče v epicenter, ne rešitve, ampak vsesplošnega siromaštva.
Ko pa se magnetna igla družbenih zmot divje zavrti, le oni v svoji bedi čutijo
novo brez-težnost. Za kaj več pa zmanjka tal. In moči …
“Povej,
kako se ti znajdeš v tej krizi?” me vpraša, vendar ne razumem, na katero krizo
točno misli. Zato odvrnem: “Hja, jaz primat varujem tako, da vsem tem povem kar
jim gre … ampak ne natančno.” Smejiva se, skušava zlesti iz črne luknje
eksistencializma. Vtem pri vratih trikrat na kratko zazvoni. Vendar Nežka ne vstane
odpret. Očitno ve, kdo je pred vrati, in ta nekdo ima ključ. V ključavnici
zaškrta.
Med
vrati stoji Sanja, zaripla in zadihana, z veliko plastično vrečko v roki. Tako
obtežena se primaje k nama v kuhinjo, spusti tovor in se z vso težo spusti na
stol. Ni dobre volje, to je opaziti po vsem, predvsem po povešenih ustnicah,
stisnjenih v tanko obrnjeno črko u. Zlovoljno zamrmra ivjo,
medtem pa si z robcem pivna rosno čelo, brado in vrat.
“Tole
nakupovanje bova morali drugače splanirati. Treba bo iti z avtom …” resno pogleda Nežko, ki ji naliva čaj.
“Prenaporno je … predaleč. Ko je še delala tista trgovinica za vogalom, je šlo
… tole pa ne … ta supermaket je, se zdi, vsak dan dlje … pri mojih letih to
postaja čedalje težje.” Skrivoma sem jo
pogledala in ocenjevala njene zadnje
besede. Koliko jih lahko šteje? Nekje okoli šestdeset, morda kakšno leto gor.
“Dobro,
dobro, bova že uredili,” je odvrnila Nežka, vidim, da ji je zaradi mene neprijetno.
“Ni ti bilo treba vsega prinesti … evo, na primer, teh piškotov May sploh ne
mara …” Sanja je namrščila čelo. Osmuknila je vrečo, potem pa Nežko, s
pogledom, ki je sovpadal z obrazom, za hip je ta obraz spreletel nek zlovešč
duh. Potem se je nenadoma ta isti obraz raznežil, ona pa je milo ugovarjala: “Kako
ne, zadnjič je bila nad njimi navdušena, se ne spomniš?”
“Se,”
je odvrnila Nežka in dvignila vrečo na kuhinjski pult, “ to je bilo, ko si jih prinesla,
ampak pozneje se jih več ni dotaknila.”
“Vseeno,”
je odvrnila Sanja, “za mojo ljubico mi ni težko nosit, tudi če za en grižljaj.”
Raztegnila je utnice v ljubeč nasmeh in kljubovalno pogledala Nežko. Ta je
skomignila z rameni in pripomnila: “Potem
se ne pritožuj.”
Nežka
in Sanja sta v posebnem razmerju in položaju. V soodvisnosti. In sokrivdi. Pa
tudi v bolečini. Vprašanje je le, kdo je pri čem sokriv in kdo od koga bolj
odvisen: Nežka od Sanje, ker jo rabi, globoko v sebi krivi in ker ta ima rada
May, Sanja od Nežke, ker se počuti krivo, ker Nežko kot posledično krivo lahko
nadzira, ker svojih otrok nima in jih nadomešča May. In katera je bolj navezana
na May.
Razumem
Nežko, ker nima denarja za bencin, po nakupih hodita peš. Razumem tudi Sanjo, trogati
težke vreče kilometer in več, pa še pri njenih letih, je daleč od rekreacije.
Eh, kje so časi majhnih, pristnih trgovinc, s prijaznimi prodajlci, zavzdihnem.
Naglas pa rečem:
“Mogoče
bi bila rešitev nakupovalna torba s koleščki?”
“Misliš,
da se tega nisva spomnili?” je s kančkom
sarkazma vprašala Sanja. V zadregi sem skomignila z rameni: “Najbrž sta … verjamem,
da sta.” Nežka se je zasmejala in pojasnila, da je več kot pol poti tlakovano s
kamni in da je na tem delu treba torbo nesti, ne peljati, kar je še težje.
Hotela sem navreči idejo o gumjastih koleščkih, a mi je vest diskretno stopila
na prste in sem le razumevajoče prikimala. Takrat je iz sobe planila May in se
vrgla Sanji okoli vratu. Vriskala je in jo objemala, medtem pa nehote vlekla za
nos, brado in uhane, enega ji je v vnemi tudi snela, moja zadrega pa je bila v
hipu pozabljena. Tudi z moje strani.
Otroci
kot je May s svojo neodlžnostjo in čistostjo naredijo, da se ljudje, ki jih
obdajajo počutijo čiste tudi sami. Naredijo svet lepši in prijaznejši za vse,
posebno za tiste, ki jih priklenjejo nase. In obratno ...
Kako
zapleten, a hkrati preprost in samoumeven je njun odnos, sem razmišljala med
potjo domov, in analizirala situacijo iz več zornih kotov in zaradi več razlogov
…
Ni komentarjev:
Objavite komentar